Savškovi so povezani med seboj in s Savo

Zgodbe | nov. '21

Babica, zvesta Benijeva navijačica, je enostavno vedela, da to iz Tokia prinesel zlato medaljo.

»Saj sem vedela, da bo Beni dobil zlato medaljo,« je rekla njegova 95-letna babica Marija Stanovnik, ki v živo ali pa ob televizijskih prenosih tekem zanj zvesto navija, in to v navijaški majici. Kanuist Benjamin Savšek, ki nas vse navdušuje s svojimi športnimi rezultati, izhaja iz tesno povezane družine, v kateri uspehi enega osrečujejo vse.

Beni je s svojo prijaznostjo in ustrežljivostjo že v otroštvu marsikomu zlezel pod kožo. »Vsi trije najini sinovi, med katerimi je le majhna razlika v letih, so vljudni in prijazni, toda v primerjavi z Jonasom in Domnom je najmlajši malce odstopal; če je srečal starejšo gospo, ki je iz trgovine nosila polne vrečke, ji je z veseljem pomagal in se z njo pogovarjal,« povesta mama Metka in oče Matjaž Savšek. Matjaž je odraščal na bregovih Save, saj izhaja z Broda, ki ga danes marsikdo napačno prišteva kar k Tacnu, kar domačine seveda moti. Od malega je veslal, toda predvsem za dušo. Je pa imel njegov brat Iztok velik potencial, vendar se je moral zaradi zdravstvenih težav profesionalnemu veslanju odpovedati. »Danes bi znali težave z neenakomerno rastjo skeleta regulirati, takrat pa ni bilo druge izbire.«

Družina je veliko časa preživela v naravi. Hodili so po hribih ter kampirali in veslali po marsikateri slovenski reki. Vsi skupaj imajo tudi lepe spomine na vsakoletne poletne počitnice, ki so jih preživljali v kraju Bale v Istri. »Nekaj družin je kampiralo na zemljišču domačinov, ki so ustanovili turistično društvo samo zato, da so pobirali takso in legalizirali naše 'turistično' bivanje na divje. Bilo je lepo, ob večerih smo ob ognju igrali na kitaro in peli,« pripoveduje gospa Metka.

Ko so bili fantje dovolj veliki, so začeli veslati. »Jonas in Domen sta bila moja vzornika, od njiju sem se učil, od njiju sem dobil opremo,« pove Beni, ki je ob opazovanju bratov z bregov Save hrepenel po tem, da se bo nekoč še sam spustil po brzicah. Ne le kajakaške opreme, tudi oblačila so nosili drug za drugim. Bratje so veliki prijatelji. Z leti sta si Domen in Benjamin celo fizično vse bolj podobna, Jonas pa ostaja njihov »heavy metalec«. Radi obujajo spomine na kombi, s katerim jih je oče vozil na tekmovanja. »Včasih smo peljali tudi druge iz kluba, bila sva servis za vse klubske potrebe, ker takrat je bilo v tem športu premalo denarja, in smo starši pomagali, kjer se je dalo.«

Benjamin z ženo Arnito, hčerko Anajo in sinom Arnejem, seveda pa je družinski član tudi njihov kuža.

Otroci so bili taborniki, kar je bila še ena dragocena šola za življenje. Od silne energije so kar prekipevali. Beni je bil s številnimi dejavnostmi tako zaposlen, da je ob koncu dneva utrujen padel v posteljo. Za prhanje mu je uspelo vzeti čas šele na večer pred »starševskim dnem«, za kar si je prislužil javno priznanje, se Metka spominja anekdote s tabora. Bratje pravijo, da je bila vedno ljubeča in razumevajoča, oče, ki je bil strožji, pa je skrbel za red in mir v družini. »Zelo rad imam te svoje fante, njihove žene in otroke. Ko so odraščali, sem spoštoval njihove interese in želje, seveda pa sem jih moral tudi malce usmerjati in jim, ko je bilo treba, pokazati, kje so meje.« Zdaj, ko imajo vsi trije svoje družine, Metka pravi, da so vloge zamenjane – ona se uči od njih. Med seboj se kličejo po imenih – mami je za vse Metka in oče Matjaž, le za vnuke sta babi in dedi.

Počasi že odštevata dneve do upokojitve, Matjaž pa bo zagotovo še ostal povezan s Savo, saj je zaposlen pri Kajakaški zvezi Slovenije in odgovoren za vzdrževanje proge, je pa tudi sodnik. Metka pa je že dalj časa na bolniškem dopustu, saj je prebolela raka na prsih. Zdaj, ko je vse hudo že mimo, je ponovno vsa nasmejana in cvetoča kot roža. Pravi, da je imela izjemno podporo v sinovih in njihovih družinah, najbolj pa jo je bodril njen Matjaž.

Olimpijski duh je več kot sama zmaga

Benijeva zlata kolajna na letošnjih olimpijskih igrah je bila simbolna zmaga za vso njihovo družino. Vanjo so vtkani prizadevanje staršev, trenerjev, spodbuda obeh bratov ter potrpežljivost in razumevanje njegove partnerice Arnite in otrok. »Veliko je garal za ta dosežek. Že dvajset let Beni vsak dan trenira na vodi, sledijo pa še kondicijski treningi,« razmišlja gospa Metka. Bili so trenutki, ko je hotel odnehati, pa je imel za sabo družino in trenerja, ki ga je razumel in mu pomagal. Če je v šoli dobil slabše ocene, ni smel na trening, kar je bila zanj največja kazen, zato je, ko je hodil v srednjo šolo, njegov takratni trener Aleš Vrabič usklajeval tekmovalne obveznosti s šolskimi in končno se je vse srečno izšlo. »Kasneje sem se vpisal na študij, toda obveznosti so bile na obeh straneh prevelike. Ostal sem v športu in upam, da bom konkurenčen tudi na naslednjih olimpijskih igrah,« pravi Beni.

Od malega je bilo jasno, kako velik talent je. Med odraščanjem sta ga dve izraziti skrajnosti njegove narave – nežnost in čustvenost ter borbenost in vztrajnost – oblikovali v odličnega športnika in tudi odličnega človeka, saj ga odlikujejo velika odgovornost, iskrena skromnost in empatičnost. Samo dva dni po prihodu z olimpijskih iger je dal prednost že dogovorjenemu srečanju z otroki, ki prebolevajo raka. Čeprav so ga kot dobitnika zlate medalje vabili na vse strani, se je poklonil junakom 3. nadstropja (tako se imenujejo zato, ker se zdravijo v tretjem nadstropju ljubljanske pediatrične klinike) in jim povedal, da so oni pravi junaki, ker ne morejo kar »izstopiti«, ampak so se primorani boriti.

Benijevi trije A-ji

To so žena Arnita, desetletna Anaja in šestletni Arne. Z Arnito, ki je v Ljubljani študirala ekonomijo, sta bila najprej znanca, nato prijatelja in iz prijateljstva sta se razvili ljubezen in družina. Ker njegove zmage že dolgo odmevajo, sta njegova otroka olimpijsko odličje sprva sprejela le kot eno izmed medalj. Kasneje, ko je Arne spoznal, da je to še nekaj več, pa je zaskrbljeno razmišljal, češ zaradi te zmage boš še več od doma ...

Ko so bili Metkini in Matjaževi fantje še dečki.

Lani, ko je pouk potekal na daljavo, je šla vsa družina z Benjaminom na priprave. Bili so blizu Dubaja, natančneje v Al Ainu, ki leži sredi puščave, vendar ima odličen divjevodaški kompleks z umetno kajakaško progo in vso drugo infrastrukturo. Tam so skupaj preživeli veliko več časa kot sicer. Letos pa je Arne že začel šolo kajaka, poskusila se je tudi Anaja, toda kmalu ugotovila, da bo tako kot dedi veslala predvsem rekreativno. Njeni talenti so bolj umetniške narave, kajti navdušuje s svojimi likovnimi izdelki, rada nastopa, lepo poje (pel je tudi njen pradedek, Matjažev oče, ki je bil član Partizanskega pevskega zbora, Benjamin si prav tako rad zapoje). Zanju seveda pretežno skrbi Arnita; ko le lahko, gredo v Maribor, kjer živijo njeni starši ter sestra in brat z družino. Kadar pa utegne priti tudi Benjamin, je on še bolj toplo sprejet, v šali doda Arnita. Ko bosta otroka starejša, se bo ponovno zaposlila, do takrat pa bo skrbela za družino. »Arnita je v našo družino prinesla več estetskega čuta, tudi meni svetuje glede oblačenja,« pravi Metka in slutiti je, kako lepo se prepletajo »ženske« prijateljske vezi. Kako zelo so vsi člani družine Savšek med seboj povezani, čeprav živijo vsak na svojem, je razvidno ob tem, kako se vsi veselijo še enega novega člana. Jonas in Helena imata že Svita in Nežo, Domen in Živa pa hčerko Ronjo, ki bo decembra dobila bratca.

Lidija Jež, fotografije: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media