Veli Badin, uho Istre

Prosti čas | nov. '21

Vandramo po Sloveniji

Spodmoli pod Kraškim robom 

Prepadni Kraški rob se steza v Istro od Trsta doli do Učke, najvišje točke polotoka. Okoli Movraške vale se zaviha rob v obliki velike črke J. Pri spodnjem kljukastem delu črke leži na eni strani Movraška vala, na drugi strani pa se od Gračišča in Sočerge proti hrvaškemu Buzetu steza druga prav tako plodna flišna dolina rečice Reke. Vmes je kraški greben, ki se ponekod nekoliko poleže in ima videz planote. Del te planote se na južnem robu imenuje Veli Badin.

To so stene, ki strmo padajo proti mejnima prehodoma Sočerga na naši in Požane na hrvaški strani, torej tik pred državno mejo. Kako pridete do Velega Badina? S primorske avtoceste izvozite pri Črnem Kalu, nakar mimo Hrastovelj in skozi Kubed do Sočerge. Od tam pelje na levo cestica na planoto, kjer sta cerkev sv. Kvirika in pokopališče. Tu parkirate. Na Veli Badin se spustite po desni označeni poti k spodmolom in naravnemu mostu na Kraškem robu. Pod mostom se vrnete na rob in nazaj k sv. Kviriku. Sem in nazaj je slabe tri ure razmeroma udobne hoje, med katero pa je pri spustu pod Kraški rob treba malce poplezati po jeklenih vrveh in stopnicah. Tu je pot zahtevna! Lahko se ji enostavno izognete in korakate naprej po Kraškem robu.

Stene so v najatraktivnejšem delu konveksne; spodmoli so ostanki zrušenih kraških jam, na kar kažejo ostanki kapnikov, drugje pa so stene navpične, visoke tudi do 120 metrov. Ker so tople in zavetrne, gnezdijo v njih plašne vrste ptic: puščavec, skalni golob, rdeča lastovka in planinski hudournik. Še posebno zanimiv je izredno plah in skrivnosten puščavec, za ogled katerega je vredno s seboj vzeti daljnogled in ga odkrivati od daleč. Ptičji lepotiček je enotne kovinsko modre barve. Plezanje po stenah in stikanje za gnezdišči je strogo prepovedano in tudi nevarno. Če k tem spodmolom prištejemo še poglede na bližnji Naravni most, lahko izlet na Veli Badin označimo kot vrhunsko naravoslovno doživetje.

Od bunkerja do Orlovega gnezda

Cerkvica sv. Kvirika (410 m) nad Sočergo s pokopališčem, kjer so »noč in dan odprta groba vrata« (Prešeren) že od antičnih časov naprej (in morda še od prej, saj je blizu, proti Lačni, prazgodovinsko gradišče z visokimi okopi), je začetek čudovite razgledne pešpoti. Na začetku nam veselje sicer skazi kovinski pretvorniški stolp, a so kmalu, ko se steza prelamlja na mehkih terasah in ko vabljivo zavije k robu sten, na vrsti sama čudesa. Najprej luknja v steni, imenovana bunker, potem hrastov gozdiček, ravno dovolj skrivnosten, da pomisliš na svetišče kakšnih častilcev drevesnih duhov, pod njim pa širne poljane pordelega ruja. Kjer steza »ponikne« v steni, je Orlovo gnezdo (359 m), nekakšno središče Velega Badina. Tu je skrinjica z vpisno knjigo in tu se v obeh smereh sme preplezati stena. Plezarija je zavarovana, vendar bo izletnik s krepkejšim trebuhom in debelim nahrbtnikom težko prišel skozi. Kot rečeno, se svet spodaj pogrezne v previse in spodmole, marogaste od vlage, alg in kapnikov. Spominjajo na velike apside v bizantinskih cerkvah. Steza zavije tudi pod napušče spodmolov, po nekaj minutah blagega spusta pa obstanemo pred lokom iz velikanskih skalnih kvadrov, pred Naravnim mostom, s katerim je narava izkazala tudi veliko spontane zidarske veščine. Je to preduh, skozi katerega žvižga burja, so to vrata na Kraškem robu, skozi katera si pohodniki poiščejo bližnjice? Oboje je, resnično zanimiva pa je ljudska oznaka, da so to ušesa Istre, ki slišijo vse, kar se v deželi govori; naj bo to uho narave, ki »vse sliši in vse ve, greh se delati ne sme« (vsaj nad naravo ne).

Ruj na kamnitih poljanah Kraškega roba

Uho, stene in poljane za robom so poraščeni z rujem v vseh njegovih menjavah. Pisec teh vrst, čigar oko se je velikokrat že paslo na tej kraški rastlini, na svojih jesenskih poteh še ni videl tako lepo pordelih poljan kot tu, gosto posajenih s polkrožnimi grmi ruja. Apneasta tla so zbrazdana s škrapljami, ponvicami in žlebiči, deževnica je na njih umetniško izdolbla odtoke, burja pa je odtresavala v njih rujeva semena. Cvetje se je spomladi dvigalo iz kamna kot tisočerni vzrasti polževih rožičev, ki jih je sonce natopilo z medičasto prevleko. Tako si je ruj osladil muke rasti iz drobnih meli, ki si jih je bil nadrobil v razpoke. Polnil se je s soncem, spreminjal se je v sončno uro, ki kaže čas enega leta. Vzel si je na posodo vse njegove barve, jeseni pa je začel krvaveti, še zlasti zdaj v novembru. Zato se v pozni jeseni, ko je najlepši, vse manj smehlja. Pravzaprav se kremži in krči, ko pošilja v nas svojo zadnjo toploto, zadnjo žerjavko sonca.

Lepe razglede na trpki svet slovenske Istre pa lahko uživate tudi v nasprotni smeri, ko pri sv. Kviriku nad Sočergo krenete na levo in se takoj, brez napora povzpnete na imeniten razglednik Gradec (413 m). Dve uri dolga pot na naslednji razglednik Lačno (451 m), ki se dviga med krajema Gračišče in Hrastovlje, ponuja zlasti opazovalcem kraškega rastlinstva in živalstva obilo doživetij in užitkov, predvsem pa miru. Zložna pot kmalu doseže goličavo Debela griža. Ob besedah gradec, gračišče ali griža arheologi zastrižejo z ušesi, da gre pri teh ljudskih poimenovanjih za razvaljena železnodobna naselja. Debela griža označuje ostanke skoraj pol kilometra dolgega kamnitega nasipa, nekdanjega mestnega obzidja izpred verjetno poltretjega tisočletja. Poljedelstvo je bilo tu pičlo, živinoreje več ni. Zaradi skopih, suhih tal je bila živina tu žejna in lačna. Od tod ime Lačna. Vsekakor vzemite s seboj dovolj pijače, da se vam ne bo zazdela še žejna.

Besedilo in fotografiji Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media