Judo spodbuja spoštljivost 

Zgodbe | nov. '21

Milan Mugerle rad trenira judo.

»Rad se pretepam tudi z dekleti,« se pošali judoist Milan Mugerle, prvi državni prvak v inkluzivnem judu, član Judo kluba Železničar iz Maribora. Milan ne vidi že skoraj 20 let, vendar ga to čisto nič ne ovira, ne pri judu ne drugje v življenju.

Nadvse aktiven šestdesetletnik se je invalidsko upokojil leta 2006 in je že drugi mandat predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Maribor, v katerem se med drugim ukvarjajo z izvajanjem osebne asistence. Pravi, da dela s polno paro – tako kot vsak pravi upokojenec. No, Milan ni čisto povprečen upokojenec. Treninge juda, in sicer dvakrat tedensko po dve šolski uri, ima takrat, ko večina njegovih vrstnikov že udobno poležava na kavču (in zakaj pravzaprav ne bi, mar ne?), tj. okoli 21. ure. »Treninge imamo tako pozno zato, ker je v klubu veliko tekmovalnih in drugih skupin, in mi smo se jim pač prilagodili. Ko sem treniral še kot mladinec, smo s člani trenirali še bolj pozno, tako da sem na te ure navajen,« razloži Milan. Mojca Antolinc, strokovna delavka v Judo klubu Železničar, doda, da Milan rekreativno trenira kar z drugimi člani, ne le s tistimi, ki so vključeni v inkluzivni judo, »in nas tudi vse premaguje«.

V Sloveniji imamo sedem judo klubov, ki omogočajo trening inkluzivnega juda – to pomeni, da trenirajo otroci, mladostniki in odrasli z intelektualno ali telesno oviranostjo ali s težavami v duševnem zdravju. Vsi judoisti imajo enake možnosti, in to ne glede na različne sposobnosti posameznika. Letos so bili vključeni v akcijo Vključeni v življenje, projekt ozaveščanja o inkluziji v športu, katerega partnerji so bili Judo zveza Slovenije, Olimpijski komite Slovenije in Mercator. S prodajo risb, ki so jih narisali otroci zaposlenih v Mercatorju, so zbirali sredstva, ki jih je ob koncu podjetje še oplemenitilo in jih podarilo Judo zvezi Slovenije ter sedmim inkluzivnim judo klubom. Sredstva so namenjena izvajanju prilagojenih športnih programov ter ozaveščanju javnosti o pomenu vključevanja oseb z intelektualno ali telesno oviranostjo in s težavami v duševnem zdravju v šport in družbo.

Spoštovanje športnih dosežkov

Ko se je Milan začel ukvarjati z judom, bilo je leta 1970, si seveda ni niti mislil, da bo kdaj prvi državni prvak v inkluzivnem judu, kar je postal pred petimi leti. »Začel sem v petem razredu osnovne šole. Takrat niti ne bi znal odgovoriti na vprašanje, zakaj sem se odločil za judo. Sošolci so mi pač povedali, da imamo v telovadnici trening juda. Ko pa sem začel trenirati, sem se povsem navdušil nad to veščino, saj je bilo v njej tudi veliko fizike in logike, in to je bilo bistveno, kar me je pritegnilo pri judu že kot pionirčka. Pri judu je treba tako postopati, tako usmerjati nasprotnika, da s čim manj sile dosežeš, da mu izmakneš ravnotežje in ga vržeš na hrbet. To se sicer lahko naredi tudi s silo, ampak če si nasproti stojita dva enakovredna nasprotnika, je tisti, ki je tehnično bolj usposobljen, uspešnejši. V judo so vključeni tudi miselni procesi, saj je judo kot šah, ko nasprotniku nastaviš zanko, v katero upaš, da se bo ujel.«

Milan je celo člansko kariero še povsem normalno videl. Aktivno je treniral 17 let in prenehal, ko ni več dosegal rezultatov, kakršnih si je želel. A to ni pomenilo, da je judu obrnil hrbet. Še naprej se je z njim ukvarjal rekreativno, in ko mu je začel pešati vid, je zavetje našel pri Železničarskem športnem društvu Maribor, kjer se je oblikovala skupina, »ki me je lahko vključila v treninge in se mi prilagodila«.

Mojca Antolinc zelo pohvali svoje varovance iz skupine za inkluzivni judo.

V Judo klubu Železničar imajo že judo vrtec in različne skupine vse do kadetov in članov. Posebej imajo skupino za inkluzivni judo, a se kdaj zgodi, da te judoiste vključijo v trening neoviranih, kar je zagotovo še dodatna spodbuda za vse. Mojca se pohvali, da se med epidemijo število članov ni zmanjšalo oziroma se zdaj celo povečuje. Nad otroki in mladimi člani je Milan navdušen. »Tisti, ki nimajo takih ali drugačnih ovir, so nadvse spoštljivi do tistih, ki so vključeni v inkluzivni judo, pa jih tega sploh nismo učili oziroma jim rekli, da bi morali biti. Jemljemo jih povsem za enakovredne, vključujejo se v klubske dejavnosti, srečanja vseh skupin. Drug drugemu vedno čestitajo za osvojene medalje in se spodbujajo, se pozdravljajo zunaj kluba. Na tekmah vladata krasno tekmovalno vzdušje in veselje. Prav neverjetno je, kako tisti, ki so vključeni v inkluzivni judo, radi tekmujejo, in res je škoda, da je tekmovanj tako malo, da drugi ne prepoznajo velikega pomena in ne zberejo sredstev, da bi bilo vsaj po Sloveniji tega več.« Morda se bo po zaslugi akcije Vključeni v življenje to le spremenilo. Kot doda Mojca: »Nujno bi bilo treba zbrati finančna sredstva, da bi jim omogočili tekmovanje v tujini, ker starši nimajo denarja, saj ga med drugim porabijo za dodatne terapije, ki jih zavarovalnica ne krije, in si torej ne morejo privoščiti, da bi za tekmovanje v tujini plačali trenerja, spremljevalca in še bivanje za otroka, tekmovanj pri nas pa je bolj malo. Za tiste, ki želje po tekmovanjih nimajo, bi finančna sredstva prišla prav za nakup dodatne športne opreme, ki bi jim pri vadbi koristila.«

Spoštljivost je zagotovo eden od čarov juda. »V vsej tekmovalni karieri nisem nikoli doživel, da bi se dva judoista stepla, tako kot se na primer zgodi pri nogometu ali drugih športih. Na blazini res dasta vse od sebe, hude jeze po boju pa ni. Vso energijo in agresijo vložimo v borbo, in ko je konec, objameš nasprotnika,« pravi Milan Mugerle. Mojca se strinja: »Že v judo vrtcu jih učimo, da je treba nasprotnika spoštovati: na blazini med bojem pokaži tisto, kar znaš, tisto, za kar si treniral, po boju pa mu čestitaj, ker je tudi on vložil trud v to, da je nekaj pokazal. Na treningu imamo ničelno toleranco do nasilja, trener od malega vzgaja judoiste na način, da tudi v življenju od tega nekaj odnesejo, da niso agresivni, da se spoštujejo.« 

Mojca Antolinc, ki je magistra in profesorica pedagogike ter diplomirana sociologinja, ima judo v krvi, saj so se z njim ukvarjali dedek, oče, brat in stric, čeprav ji sprva ni bil ravno všeč »in me je oče moral podkupovati z mandarinami, da sem sploh poskusila«. Medtem ko se poleg juda ukvarja še z atletiko, Milan ostaja samo pri judu, čeprav zaradi težav s križem ne bo več tekmoval: »Pri judu sem najmanj hendikepiran, ker z eno roko nasprotnika primem in iz izkušenj mi je takoj vse jasno, in nisem več hendikepiran. Judo zadovolji vse moje potrebe po gibanju in telesni dejavnosti.«

Šport oseb z različnimi zmožnostmi

Inkluzija v športu pomeni šport oseb z različnimi zmožnostmi. Gre torej za vključevanje športnikov z raznovrstnimi sposobnostmi v običajne športne sredine na vseh nivojih, tako rekreativnih kot vrhunskih, laičnih in profesionalnih, v vseh starostnih obdobjih in vseh športnih panogah. Tako se večajo tudi možnosti za njihovo inkluzijo v družbo. Še posebej borilni športi predstavljajo filozofijo medsebojnega spoštovanja in so zato primerno okolje za inkluzijo.

Irena Pirman, foto: arhiv Judo kluba Železničar


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media