Še vedno mladosten, ustvarjalen in nagajiv

Prosti čas | nov. '21

Tomaž Domicelj na enem od koncertov

Le redko srečamo človeka, ki je tako zanimiv, ustvarjalen in poln nasprotij, kot je Tomaž Domicelj. S kitaro in svojimi besedili je protestiral veliko prej, preden so se pojavili Pankrti ali raperji. Ko je izbiral avtomobile, je izbral dve skrajnosti, najprej wartburg, za 40. rojstni dan pa si je kupil unikatni športni avtomobil Panther Kallista, s katerim še vedno zagrmi po Sloveniji. Verjel je, da bodo vinilne plošče obstale, ko so jim vsi napovedovali konec, in jih zbiral ter kupoval, tako da ima veliko zbirko, in res so spet aktualne. Njegova zbirka pivskih podstavkov je velikanska, na policah pa se mu je nabralo že 754 steklenic viskijev, v zadnjih letih je presedlal na doma pripravljene marmelade.

Kantavtor, protestnik s kitaro, slavist, prevajalec, podjetnik, borec za avtorske pravice slovenskih glasbenikov je Ljubljančan le toliko, ker se je rodil v slovenski prestolnici. Sicer je prepotoval svet, ko je bilo to veliko težje, ker še ni bilo nizkocenovnih letalskih prevoznikov. Pogosto mu je delal družbo Ivo Boscarol kot fotograf. Več let je živel in delal v Londonu v okviru slovenske redakcije na BBC-ju. Na domači glasbeni sceni je prisoten od leta 1965. Je avtor, soavtor, pisec besedil več kot 400 skladb, izvajali so jih najpopularnejši slovenski pevci, njegove uspešnice Slovenskega naroda sin, Učilna zidana, Jamajka, Danes bo srečen dan, Življenje je lepo, Brez sonca cvetja ni so ponarodele, kar je za rokerja skoraj neverjetno. Tomaž ni samo mojster različnih kitarskih strun, ampak z orglicami dopolnjuje petje skladb, ki jih včasih prevevata tudi satira in črni humor. Je tudi izvrsten poznavalec glasbe kot umetnosti in posla.

Preden je kot šestnajstletnik prijel kitaro, se je ukvarjal s športom, rokoborbo in sabljanjem. »Res je, potem pa sem se moral odločiti med športom in glasbo, vse pač ni šlo. In sem se odločil prav. Pri teh letih bi bil čuden rokoborec ali sabljač, muskonter pa bom lahko do smrti.« Pred kitaro je igral druga glasbila, klavir, violino in orglice. Te je igral pri raznih glasbenih skupinah, ki so se začele pojavljati. Ker so ga potrebovali le za dve, tri pesmi, za več pa ne, si je rekel: »Pa se bom še jaz naučil kitaro, imel svoj bend in igral.« To se je tudi zgodilo. Kitaro se je naučil igrati sam. Čutil je, da je glasbeni talent, ker sta bila tudi mama in oče zelo muzikalična. Potem je »fotra takoj zaskrbelo zaradi šole. Če sem imel kakšen cvek, je kitara izginila. Mamo pa je bolj skrbel nivo, oba bi raje, da bi postal gospod doktor, inženir, violinist solist.«

 Uporništvo in muzika

Kitare ni začel igrati zato, da bi osvajal dekleta. »Všeč so mi bili komadi Beatlov, Stonesov ... Spomnim se, kako je bilo, ko sem prvič zaigral House of the Rising Sun Animalsov, bilo je boljše kot orgazem.« Leta 1967, ko je bil v prvem letniku ljubljanske filozofske fakultete, je odšel prvič v Anglijo, »da vidim, kaj se tam dogaja. Šli smo delat v neki kamp na kmetih, ker drugače ne bi mogli priti tja. Tako je bilo pravilo za študente, študentke pa so hodile tja za varuške. Razen avstrijskega smo potrebovali še belgijski in nemški tranzitni vizum, nakar še angleškega. Zdelo se mi je, da je bila takrat v Angliji neka pozitivna atmosfera, manj zadrta in konservativna. Bile so tudi mehke droge, trav'ca, ampak nič hudega. Pa kratka krilca, mini moda, gledali smo lahko podnje na stopnicah v podzemni železnici. Ni bilo aidsa. Spali smo v spalnih vrečah v neki telovadnici sredi Londona za petdeset centov. Zvečer smo šli v Soho, pobrali hrano, ki jo je kdo pustil. Ni bilo nevarno, v London še niso prišli roparji z vsega sveta.«

Potem se je vrnil domov z avtostopom. Tudi v Ljubljani so bili zanimivi časi, študentski nemiri, protesti, želja po spreminjanju sveta, med drugim zasedba filozofske fakultete. Bil je zraven. »Moj prispevek je bil, da sem po protestu v Kinu Vič končal na prvi strani časopisa Delo. Ko so kolegi predlagali zasedbo filozofske fakultete, sem vztrajal, da moramo zakleniti vrata. Če se gremo zasedbo, je treba priti prvi in jih zakleniti.« Toda takratna oblast je spoštovala pravilo o nedotakljivosti univerzitetnih tal.

V Sloveniji ne gre brez delitev. Če so bili v Angliji ljubitelji glasbe razdeljeni med Beatle in Stonse, so bili pri nas med Mlade leve in Bele vrane. »Bele vrane so bile olikane, vsi fini, mamini sinčki, prihodnji zeti, deklice lepe, čiste, krasne, nežne ... Mladi levi pa v bistvu horda, rokerji v nulo, džezerji. Njihova prvotna zasedba se je širila, prišli so Pero Ugrin, Brane Weissbacher, pozavnist Šinigoj ... Toda pozor: po dvajsetih, tridesetih letih so postali doktorji znanosti, arhitekti, profesorji. Ravno obratno kot je bilo pričakovano. Zato lahko staršem rečem, naj se ne sekirajo za navihanosti mladih.« Uporništvo je bilo vidno tudi na slovenski glasbeni sceni. »Ampak jaz se nisem upiral ali druge dajal v nič. Kupil sem si klavir, ker takrat še ni bilo demo trakov, ampak je bilo treba napisati note in jih poslati na festival. Nekaj sem si zapomnil še iz violinskih časov, učil sem se in prispel na festivale najprej kot avtor.« Na prvem mladinskem festivalu leta 1970 sta njegovo pesem pela Alfi Nipič in Edvin Fliser, »naslednje leto pa sem že imel svoj prvi malo večji hit Stara mama«. Leta 1975 mu je po dolgih pregovarjanjih uspelo zapeti svojo pesem Danes bo srečen dan in dobil je drugo nagrado občinstva, ta je še danes hit. »Niti ni hit, ampak je ena teh napol ponarodelih pesmi,« pravi Tomaž, ki je leta 1978 zmagal z Jamajko po mnenju strokovne žirije. Naslednje leto pa ga je za pesem Avtomat nagradilo občinstvo na istem festivalu, »čeprav so mi rekli, da delam samomor, ker je to nekaj čisto drugega. To je bilo noro.«   

Zakaj je bilo včasih bolje?

»Seveda je bilo bolje, ker so bili rock, pop, popevkarski festivali, za katere si moral doseči neki nivo, da si se uvrstil nanje. Zabavna glasba je šla skozi radijski filter. Mene so na radio in televizijo povabili uredniki, nisem prinesel nečesa, kar bi naredil v domači drvarnici. Prišel sem s kitaro, znal sem igrati, peti, dali so mi producenta, če bi potreboval kak orkester ali aranžerja. In vse sem dobil plačano: besedilo, glasbo, kitaro, orglice, če sem jih igral, pa še vokal. Če je nivo padel, gre to na račun družbenih razmer, ki so se spremenile.« Žal mu je, da je na nacionalni televiziji glasba le še mašilo. V zadnjih letih je dobil veliko pohval za prevoda muzikalov Mamma mia! in Briljantina v slovenščino. Pa to nista bila njegova prva prevoda. Ko je prišel iz vojske, je prevedel biografijo Woodyja Gurthrieja, potem Beatlov, Boba Dylana in dve biografski knjigi o Elvisu Presleyju.

Pomembno je, da je Tomaž Domicelj izživel svoje rokerske sanje, čeprav »sem že leta 1971 nehal sanjati, da bom postal velik glasbenik, rock 'n' roll sem spremljal iz ozadja. Na Wembleyju sem bil večkrat kot kateri koli glasbenik, na odru festivala v Readingu sem stal kot napovedovalec, napovedal sem Status Quo.« V svojo kariero je vključil najrazličnejše glasbene zvrsti – od angažiranih, folklorno obarvanih pesmi do klasičnih popevk in hard rocka. Stalnici njegove glasbe sta ameriški blues in boogie. Kljub dolgoletni karieri in spremenjenim razmeram v glasbeni industriji ter slabši prodaji plošč ga mika ustvariti nov album. »Pol albuma imam že končanega, kako bo z drugo polovico, pa bomo videli.« Za Radio Slovenija je pred dvema letoma posnel pet akustičnih skladb, med njimi ljubezensko Sanjava in spominsko Verjela boš fantu s kitaro, za katero je napisal besedilo letošnji Prešernov nagrajenec Feri Lainšček. V nekaj mesecih bo dokončanih šest novih pesmi, ki jih je tokrat posnel z orkestrom Big Band RTV Slovenija. V zadnjih sedmih letih je nanizal šest »butičnih« akustičnih koncertov v okviru Ljubljana Festivala z znanimi glasbeniki, med njimi so bili Lado Jakša, Saša Olenjuk in Tinkara Kovač. Nestrpno čakamo sedmega. Še prej pa bomo decembra velikokrat slišali Domiceljevo optimistično uspešnico, v kateri poje tudi, saj po novem letu boljše bo ...

Neva Brun, fotografija: arhiv Ljubljana festival


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media