Knjižnica v nekdanji šivalnici usnja

Zgodbe | nov. '21

Leta 2008 je šlo v stečaj podjetje Industrija usnja Vrhnika (IUV), nekoč največja svetovna usnjarna. Na prostoru nekdanje tovarne so svoje mesto našla nova podjetja, sodobno zasnovana stavba, v kateri so bili šivalnica, skladišča in komerciala, pa je dobila novo podobo in povsem nov namen. Stavbo je iz stečajne mase odkupila Občina Vrhnika in v njej uredila Kulturni center Vrhnika, Cankarjevo knjižnico Vrhnika in nekaj razredov osnovne šole, ki nosi pisateljevo ime.

V bistvu je celotna knjižnica svojevrsten spomin na nekdanjo usnjarno, opremljena je s predmeti, stoli, delovnimi mizami, železnimi konstrukcijami in drugim materialom iz nekdanje tovarne. V domoznanskem oddelku knjižnice, ki ga vodi Nataša Oblak Japelj, so svoje mesto dobili obsežen arhiv nekdanje tovarne in tudi najrazličnejši predmeti, povezani z življenjem tovarne, fotografije, albumi, načrti, promocijski katalogi, umetniški predmeti. Na spletni strani www.kamra.si pa so objavljene številne fotografije ter osebne pripovedi nekdanjih zaposlenih. Pri prebiranju njihovih spominov podrobnejše spoznamo delo v tovarni, njen razvoj, uspehe, ekološke težave in tudi družabno življenje zaposlenih.

Kulturni center v nekdanji tovarni?

Nataša Oblak Japelj, ki je po poklicu arhitektka, pripoveduje, da je bila ob prvi omembi tedanje direktorice knjižnice Suzane Potočnik, da bi v nekdanji šivalnici uredili knjižnico, presenečena. »Da bi bila v nekdanji usnjarski šivalnici knjižnica? Kdo si je to izmislil?« so se spraševali tudi mnogi domačini. Potrebno je bilo veliko poguma, znanja in prizadevanja, da so precej razdejane prostore usposobili in preuredili. Nataša Oblak Japelj je pri prenovi tudi zaradi racionalnosti in ohranjanja spomina na nekdanji ponos Vrhnike skušala uporabiti kar največ pohištva in konstrukcijskih elementov. Ob pomoči tedanje direktorice knjižnice, članov Muzejskega društva in tehničnih sodelavcev Zavoda Ivana Cankarja jim je uspelo. Leta 2014 so knjižnico v novih prostorih odprli za javnost.

Že ob stečaju je Cankarjeva knjižnica odkupila bogato strokovno knjižnico, ki so jo imeli v IUV in je bila v letih od 1998 do 2004 kot specialna knjižnica s področja gospodarstva polnopravna članica slovenskega knjižničarskega informacijskega sistema COBISS. Strokovna knjižnica je v IUV začela nastajati že leta 1958, leta 1988 pa je imela tovarna celo svoj Informacijsko-dokumentacijski center (INDOK center), kjer so zbrali vse od leposlovne literature, monografij, različne publikacije, raziskovalne, pripravniške in diplomske naloge do različnih poročil, zapisnikov, fotografij. Leta 1992 se je INDOK center preoblikoval v Center za samostojno učenje, v njem so zaposlenim omogočili strokovno izpopolnjevanje, knjižnico so opremili z računalniki, vse skupaj pa povezali z intranetom in internetom, na voljo so bile tudi avdio- in videokasete.

Tako kot v vseh nekdanjih socialističnih podjetjih je bilo tudi v IUV za zaposlene dobro poskrbljeno: poleg solidnih plač in izobraževanja so jim bili na voljo številni počitniški domovi, imeli so kulturna in športna društva, letna sindikalna srečanja, interni časopis Usnjar. »Na Vrhniki sta bili takrat dve veliki in ugledni podjetji, in sicer Liko in IUV, a žal sta obe propadli. In direktorji so med seboj tekmovali, kje bolje skrbijo za svoje zaposlene,« pripoveduje Jože Stanonik, ki je v IUV preživel vso svojo delovno dobo, večino časa kot vodja računovodstva. Pripoveduje še o tem, kako sta obe podjetji izdatno vlagali v tako imenovani družbeni standard na Vrhniki: od športnih do komunalnih in drugih objektov, podpirali sta kulturo, šport, štipendirali mlade. »Vodilni in najbolj odgovorni ljudje v podjetju so v tistih najuspešnejših časih res delali za dobro ljudi, čutili so se povezane s tovarno in zaposlenimi,« pravi Stanonik. Ko so se začele nakazovati težave, so v začetku odpuščali na mehkejše načine, a so se žal tudi tukaj nizale žalostne človeške zgodbe, kot jih zadnja desetletja poznamo iz vseh propadajočih podjetij.

Usnjarska tradicija

V Sloveniji je imelo usnjarstvo dolgo tradicijo, na Vrhniki sta bili že pred drugo svetovno vojno poleg manjših tudi dve večji usnjarni: Pollakova in Verbičeva. Pollakovo je leta 1944 kupil usnjar Savel Kalin iz Mokronoga, po vojni je prišla v državno last, prav tako kot Verbičeva. To je bil temelj za razvoj Industrije usnja Vrhnika. Leta 1947 so zgradili nove sodobne prostore, IUV pa se je postopno usmerjal v proizvodnjo pretežno svinjskega usnja, izdelavo usnjene konfekcije, obutve in galanterije. V naslednjih desetletjih so pripojili še številne manjše usnjarske obrate in delavnice v okolici, nato pa so se sredi šestdesetih in sedemdesetih let združili z Usnjarno Šmartno pri Litiji in Tovarno usnja Šoštanj. IUV je kmalu postal najuspešnejša usnjarna v tedanji Jugoslaviji, v svojih najboljših letih pa največja predelovalnica svinjskega usnja na svetu, ki je slovela po kakovostnem usnju in moderni konfekciji. Leta 1997 je bilo v IUV 2154 zaposlenih.

Prvotna tehnologija strojenja kož je temeljila na zamudnem, umazanem in težkem delu, ko so mast in ščetine s kož odstranjevali ročno, celoten proces od čiščenja do strojenja pa je trajal kar 21 dni. Ves čas sta proizvodnjo spremljala dva velika problema: odlaganje odpadkov in onesnaževanje okolja. Mnogi Vrhničani se še spominjajo neznosnega smradu, ki se je širil daleč okrog tovarne, odrezke kož pa je bilo treba nekje odlagati. Ker je šlo za odpadke, ki so bili prepojeni s številnimi kemikalijami, so se jih povsod branili že takrat, ko se je o ekologiji šele začelo govoriti. Še danes ni povsem jasno, kje vse so zakopani. Tehnologiji obdelave kož in čiščenja odpadnih vod sta se z leti hitro spreminjali, spremembam so sledili tudi v IUV, kar je podjetju povzročalo visoke stroške.

Poleg tega so jih pestile značilne težave socializma: čeprav so bili veliki neto izvozniki, saj so večino svoje proizvodnje prodajali praktično po vsem svetu, pa so veliko kož tudi uvažali, te so bile različne kakovosti, kar je vplivalo na kakovost izdelkov. Pestili so jih pomanjkanje deviz za repromaterial, težave s preskrbo z elektriko, pritiski zaradi onesnaževanja okolja. Temelje za modernizacijo podjetja je sredi sedemdesetih let postavil dolgoletni direktor Anton Debevc, ki je s tem tudi tlakoval pogoje za združevanje. Kot je mogoče zaslediti iz zapisov, se je Debevc ob prevzemu tovarne naslonil na stare usnjarske mojstre in pridobil mlade diplomante, zato je bil razvoj hiter, vključno z uvajanjem novih kakovostnih in všečnih izdelkov. Poslovna potovanja po svetu, obiski pomembnih modnih in usnjarskih sejmov so Vrhničanom pomagali, da so ostajali najboljši. V večjih jugoslovanskih mestih so na najboljših lokacijah odpirali svoje trgovine, leta 1989 so v prenovljeni Stari pošti na Vrhniki odprli ambiciozno zasnovan Center mode IUV.

Veliko stvari je vplivalo na postopen propad slovenske usnjarske industrije – od pojava cenejšega kitajskega usnja do razpada Sovjetske zveze, od koder so uvažali ogromno različnih kož, in pritiska globalizacije. Z izgubo jugoslovanskega trga so se problemi samo še stopnjevali, saj je IUV izgubil trg, svoje trgovine in poslovne partnerje, oblačila so namreč šivali tudi v Bosni in Hercegovini in Srbiji. Z lastninjenjem je prišlo tudi veliko napačnih poslovnih odločitev in napačnih kadrovskih potez. Krepile so se zahteve po varovanju okolja, nove čistilne naprave so bile velik finančni zalogaj. Obrat v Šoštanju so zaprli leta 1999, ob stečaju leta 2008 je bil IUV s takrat okoli 600 zaposlenimi še vedno največja evropska usnjarna.

Muzej usnjarstva

Leto dni po stečaju IUV so v Šoštanju odprli Muzej usnjarstva, v katerem intenzivno zbirajo in evidentirajo premično kulturno dediščino s področja usnjarstva. Hkrati so pripravili prvi simpozij z naslovom Usnjarstvo na Slovenskem, ki so mu v naslednjih letih sledili še drugi. Matjaž Vouk, svetovalec uprave IUV za strateški razvoj, in Miran Aplinc, kustos šoštanjskega usnjarskega muzeja, v prispevku IUV – Industrija usnja Vrhnika, ki je objavljen v zborniku referatov 4. simpozija o kulturni dediščini s področja usnjarstva na Slovenskem, pišeta, da je podjetje sodelovalo z najpomembnejšimi modnimi hišami, kot so Gucci, Comest, Denier, Bernardo, in drugimi, ki so zahtevali kakovost in inovativnost. In vrhniški usnjarji so imeli oboje. Ljudje se še vedno spomnijo kakovosti vrhniških usnjenih izdelkov. Avtorja zelo nazorno opišeta, kaj vse je vplivalo na to, da je IUV izgubljal svojo konkurenčnost, kaj se je v podjetju v resnici dogajalo po lastninjenju, kako so se obnašali novi lastniki in kaj so počeli vedno novi direktorji – vse do žalostnega konca še enega slovenskega gospodarskega bisera.

Jožica Hribar