Naprave so vse pametnejše, ljudje vse manj
Medtem ko številne Slovenke in Slovenci v starostni skupini od 65 do 74 let nimajo računalnika niti pametnega telefona, jih več kot 51 odstotkov redno uporablja internet, na družbenem omrežju Facebook pa število uporabnikov, starejših od 65 let, najhitreje narašča. Komuniciranje v virtualnem svetu ima svoja pravila, vendar jih še nismo povsem usvojili. Zato smo se z dr. Danom Podjedom, antropologom z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU ter izrednim profesorjem za področje kulturne in socialne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki raziskuje razmerja med ljudmi in tehnologijami, pogovarjali o prednostih in pasteh digitalizacije. Med drugim opozarja, da za sodobno tehnologijo stojijo podjetja, ki jih bolj kot skrb, da bodo pomagali potrošnikom, zanima lastni finančni interes.
Digitalizaciji se ne moremo izogniti, to je dejstvo. Kaj nam dobrega prinaša?
Z digitalizacijo smo postali tisto, o čemer smo včasih govorili kot o globalni vasi. Danes v tej globalni vasi živimo, saj se lahko s komer koli na drugi strani oceana pogovarjamo, naročamo stvari iz Kitajske, Azije, ZDA … Svet imamo dobesedno na dlani, in to je velika prednost digitalizacije.
Obenem pa opozarjate, da nas sodobna tehnologija vse bolj zasužnjuje ...
V zadnjih desetih, mogoče petnajstih letih res opažam, da prav mi vse bolj postajamo podaljški digitalnih naprav, ne pa da so naprave naši podaljški. Telefoni usmerjajo naša dejanja in nam preusmerjajo pozornost, pogosto nas tudi zasvojijo. Tega se bojim. Skrbi me, da postajamo ne samo delavci v digitalnem kapitalizmu, ampak tlačani v digitalnem fevdalizmu. To pomeni, da ima peščica izbrancev nadzor nad našimi podatki, medtem pa nas večina vsak dan brezplačno dela za to, da ti ljudje še bolj bogatijo.
Skrb vzbujajoče je še, da spletu zaupamo najintimnejše informacije o sebi. Iskalnik Google, recimo, ni le sredstvo za pridobivanje informacij, pač pa je tudi preročišče ali celo prostor za spoved, zaupamo mu kar koli, o vas ve več, kot veste vi sami ali vaš psihiater, župnik, partner … Ve, kje hodite, s kom se družite.
Ali nas mora to skrbeti?
Ustvarili smo novega boga, vsevidno oko, ki nas gleda povsod. Mogoče se zaradi tega vedemo drugače, smo previdnejši in bolj pridni.
Ne vem, ali poznate sistem družbenega razvrščanja, ki ga uvajajo na Kitajskem. S pomočjo pametnih kamer državljane ves čas spremljajo. Vsak posameznik dobi kreditno oceno, ki je odvisna od tega, kako se vede v javnosti in na spletu, kdo so njegovi prijatelji, kaj kupuje, kako redno plačuje račune in odplačuje kredite. Če mu ocena pade, izgubi nekatere ugodnosti, ne more na primer dobiti vizuma za tujino, ne more sedeti v prvem razredu na vlaku, otroka ne more vpisati v želeno šolo … V provinci Šindžjang, kjer živijo Ujguri, pa poleg vsega drugega spremljajo tudi, kakšne volje so ljudje. Če opazijo kakšen mrk, zaskrbljen obraz, osebo povabijo na razgovor.
Marsikdo se seveda vpraša, ali se bo tak način nadzorovanja iz Kitajske razširil tudi k nam. Naj povem, da sem bil pred tremi meseci v Srbiji, kjer so postavili tri tisoč Huaweievih kamer, in to v navezi s Kitajsko. Hitro se tudi našim krajem očitno približuje nadzorni sistem, ki mu nekateri pravijo kar operacijski sistem za digitalni totalitarizem.
Zato pravim, da je Evropska unija s splošno uredbo o varstvu podatkov (GDPR), nad katerim smo se tako zgražali, še zadnji branik digitalne demokracije. Bistvo te uredbe je, da ima vsak pravico do izbrisa, če želi izbrisati svoje podatke z omrežja, in pravico do odklopa. Po mojem mnenju bi moral imeti vsak človek pravico, da je neviden, da je sam, ko to želi, da gre na sprehod v gozd brez pametnega telefona ali zapestnice, ki šteje korake in spremlja, kaj počne.
Pogosto pozabljamo, kdo je zadaj, za zaslonom. To so podjetja in ljudje, ki si jih lastijo. V njihovem interesu je, da ste pred zaslonom čim več časa. Da imate telefon ves čas s sabo – šele potem ste v današnjem času po njihovih merilih pravi človek.
In po možnosti moramo imeti najnovejši model telefona …
Da, seveda, bolj in bolj pametnega. Ampak s tem, ko dobivamo pametnejše naprave, nismo ljudje nič pametnejši. Pravzaprav se nam kognitivne sposobnosti zmanjšujejo. Kar vprašajte se, koliko telefonskih številk znate na pamet.
Komaj katero, res, ampak saj vemo, da pretirana uporaba tehnoloških naprav najbolj poleni možgane.
Raziskava med londonskimi taksisti je pokazala, da imajo tisti, ki pri vožnji uporabljajo napravo za navigacijo, del možganov, ki skrbi za orientacijo v prostoru, manj razvitega. Tisti, ki vozijo brez navigacije, morajo krepiti ta del možganov in posledično imajo bolj razvitega.
Če že govoriva o navigaciji: zdaj si skoraj ne upamo več voziti avtomobila brez vklopljene navigacijske naprave, čeprav nam kdaj daje dvomljive napotke. Ampak jo kljub temu slepo ubogamo, ker naprava že ve, kje je treba zaviti. Včasih smo potrebovali zemljevide, s katerimi smo se orientirali v neznanem mestu, ali pa smo za pot koga vprašali. In ob tem si od domačina izvedel še marsikaj drugega: kaj je še vredno pogledati v tistem kraju, kje je mogoče dobro jesti in najti poceni prenočišče. Zdaj pa napravi dovolimo, da nas vodi, vendar ni nujno, da je tisti hotel, ki nam ga ponuja, najboljša in najcenejša izbira. Lahko da je nekdo samo plačal, da nam naprava pokaže oglas.
Naprave nam svetujejo, kam naj gremo na dopust, katere filme naj si ogledamo, celo kateri partner bi bil primeren za nas na določenih platformah. In pogosto izberemo tisto, kar nam naprava svetuje, kar je v bistvu pranje možganov.
Celo tako daleč smo že prišli, da obstajajo straniščne školjke, ki izmerijo in stehtajo količino naših iztrebkov, naredijo kemično in biološko analizo in rezultate pošljejo zdravniku in morda še kakšnemu podjetju, ki nam potem priporoči dietno hrano. To kaže, kako smo posegli v zadnje oaze zasebnosti. Stranišče, kamor smo se lahko umaknili v samoto, zdaj ni več intimni prostor, tam je z nami na tisoče ljudi, sploh če imamo s sabo telefon. Naša stranišča so postala javni prostor.
Koliko je k temu prispevala pandemija koronavirusne bolezni?
Pandemija je vsekakor pospešila digitalizacijo. Že v času pred covidom smo bili približno 93 odstotkov časa v zaprtih prostorih. Zdaj smo še več. In še več časa smo pred zasloni, pred telefonskimi še več kot pred televizijskimi.
V obdobju pred korono smo odrasli preživeli pred televizijskimi, računalniškimi ali telefonskimi zasloni devet ur. Med epidemijo, v času popolnega zaprtja, pa smo gledali v zaslone neverjetnih 13 ur na dan. Predvsem tisti, ki smo morali delati, sestankovati prek Zooma, pomagati otrokom pri šolanju na daljavo, potem smo se še družili s prijatelji.
Pa ne le to. V tistem obdobju smo se še bolj razgalili pred drugimi, razkazovali smo domače hobije, kulinarične dosežke, se javljali celo iz spalnic. Na široko smo odprli vrata svojih domov. Na ta način je dokončno izginil koncept zasebnosti, in ne vem, kdaj, če sploh, bomo ta trend obrnili. Zasebnost je razmeroma nov koncept v zgodovini svetovne družbe. Oblikovali smo ga postopoma, utrjevali s tem, da je dom postajal mesto, kamor se lahko zatečemo, kjer lahko počivamo, kjer nismo vid(e)ni. No, zdaj pa so naši domovi postali javni prostori.
Kako pa naj prevzamemo nadzor nad napravami, če pravite, da nas imajo v šahu?
Tako, da bi nehali uporabljati pametne telefone in druge digitalne naprave, prav gotovo ne. Pač pa jih poskušajmo uporabljati smiselno. Mi uporabljamo telefon, namesto da on uporablja nas. Skušajmo preprečiti, da nas zasvoji. Na računalnik lahko namestimo pripomoček, ki nam omogoča, da ga za nekaj časa uporabljamo kot pisalni stroj, samo za pisanje. Tako pišem tudi jaz.
Organizirajmo si čas in si vnaprej določimo termine, ki so namenjeni komuniciranju po omrežjih ali pregledovanju elektronske pošte, in si to zapišimo v dnevni urnik. Ker sicer lahko nenehno gledamo v napravo in spremljamo, ali se je že zgodilo kaj novega.
Dobro je, da ugasnemo zvočne signale na telefonu. Saj poznate tisti pisk, ki vas opozori, da ste dobili novo sporočilo. Ko ga zaslišite, vaša pozornost v hipu pade in se preusmeri na telefon. Raziskave kažejo, da že s tem, ko imamo telefon na mizi, ko rešujemo neko nalogo, zbranost pade, celo inteligenčni količnik v tistem trenutku ljudem pade, ker je vsa pozornost na telefonu.
Kje torej vidite največjo nevarnost poseganja tehnologije v naša življenja?
Digitalni prostor, ki smo mu nekoč rekli virtualni prostor, postaja bolj resničen od fizičnega prostora. Če smo večino budnega časa pred zaslonom, je to bolj resnično kot tole, kar zdaj počneva, ko se pogovarjava v živo. Tisto, kar je na zaslonu, je bolj res kot to, kar izrečemo v živo – še vedno pa včasih rečemo, da je to virtualni prostor. Problem je, ker si na družbenih omrežjih lahko podamo kakršno koli mnenje, na spletu pa si lahko ustvarimo kakršno koli mnenje. Predvsem pa v digitalnem prostoru nismo vajeni ne bontona ne komuniciranja.
V takšnih okoliščinah je začel nastajati Homo covidensis, covidski človek, ki je večino časa zaprt med štirimi stenami, večino budnega časa je pred zaslonom, se manj druži v živo, več na daljavo. Zato ni aktiven državljan. Je del skupnosti, ki je začela razpadati.
Toliko kot nas tehnologija povezuje, nas tudi razdvaja, mar ne?
Dejansko smo na razcepu med tistimi, ki imajo dostop, denar in moč ter obvladujejo omrežja, in tistimi, ki omrežja hranijo s podatki in skrbijo za to, da se le-ta razraščajo. Takih pa nas je večina na tem planetu. Mislim, da bi morali v teh pogojih bolj paziti na svoje podatke, morali bi jih ovrednotiti. Pravzaprav bi morali mi dobiti mesečno plačilo za to, da uporabljamo naprave, ne pa da mi kupujemo te naprave, ki nas sledijo in nadzirajo, in zanje plačujemo še mesečno naročnino.
Ker smo med pandemijo začeli množično uporabljati digitalne pripomočke za medsebojno povezovanje, na primer Zoom, in tudi za nakupovanje na daljavo, so izjemno poskočile vrednosti teh podjetij. Jeff Bezos, ustanovitelj podjetja Amazon, je lani zaslužil blizu sto milijard dolarjev. V enem letu, si predstavljate? To je skoraj dvakratnik slovenskega letnega bruto družbenega proizvoda. In zakaj je ena oseba toliko zaslužila? Ker uporabljamo njegove storitve, kupujemo na daljavo tudi stvari, ki jih niti ne potrebujemo, komuniciramo na daljavo, se prepiramo na spletnih omrežjih.
Zato mislim, da bi morala podjetja, ki ustvarjajo omrežja, sprejeti več odgovornosti, da bi se zavedali, kakšno družbo ustvarjajo. Njih bi morali kriviti za proteste v Sloveniji, zatrtje družbenih sprememb v Mjanmaru, brexit, izvolitev Trumpa v ZDA.
Ali lastniki družbenih omrežij ustvarjajo družbene spremembe?
Da. Če jih pa že ne ustvarjajo, jih pa vsekakor omogočajo. Ker so vzpostavili platformo, ki to omogoča, bi morali odgovarjati za posledice.
Večkrat poveste, da socialna omrežja ne bi smeli imenovati družabna, ker nas delajo nedružabne. Zakaj?
Pri uporabi družbenih omrežij moramo biti previdni. Seveda je dobro, da se lahko povežeta dve osebi, ki sta na različnih koncih sveta, hkrati pa se spreta najboljša prijatelja, ker ne vzpostavita konsenza o neki temi, naj bo to cepljenje ali politika. To sta tako ali tako dve tabu temi, o katerih se v živo ne pogovarjamo, po spletu pa kar precej. Zato se potem prepiramo in drug drugega blokiramo in se na tak način zapiramo v mnenjske mehurčke. Ostajamo le v skupini enako mislečih ljudi, z drugimi se ne pogovarjamo več, kvečjemu na daljavo se še kamenjamo z besedami. Izločamo ljudi, ki nas kritizirajo, tudi če je kritika dobronamerna. Tako se krepi kultura narcisizma, ki je ravno tako povezana s spletom in omrežji – ta nas namreč vedno postavijo v središče. Na tak način, kot se pogovarjamo po spletu, se tudi nikoli ne bi pogovarjali v živo. To, kar počnemo na omrežjih, kako komuniciramo, je pogosto nečloveško.
Zato moramo spet odkriti analogno resničnost, fizične prostore, v katerih se družimo tudi z drugače mislečimi.
Ugotavljate tudi, da starejši veliko uporabljajo socialna omrežja, a pogosto premalo razmislijo, kaj vse objavijo …
Starejši od 60 let so najhitreje rastoča skupina na Facebooku. Mladi ga ne uporabljajo več, saj so raje na Tiktoku, Snapchatu, Instagramu, ne pa na Twiterju in Facebooku. Tam se družimo mi. No, zadnje čase se tudi vse bolj prepiramo.
Opažam pa, da starejši pri objavah marsikdaj ne poznajo meje, objavljajo na primer kar naključne fotografije, tudi če so na njej drugi ljudje, ki jih objava lahko razjezi, prizadene. Ne razumejo, da če nekaj objavijo na svojem profilu, še ne pomeni, da je to intimno komuniciranje.
Ker nismo navajeni komunicirati na tak način, da hkrati naslavljamo na stotine ali tisoče ljudi, ki nam sledijo po omrežju. Mislimo, da govorimo ozkemu krogu ljudi, v resnici pa to berejo prijatelji prijateljev, znanci in čisto tuji ljudje. Zato objavimo veliko preveč, delimo stvari, ki jih v fizičnem prostoru nikoli ne bi delili.
Ali ne počnejo tega tudi mladi in še bolj intenzivno?
Iskreno mislim, da so mlajše generacije manj problematične. Pri študentih, ki jih učim, opažam, da bolj razumejo, kako zelo te lahko zasvojijo digitalne naprave, bolj cenijo odklop in ga lažje sprejmejo. Bolj pozorni so na to, kje objavljajo svoje podatke, fotografije. Nekateri živijo skoraj povsem analogno, nimajo profilov na omrežjih, ne delajo selfijev. Spomnim se eksperimenta, ki ga je naredila neka učiteljica v šoli. Prosila je učence, naj fotografije in objave, ki jih delijo na družbenih omrežjih, natisnejo in prinesejo v šolo. Pa so ji odgovorili, da tega ne bodo storili in da ne bodo svojih objav kazali javno.
Zakaj si veliko ljudi drzne napisati vse, kar jim pride na pamet?
Zato, ker nismo vajeni komunicirati z besedo in občasno še s fotografijo. Na Twitterju je treba biti kratek, udaren. Tako dobiš všečke in sledilce. In hkrati je v tem okolju dobro in celo zaželeno, da koga užalite, saj so tovrstne objave bistveno bolj deljene, bolj privlačne in hkrati povzročajo razkole v družbi. Pa saj to je cilj snovalcev omrežij – po načelu »deli in vladaj«. Tak način komuniciranja je blizu tudi politikom, ker delujejo po istem načelu. Ljudi je treba razdeliti, spreti in zapreti v mnenjske mehurčke, ker jim je potem lažje vladati. Na ta način se družba ne povezuje, ampak atomizira. Zdi se mi, da smo zdaj bolj razbiti, kot smo bili kadar koli. Pa ne samo pri nas.
Kako pa naj uporabljamo tehnologijo, da nam vendar koristi?
Ko govorimo o digitalni pismenosti, bi morali najprej opismenjevati ljudi, kako smiselno uporabljati tehnologijo, kako si z njo olajšati življenje in kako ne postati odvisni od nje. Tehnološki pripomočki nam lahko zelo olajšajo življenje, na primer tako, da nam ni treba iti na upravno enoto po neke papirje, ampak to opravimo od doma. No, tako je vsaj v Estoniji, ki je ena najbolj digitaliziranih držav. Tam se edino poročiti in ločiti ne morejo na daljavo, vse drugo lahko opravijo na daljavo. Oni so začeli to, čemur mi pravimo digitalna transformacija, pred letom 2000. Mi smo seveda dvajset let prepozni. Kar mi zdaj potrebujemo, je ob digitalni preobrazbi še analogna transformacija. Ljudi je treba naučiti ne samo priklapljanja na naprave, pač pa tudi to, kako se od njih odklopijo.
Želim si predvsem bolj umirjene digitalizacije, ki nam pomaga pri vsakdanjem življenju, namesto da nas vznemirja. Želim si pametne naprave, ki namesto da zvonijo, piskajo ali pošiljajo potisna sporočila, uredijo stvari same. Želim si tudi tako državno upravo in konec koncev državo, ki dela stvari namesto nas. Da bodo postopki enostavni, aplikacije preproste, uporabne z nekaj kliki. In da lahko, če se kaj zatakne, pokličeš na telefonsko številko, na kateri se namesto avtomatskega odzivnika javi človek, ki te potem korak za korakom vodi do cilja. Takšna bi bila zame humana prihodnost.
Zasebnost brez premisleka ponujamo na ogled.
