Ljubezen do pisane besede, narave in domovine
Mlada Mari in Vili malo pred poroko
V Latkovi vasi pri Preboldu v Savinjski dolini, točneje v zaselku Groblja, živita zakonca Marija Ana in Viljem Petek, ki ju kličejo Mari in Vili in sta na pragu praznovanja 65. obletnice skupnega življenja, njuna ljubezen pa se je začela že sedem let prej. Oba vseskozi druži ljubezen do kulture, pisane besede, knjig, narave in domovine.
Marija Ana je bila dolgo časa skrita literarna ustvarjalka, ki je svoje pesmi pod psevdonimom objavila šele pred kakšnimi dvajsetimi leti v preboldskem občinskem glasilu Pod Žvajgo. Danes je znana ljudska pesnica, ki pa piše, kot pravi, predvsem za svojo dušo, pa tudi kakšno po želji. Mož Viljem je njene pesniške in prozne stvaritve spravil v knjižno obliko, s čimer je ustvaril bogat literarni opus, zajet v 22 knjigah.
Ustvarjalne gene je podedovala po očetu Antonu Kaču, ki je umrl, ko je imela le eno leto, in po stricu, pisatelju Janku Kaču. Vse njene leposlovne knjige so napisane po resničnih dogodkih. Je velika ljubiteljica in opazovalka narave, ki vsa dogajanja okoli sebe prenese na papir. Zelo rada opisuje Savinjsko dolino, hmeljarje, posebnosti domačega kraja in prebivalcev, tako pa pripomore k ohranjanju ljudske in kulturne dediščine kraja. Napisala je več kot tisoč pesmi za otroke in odrasle, kar nekaj pesmi je tudi uglasbenih. Veliko jih je nastalo za posebne priložnosti ali dogodke v vasi ali občini, številne je namenila svojim trem vnukom in obema otrokoma, ki so ji pomagali pri ilustraciji nekaterih knjig. Izpod njenih rok je nastalo lepo število besedil za domače glasbenike. Kar precej jih je našlo svoje mesto tudi na zgoščenkah ljudskih pevcev Prijatelji 6 Še Šešče. Med njimi nadvse hudomušna Micka in šajtrga, ki je postala kar nekakšen njihov hit, saj so v njihovem prvem sestavu pele štiri Marije – Micke. »Ta pesem je nastala zaradi intervjuja na velenjski televiziji, kjer je vodja ljudskih pevcev iz Šešč Zvone Babič med drugim rekel, da sta včasih pri skoraj vsaki hiši morali biti šajtrga (lesena samokolnica) in Micka. To me je spodbudilo, da sem takoj napisala pesem na to temo,« se smeji Mari, ki ima pri svojih skoraj 90 letih povsem prazno zdravstveno kartoteko. Nekoč je pridno pletla in šivala za svojo družino in druge, bila je gospodinja, vzgojiteljica, vrtnarica, predvsem pa močna opora otrokoma in možu, za kar so ji vsi neizmerno hvaležni.
Nepričakovana poroka
Zakonca Petek sta res usklajen par, ki se dopolnjuje in ima veliko skupnega. Poročila sta se leta 1957 v Pulju, kamor jo je povabil Vili, ki je bil mornar, da skupaj preživita nekaj dni in da mu ne bo dolgčas. Med ogledom mesta ji je pokazal matični urad in občino. »Ker sva že tukaj, se lahko zdaj poročiva, če si za to, mi je rekel. Mislila sem, da se šali, in sem odgovorila, seveda, zakaj pa ne, čeprav sem v stari obleki. Vili pa mi rekel, naj mu dam osebno izkaznico in da imava ob pol dvanajstih uro, vse je dogovorjeno, matičar naju že čaka. Šele ko sem stala pred njim, sem se zavedela, da to ni šala, ampak resnična poroka. Rekla sem DA in tako se je začela nova družina s priimkom Petek,« z nasmehom pove Mari in doda, da je bila njena poroka tako nepredvidljiva, kot je nepredvidljivo tudi mornarsko življenje.
V knjigah Mari Petek je poleg proze zapisanih tudi več kot tisoč pesmi.
Še istega leta je na svet prijokala njuna hčerka Jolanda, čez pet let pa še sin Dani. Do konca septembra 1962 sta zakonca živela še naprej ločeno. Mari na svojem domu na Groblji, Vili pa je poveljeval na ladjah Jugoslovanske vojne mornarice, domov pa je prihajal le ob rednih in izrednih dopustih. Pri daljšem zadrževanju v pristaniščih pa je večkrat najel stanovanje, da so vsaj nekaj mesecev, včasih celo pol leta, živeli skupaj kot družina. Pred rojstvom sina leta 1962 je opustil vojaško službo. Preden so se ustalili v Latkovi vasi, se je družina selila po krajih, kjer je Vili delal in gradil novo karierno pot. V gospodarstvu in trgovini je opravljal zunanje trgovinske posle (od samostojnega referenta do direktorja). Pet let je bil žalski župan, oziroma kot se je reklo takrat, predsednik skupščine Občine Žalec. Na domači knjižni polici je tudi njegova knjiga z naslovom Jadranje med valovi, ki govori o njegovem življenju in delu kapetana fregate ter nadaljnji poklicni poti.
Spoštovanje in ljubezen
Mari in Vili sta znala tudi uživati in si marsikaj privoščiti, predvsem pa se do zdaj, kot pravita, nista nikoli sporekla, ampak spoštovala, bila prizanesljiva drug do drugega, in tako uspešno krmarita tudi še zdaj. Za njima je veliko nepozabnih trenutkov s potovanj, križarjenj in dopustov z otroki. Zelo rada sta tudi plesala, za kar sta izkoristila vsako priložnost.
Ob vsem tem pa sta bila tudi družbeno aktivna, zlasti Vili, ki je 12 let opravljal razne funkcije v okviru Teritorialne obrambe in prav toliko let tudi v skupščinskem delegatskem sistemu, kasneje pa je bil tudi dolgoletni predsednik občinskega združenja Zveze združenj borcev za vrednote NOB, en mandat je bil tudi član glavnega odbora ZB NOB RS.
Sicer pa je velik del življenja deloval tudi v raznih društvih, predvsem športnih in hortikulturnih. Za te je »kriva« predvsem žena, ki ji urejene gredice in vrtovi veliko pomenijo … Nadvse ponosna je na svoj »arboretum« na Groblji pri hiši in domovih hčere in sina, ki živita zraven njiju, s čimer je nastalo Petkovo naselje, kot mu rečejo. Vsa družina je ponosna na posebno in redko 200 let in več staro lipo s povešenimi vejami. »Posadili so jo leta 1812 v spomin, ko je na tem mestu prespala Napoleonova vojska, ko je pešačila proti Ljubljani. Ni takšna, kot so druge lipe na Slovenskem. Njene veje so povešene do tal, tako da lahko med trganjem cvetov tudi sedimo,« poudari Mari in doda, da so se pod to lipo rojevale tudi njene pesmi in bratove pridige. »S škofom Vekoslavom Grmičem, ki je bil pri nas mnogokrat na obisku, smo pod lipo prišli tudi do zaključka, da ni pomembno, kateri veri pripada človek, in da so roke, ki samo molijo, manj vredne kot tiste, ki pomagajo,« še doda Mari.
