PISMA BRALCEV
Podnebne spremembe in mi
Obširno poročilo Mednarodnega odbora za podnebne spremembe – IPCC, ki ga je napisalo 234 znanstvenikov iz 66 držav, kaže, da sta človekova dejavnost in konkretno povečanje izpustov toplogrednih plinov od začetkov industrijske dobe, z najizrazitejšimi v zadnjih 50 letih, glavna povzročitelja podnebnih sprememb. Kako se to odraža v življenju na modrem planetu, gledamo dan za dnem pri televizijskih poročilih, ko nam govorijo, kateri del Zemlje so prizadele vremenske katastrofe, kakršnih ne pomnijo.
Tudi politika je namenila večjo pozornost poročilu in skepticizem je nekako poniknil, a se – razen pri mlajših generacijah, ki vedo, da bodo že nosile posledice dosedanje brezbrižnosti – še prav nič ni spremenilo.
O tem, da je pretirana raba fosilnih goriv kriva za toplogredne pline, ti pa za ogrevanje planeta, čivkajo že vrabci, ki so tako kot na desettisoče drugih živalskih vrst bolj ogroženi kot povzročitelj vsega tega zla. Toda tudi znanstveniki nam poleg tega, da je nujno takojšnje zmanjšanje rabe fosilnih goriv z zapiranjem termoelektrarn ali prehodom na električne avtomobile, da ne naštevam vsega drugega, ne ponujajo ničesar drugega od že znanega. Pa so potem po zastoju zaradi korone v lanskem letu turistični tokovi in zastoji na cestah nekaj povsem običajnega, prav tako so izpusti v zrak povsem normalen pojav in tudi avtomobilistična dirka 24 ur Le Mansa je nekaj, kar se je moralo zgoditi za normalizacijo življenja po pandemiji virusa. Toda vse to ne vodi nikamor, sploh pa ne k izboljšanju stanja, kot o njem pišejo znanstveniki.
Rešitev pa vendarle obstaja, a ne le v omejevanju, kot jo ponujajo znanstveniki, temveč se opira na eno temeljnih, gonilnih in prirojenih človekovih lastnosti, in sicer na tekmovalnost, rivalstvo – v naravi boj samcev za naklonjenost samice za nadaljevanje vrste. Moja zamisel gre v to smer, da tekmovalnost zadržimo, a jo definiramo obrnjeno na glavo. Torej gre za tekmovanje ne s čim več, ampak s čim manj preživeti. Šlo bi torej za globalni svetovni pokal v skromnosti, za preživetje s čim manj potrošene energije, čim manj porabljene hrane, čim manj izdelkov, ki se kvarijo in polnijo smetišča. Šlo bi torej za svetovni pokal v nepotratnosti, da torej preživimo s čim manj porabljene nafte, plina, elektrike, drv, hrane, tekstila itd. Mimogrede: koliko Afričanov, Bangladeševcev, Severnih Korejcev … preživi z drobtinicami z naše mize (pre)obilja in blagostanja. Čemu mora Američan leteti v Avstralijo gledat sveto goro aboriginov ali Avstralec Niagarske slapove, če oba to dvoje lahko vidita podrobneje na spletu? In čemu imeti večji bazen kot sosed ali džip s štirikolesnim pogonom, če se vozim na delo iz Lucije v Koper? Spodbujati in nagrajevati bi morali čim manjšo porabo vsega. Tekmuje družina z družino, vas z vasjo, dežela z deželo, vodeno svetovno. Šlo bi torej za načrt planetarne ureditve z ohranjanjem nujnega kmetijstva za prehrano človeštva ter nujno potrebnih dobrin, znanstvenike pa usmeriti v skupni vesoljski program, namesto sedanje stresne tekmovalnosti pa ljudi usmeriti v rekreacijo na domačem pragu ali čim bližje, dokler se ne odpravimo na druge zvezde. Zemljo, ta naš modro-zeleni planet, smo namreč dolžni ohraniti tudi za prihodnje rodove. Toda ne na obledelih fotografijah ali CD-jih.
