Obujanje dediščine
V Podsredi vsako leto pripravijo prireditev Praznik kozjanskega jabolka in tudi razstavo jabolk, ki jih marsikdo ne pozna več. Letošnja letina sicer zaradi pozebe ni bila dobra.
Stare sorte visokodebelnih jablan, ki jih dandanes bolj poredko najdemo celo v odročnih okoliških kozjanskih vaseh, ohranja Kozjanski park, ki tudi skrbi, da ne bi šle v pozabo. V svojih vrstah imajo izvrstne strokovnjake, ki vzgajajo sadike, jih cepijo in razmnožujejo in tako omogočajo nakup sadik vsem, ki želijo stare sorte ohraniti tudi za svoje potomstvo.
V naših mladih letih je bilo jabolko še pomembnejše, kot je danes. Bilo je zelo spoštovano, saj je bilo poleg redkega vira vitaminov za otroke tudi sadež za »vino revnejših«, ki jih je bilo na domačijah s številnimi otroki veliko. Sladek jabolčnik, ki je pritekel izpod lesene preše in so se ga še posebno veselili otroci, je čez štirinajst dni postajal vedno bolj »vreski«, ko se je med vretjem sladkor pretvarjal v alkohol. Takšen jabolčnik so raje pili odrasli, saj jim je do neke mere nadomeščal vino. Tropine, ki so ostale po prešanju zmletih jabolk, so dali v lesen čeber in nanje nalili nekaj vode, da je čez nekaj tednov postal dober jabolčni kis, ki je bil še boljši, če jabolk niso preveč sprešali in je ostalo v njem več soka. Vsa jabolka so bila naravna in nihče ni poznal modernega izraza »bio«. Nikoli jih niso škropili, kakšen črviček, ki se je skrival v sredini, pa tudi ni nikogar motil.
Starejši se še dobro spomnimo sladkega bobovca in londonskega pepinga, drobnih mošancljev in odličnih rjavkastih kanad, ki so marsikje dozorele šele v senu nad hlevom, kamor jih je pred otroki, željnimi sadja, skril oče, da so počakale do božiča. Le redki pa poznamo lepocvetko, klanferco, rdečega štetinca, glažnico, zvezdico, zmiko, zimskega ramburja, prsniko, tafelco, boskopskega kosmača in še številne druge, ki jih ohranjajo v Kozjanskem parku.
Sončna vrata
V Kozjanskem parku so istočasno z razstavo jabolk postavili tudi fotografsko razstavo sončnih vrat, ki so arhitekturna znamenitost Bizeljskega. Fotografinja Lea Babič je predstavila dvaindevetdeset vrat, ki jih najdemo na stoletnih vinskih hramih in tudi na repnicah, kaščah, kleteh in celo sodobnih objektih.
»Sončna vrata, kot so jih poimenovali, so bila v preteklosti izključno vrata za gospodarske objekte, oziroma če se že znajdejo na hišah, le kot vrata v klet. Motiv vzhajajočega sonca je na starih vratih praviloma v zgornjem delu, zavzema približno zgornjo tretjino vratnega krila. Danes motiv sonca in žarkov mojstri potegnejo tudi čez celo vratno krilo. Kadar so nameščena na hrame, so širša in praviloma dvokrilna, saj so prilagojena širini sodov. Na Bizeljskem pomeni hram poseben in posvečen kraj. To je prostor za vse tiste, ki cenijo in spoštujejo sad človekovega dela in narave. In mogoče so hrame zato opremili s sončnimi žarki, ker dajejo trti življenje in skrbijo, da grozdje dozori in se spremeni v rujno kapljico. Prinašajo svetlobo v prostore, ki so praviloma temni, jih razsvetlijo in ogrejejo ter prinašajo veselje do življenja,« je povedala Lucija Zorenč, zgodovinarka in etnologinja Kozjanskega parka. S kolegico Vesno Zakonjšek sta fotografinji pomagali pri iskanju objektov s sončnimi vrati in skupaj so ustvarile enkraten dokument preteklega in delno tudi današnjega časa.
Podpis: Na ogled so bila tudi prava stara sončna vrata, ki »nosijo« dolgo zgodovino.
