Kraj je slovel zaradi železarne

Zgodbe | jan. '22

ODSTRTE PODOBE – DVOR

Slavko Mirtič

Središčno gručasto naselje leži pod gričem Gradcem (343 m) na terasah na levem bregu reke Krke, ki tu teče čez slikovite lehnjakove pragove. Dvor, v katerem živi okrog 400 prebivalcev, je drugi največji kraj v Suhi krajini. Vas je sedem kilometrov oddaljena od občinskega središča Žužemberka in je prvič omenjen leta 1383. Skozi naselje pelje cesta Novo mesto–Žužemberk, od katere se tu odcepi cesta proti Kočevju. Kraj je najverjetneje dobil ime po dvorcu, ki so ga dali zgraditi grofje Turjaški. »V preteklosti je bil Dvor pomemben zlasti zaradi železarne, ki je tu delovala v 19. stoletju in je bila takrat eden največjih tovrstnih industrijskih obratov na Slovenskem,« pravi domačin Slavko Mirtič, 61-letni upokojeni učitelj na lesarski šoli v Novem mestu.

Potem nam je sredi razgledniške slike pokazal zgradbe (modelarno, mehanično delavnico in livarno) železolivarne, ki je tu obratovala med letoma 1796 in 1891. Njeni lastniki knezi Auerspergi so leta 1822 kot novega tehničnega direktorja zaposlili Ignacija von Pantza z Moravskega, ki je klasično fužino posodobil v železolivarno, vpeljal številne spremembe v tehnologiji in povečal obrate. Tako je ta postala največje podjetje te vrste južno od Alp. Poleg izdelkov iz litega in kovanega železa za trgovino, industrijo, poljedelstvo, gradbeništvo, cestno in vodno gradnjo so izdelovali tudi predmete umetniškega liva, ki so bili v prvi polovici 19. stoletja v Evropi zelo moderni. Okrasni in uporabni predmeti za hišno rabo (svečniki, krožniki, pohištvo) ter za opremo cerkev in pokopališč pa tudi vodnjaki, balkonske in mostovne ograje idr. se uvrščajo med prve primere industrijskega oblikovanja pri nas. Tu so med drugim izdelali nekdanji Čevljarski most v Ljubljani (1867), prve vozičke za železnico v Postojnski jami (1874), spomenik baronu Žigi Zoisu na ljubljanskih Žalah (1840) ter vodnjaka v Žužemberku (1860) in Višnji Gori (1872). Leta 1869 je tovarna pogorela in obrat so skrčili. Takrat so začele usihati tudi zaloge železove rude iz okoliških rudnikov (Soteske, Straže, Trebnjega, Hmeljnika, Mirne Peči, Šentruperta), obenem je železnica zaobšla Suho krajino, na trgu pa je bila vse večja konkurenca.

Ukinitev železarne je bil velik udarec

Sredi slike Dvora, stare dobrih 120 let, izstopajo zgradbe nekdanje železarne.

»Ukinitev železarne 1. oktobra 1891 je bila za Dvor in okolico velik gospodarski udarec. Tako je dvorski župan Miha Mirtič, moj prastari oče, 3. junija 1901 kranjskemu deželnemu zboru v Ljubljani poslal prošnjo, 'da bi ta na Dvoru pomagal oživeti kako tovarno za izdelovanje česar koli', a njegova prošnja ni obrodila sadov. Dvorjani so z Auerspergovim dovoljenjem ostanke plavža, livarne in skladišč uporabljali kot gradbeni material za zidavo hiš. Na prostoru ob Krki, kjer je ostalo še eno kladivo, je do leta 1962 kovač Anton Boldan izdeloval sekire, motike in drugo orodje. Na tem mestu so dve leti pozneje odprli ribogojnico, ki obratuje še danes. Od leta 1927 do 1950 je imel v železarniških prostorih delavnico mizar Ivan Jaklič, nato je bilo tu mizarstvo Dvor, po letu 1974 pa podjetje Novoles, ki je vse do preselitve v matično tovarno v Straži leta 1997 zaposlovalo do 140 delavcev. Industrijske prostore z ohranjenimi originalnimi litoželeznimi strešniki je odkupil podjetnik Stanko Novinc in v njih je stekla proizvodnja okovja in drugih materialov za pohištvo. Odprli pa so tudi Železolivarski muzej z galerijo, kjer si je mogoče ogledati zbirko izvirnih ulitkov, zgodovino livarstva na Dvoru ter demonstracijo taljenja, izdelave forme in litja. Velika pridobitev za kraj in turizem pa bo tudi nov informacijski center, ki ga nameravajo urediti v kompleksu nekdanje železolivarne, razglašenem za kulturni spomenik državnega pomena,« pripoveduje član turističnega in gasilskega društva Slavko Mirtič, ki je bil polovico delovne dobe v gospodarstvu in polovico v šolstvu. Poleg tega se že tri desetletja ukvarja s časnikarstvom, deset let je skrbel za lokalni časopis Fužina in osemnajst let za občinski časopis Suhokranjske poti. Raziskuje krajevno zgodovino in rodbinski rodovnik ter si želi, da bi po izidu njegovega lanskega knjižnega prvenca Sence nad krajino, v katerem opisuje letalske napade v Suhi krajini med drugo svetovno vojno, ustvaril še kakšno obsežnejše delo.

Od leta 1945 je vas brez cerkve

Eno največjih dvorskih stavb (v spodnjem desnem vogalu slike) je železarna postavila okrog leta 1800 in v njej uredila delavski dom, v katerem so prebivali delavci iz oddaljenih krajev, večinoma Čehi. Leta 1864 je dva prostora v pritličju zasedla tovarniška šola, v enem je bila učilnica, v drugem stanovanje učitelja Jožefa Dularja. Leta 1905 je Franc Može v pritličju odprl gostilno in žganjetoč, po prvi svetovni vojni pa je od kneza Auersperga odkupil celotno hišo. Nato je v njej odprl še trgovino, medtem ko je gostilniško dejavnost opustil leta 1935. Tudi po drugi svetovni vojni so bili v pritličju te hiše poslovni prostori (trgovina z živili in železnina z gradbenim materialom). Enako je danes (pekarna in zavarovalniški urad), v nadstropju pa so stanovanja.

Franc Može je bil tudi založnik objavljene razglednice, za panoramski posnetek se je moral fotograf povzpeti na vinsko gorico Podšentpavel, kjer so že v rimskih časih gojili vinsko trto. Konec 19. stoletja je skoraj vse vinograde uničila trtna uš, zato so jih obnovili z ameriškimi sortami. Danes so majhne hrame in zidanice skoraj v celoti nadomestile sodobne vikend hišice, od katerih jih je nekaj stalno naseljenih. Pričujočo razglednico je zdravnik dr. Konstantin Konvalinka 10. maja 1904 poslal hotelirju Karolu Zällnerju v češki Žamberk. Ta se je slabo leto prej iz tega mesta z družino preselil v Žužemberk, kjer je bil osem let okrožni zdravnik, nato pa več kot trideset let zdravnik v Dolenjskih Toplicah ter med letoma 1921 in 1940 tudi lastnik zdravilišča.

Korenine šolstva na Dvoru segajo v leto 1841, ko je Anton Lebar začel fužinarsko šolo. Zatem je tovarniška šola v delavskem domu delovala do leta 1874, ko so na podarjenem zemljišču kneza Auersperga pri cerkvi sv. Jurija zgradili novo ljudsko šolo. Leta 1912 je mesto učitelja in upravitelja na šoli prevzel Ciril Dequal, ki se je posebej posvetil še sadjarstvu in vrtnarstvu ter o tem učil svoje učence in njihove starše. V 24 letih, ki jih je preživel na Dvoru, je ustanovil tudi društvo kmečkih žena in deklet ter gasilsko društvo, odprl javno knjižnico, pripravljal gledališke igre in telovadne nastope. V večkrat obnovljeni zgradbi se je pouk odvijal do leta 2006, ko so se učenci preselili v sodobno šolsko poslopje na robu vasi. V njem so tudi vrtec, telovadnica in knjižnica. V štirirazredni šoli je letos 50, v vrtcu pa 74 otrok.

Med zavezniškim raketiranjem 1. aprila 1945 sta bili poškodovani tudi cerkev sv. Jurija in šola.

Prvotna romanska podružnična cerkev sv. Jurija je v listinah prvič omenjena leta 1168. Po njej se je kraj sprva imenoval Šentjur ob Krki oziroma Jurjevo. Med drugo svetovno vojno je župnik Anton Porenta odstranil južno steno ter stavbo podaljšal za 19 metrov in razširil za 11,5 metra. Po zavezniškem raketiranju leta 1945 je bila cerkev precej poškodovana in leta 1952 so tedanji oblastniki dali njene ostanke odstraniti, pokopališče pa so prestavili k cerkvi sv. Antona Padovanskega v Gornjem Kotu. Cerkveni ključarki Karolini Jenkole je uspelo rešiti le mašne knjige, svečnike in Marijin kip, ki je zdaj v cerkvi sv. Janeza Evangelista v Mačkovcu pri Dvoru. Tu so nedeljske maše tudi za Dvorjane, saj je vas odtlej brez cerkve.

Na sončno velikonočno nedeljo 1. aprila 1945 sta, kot v svoji knjigi navaja Slavko Mirtič, izza ribniške Velike gore prek hinjskih hribov priletela zavezniška lovca 16. eskadrilje SAAF in najprej raketirala Žužemberk in nato Dvor. Ob letalskem napadu ni bilo smrtnih žrtev, nastala pa je ogromna materialna škoda. Porušenih je bilo več hiš in gospodarskih poslopij. Močno pa sta bili poškodovani tudi cerkev sv. Jurija in šola, kar je lepo videti na objavljenih letalskih posnetkih, narejenih v razmiku nekaj sekund.

Boris Dolničar


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media