Premlada za parkinsonovo bolezen

Zgodbe | jan. '22

Pred dvema desetletjema je tedaj triintridesetletni frizerki Vlasti Ašćerić, doma v Pradah pri Kopru, nevrolog omenil možnost, da je zbolela za parkinsonovo boleznijo. Takrat so vsi po vrsti, tudi zdravniki, zmajevali z glavo. Zdela se jim je premlada za bolezen, ki jo povezujemo predvsem z ljudmi v starejših letih, pa čeprav se po mednarodnih podatkih v desetih odstotkih razvije že pred štiridesetim letom starosti.

Danes se naša štiriinpetdesetletna sogovornica zaveda, da so se prvi bolezenski znaki pokazali že veliko prej. Občasno tresenje rok je opažala že v frizerski šoli, a mu ni posvečala pozornosti. »Mislila sem, da je to samo trema.« Ko je imela triintrideset let, pa jo je tresenje že oviralo pri delu. Večkrat je zelo težko opravljala delo frizerke, ki zahteva veliko natančnosti. »Ko so stranke videle, kako se tresem, so se pogovarjale, kaj mi je, ali sem pijana ali zadeta. To me je nadvse prizadelo,« se z grenkobo spominja Vlasta Ašćerić. Ko jo je zdravnik napotil na specialistične preglede, je nevrolog posumil na parkinsonovo bolezen. »Pa tega nihče ni verjel, ne drugi zdravniki ne jaz, češ da sem za kaj takega še premlada.« Kot pravi, so se preiskave s tem končale. Dobila je sicer tablete, ki pa ji niso pomagale, in ker ji je bilo po njih zelo slabo, je opustila jemanje.