Premlada za parkinsonovo bolezen

Zgodbe | jan. '22

Vlasta Ašćerić

Pred dvema desetletjema je tedaj triintridesetletni frizerki Vlasti Ašćerić, doma v Pradah pri Kopru, nevrolog omenil možnost, da je zbolela za parkinsonovo boleznijo. Takrat so vsi po vrsti, tudi zdravniki, zmajevali z glavo. Zdela se jim je premlada za bolezen, ki jo povezujemo predvsem z ljudmi v starejših letih, pa čeprav se po mednarodnih podatkih v desetih odstotkih razvije že pred štiridesetim letom starosti.

Danes se naša štiriinpetdesetletna sogovornica zaveda, da so se prvi bolezenski znaki pokazali že veliko prej. Občasno tresenje rok je opažala že v frizerski šoli, a mu ni posvečala pozornosti. »Mislila sem, da je to samo trema.« Ko je imela triintrideset let, pa jo je tresenje že oviralo pri delu. Večkrat je zelo težko opravljala delo frizerke, ki zahteva veliko natančnosti. »Ko so stranke videle, kako se tresem, so se pogovarjale, kaj mi je, ali sem pijana ali zadeta. To me je nadvse prizadelo,« se z grenkobo spominja Vlasta Ašćerić. Ko jo je zdravnik napotil na specialistične preglede, je nevrolog posumil na parkinsonovo bolezen. »Pa tega nihče ni verjel, ne drugi zdravniki ne jaz, češ da sem za kaj takega še premlada.« Kot pravi, so se preiskave s tem končale. Dobila je sicer tablete, ki pa ji niso pomagale, in ker ji je bilo po njih zelo slabo, je opustila jemanje.

Osemnajst let životarjenja

Naslednjih osemnajst let je imela veliko težav. »To je bilo najtežje obdobje mojega življenja, kajti v tem času sploh nisem živela, ampak životarila.« Največje stiske je doživljala v službi, v frizerskem salonu, ki sta ga s solastnico in poslovno partnerico imeli v Kopru. »Na začetku mi je sodelavka še stala ob strani, pričakovala je, da bodo težave kmalu minile. Nato ni imela več razumevanja zame, s strankami se je celo norčevala iz mojega tresenja. Zaradi tega so se najini odnosi močno poslabšali, delo pa sem opravljala le s skrajnimi napori,« pripoveduje Vlasta Ašćerić. Tudi doma življenje ni bilo enostavno, vendar ji je bilo lažje, ker je imela podporo v družini. »Mož mi je bil vedno v oporo, razumevajoča sta bila tudi tast in tašča, ki živita v isti hiši. Vsa ta leta me je najbolj skrbelo, kako bo zrasla moja hčerka, saj je imela na začetku mojih zdravstvenih težav šele sedem let.«

Pred petnajstimi leti se je končno odločila, opustila delo v koprskem salonu in si salon uredila v domači hiši. Njene motorične težave pa so se nadaljevale in počasi povečevale. »Imela sem težave s hojo. Ko sem se nekam namenila, nisem mogla priti do tam, ker me je na pol poti zablokiralo; zamrznila sem in nekaj časa kar stala tam. Zato sem si ob novem letu obljubila, da tako ne morem več naprej.« Sledila je pot k zdravniku in pregledi pri specialistih. Nova nevrologinja je postavila diagnozo, ki ni dopuščala dvoma: parkinsonova bolezen. Za marsikoga je to velik šok, Vlasta Ašćerić pa je ob diagnozi začutila pravo olajšanje. Dobesedno, saj je končno izvedela, kaj jo je mučilo dolga leta, najpomembnejše pa je bilo, da je prišla do zdravljenja. »S pomočjo tablet, ki jih jemljem trikrat na dan, sem pri enainpetdesetih letih na novo zaživela in lahko rečem, da od takrat življenje uživam na polno.« Zdaj je dobila še dodatno zdravilo, ker se ji je pojavilo zvijanje okončin. Pravi, da je za prihodnost pretirano ne skrbi, saj je pri zdravljenju parkinsonove bolezni medicina dosegla že lep napredek.

Po postavljeni diagnozi se je lahko delno invalidsko upokojila, in to brez težav, poudari. Po štiri ure na dan dela v svojem frizerskem salonu in s pomočjo zdravil dobro funkcionira tako pri poklicnem delu kot v družini. »Zdaj lažje smučam, zelo rada plešem. Pomagam ljudem, ki so potrebni pomoči. Potujem. Rada sem v naravi. Skratka, zdaj živim, kot da mi nikoli nič ni bilo.« Pred kratkim se je vključila v Društvo Trepetlika, ki povezuje bolnike s parkinsonovo boleznijo in njihove svojce na območju Slovenije. V društvu je že več kot 1200 članov in Vlasta Ašćerić je zadovoljna, da se jim je pridružila. »Hudo mi je za vse, ki so podobno kot jaz predolgo trpeli ali morda še trpijo zaradi neprepoznane in nezdravljene bolezni,« pove ob zaključku.

Pavla Rapoša Tajnšek, fotografija: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media