Prva javna hidroelektrarna

Zgodbe | jan. '22

Nekoč smo imeli

Pregrada na Završnici

Sedemnajst let mineva od tistega 14. januarja leta 2005, ko so iz Hidroelektrarne Završnica v omrežje poslali zadnje kilovate električne energije. Potem so elektrarno ugasnili, njene naloge je prevzela sodobnejša sosednja Hidroelektrarna Moste, območje elektrarne je postal spomenik naravne in kulturne dediščine, kjer si danes roko podajajo šport, kultura in turizem.

V občini Žirovnica je v dolini reke Završnice nastal športnorekreacijski kompleks z urejenim parkiriščem, lepimi sprehajalnimi potmi in izhodišči do okoliških vršacev, predvsem do mogočnega Stola in Valvazorjeve koče pod Stolom, do koder je dobra ura hoje. Osem kilometrov dolga struga reke Završnice, ki teče skozi dolino Zavrh, je skupaj z obema izviroma pod Zelenico postala predvsem poleti priljubljena turistično-rekreacijska točka, ob njej so še ohranjeni objekti, ki spominjajo na nekdanjo prvo javno elektrarno v Sloveniji, ki je v omrežje poslala elektriko, namenjeno prebivalstvu Zgornje Gorenjske. Hidroelektrarna Završnica je ob svojem nastanku leta 1915 predstavljala temelj javnega energetskega omrežja na Slovenskem, bila je simbol gospodarskega razvoja in energetske neodvisnosti države.

Stavba nekdanje HE, danes preurejena v muzej

V 90 letih njenega delovanja so v Hidroelektrarni Završnica proizvedli 380 milijonov kilovatnih ur električne energije, s čimer so nadomestili 500 tisoč ton premoga. Po izteku življenjske dobe pa so objekte in naprave skrbno obnovili pod vodstvom dr. Tadeja Brateta in elektrarno kot spomenik tehniške kulture odprli za javnost. Tehniški muzej Završnica, v katerem še gori ena od prvotnih žarnic, je postal spodbuden primer sožitja med okoljem in energetiko.

Zgodovina zaobjeta v knjigi

Zgodovinski spomin na gradnjo in delovanje Hidroelektrarne Završnica je ohranjen v obsežni knjigi dr. Draga Paplerja z naslovom 100 let Kranjske deželne elektrarne Završnica in podnaslovom Od proizvodnje električne energije do spomenika tehniške dediščine, ki jo je izdala in založila družba Savske elektrarne Ljubljana. Drago Papler je publicist, raziskovalec, energetik, ekonomist in predavatelj, ki je bil kar 40 let zaposlen v elektrogospodarstvu, v Elektru Gorenjska in Gorenjskih elektrarnah, od lani pa je vodja Medpodjetniškega izobraževalnega centra v Biotehniškem centru Naklo. Delovanje Hidroelektrarne Završnica je torej vso svojo aktivno delovno dobo spremljal od blizu.

Območje akumulacijskega jezera Završnica je urejeno v rekreacijske namene.

V knjigi opisuje izkoriščanje potenciala vodne energije izpod Stola in širitev elektrifikacije po Gorenjski in naprej po Sloveniji. Pobudnik zamisli o elektrifikaciji v tedanji deželi Kranjski je bil Deželni odbor za Kranjsko, natančneje inženir Dušan Sernec, kasnejši minister in ban, in avgusta leta 1911 so že izvrtali prvi poskusni rov za gradnjo elektrarne, ki je, kot poudarjajo, »z elektriko povezala podeželje in mesto«. Dela so trajala vsega le tri leta, kar se zdi danes ob vsej mehanizaciji skoraj neverjetno. Hidroelektrarna je 25. februarja leta 1915 že oddala prvo energijo v električno omrežje. Neprekinjeno je delovala 90 let. Po njeni zaustavitvi je proizvodnjo električne energije prevzela Hidroelektrarna Moste, prva elektrarna na reki Savi, ki je danes sodoben elektroenergetski objekt in izkorišča tudi vodno zajetje nekdanje Hidroelektrarne Završnica.

Pred njeno izgradnjo je bilo v Sloveniji že 17 elektrarn z močjo 2.500 KW, ki so napajale predvsem industrijske obrate in mestna jedra. Hidroelektrarna Završnica je bila prva, ki je oskrbovala domove na podeželju, in je pomenila elektrifikacijo podeželja in okoliških krajev. Bila je osnova za razvoj širše elektrifikacije Zgornje Gorenjske, ki se je z izgradnjo prenosnih daljnovodov širila do porabnikov. S povezavami med hidroelektrarnami Dravske banovine, termoelektrarnami Velenje in Trbovlje ter hidroelektrarno Fala je nastala elektroenergetska hrbtenica, ki je osnova današnjega elektroenergetskega sistema na višjem napetostnem nivoju.

Turbine so izdelali v Ljubljani

Takole piše dr. Papler: »Iz novo nastalega jezera v dolini potoka Završnica, s površino štirih hektarjev in uporabno prostornino 130 tisoč kubičnih metrov je voda pritekla v 16 metrov visok železobetonski vodni zadrževalnik, vodostan, s premerom 6,5 metra, ki je bil postavljen na hribu nad Žirovnico. Vanj vgrajeni ročna in varnostna loputa sta omogočali nadzor nad dotokom vode v 900 metrov dolgo jekleno tlačno cev premera en meter, ki je vodila do strojnice.« Ko se peljemo mimo Žirovnice, ni mogoče spregledati tega lepo ohranjenega vodnega zadrževalnika pod hribi.   

V elektrarno so namestili dva agregata, prvega konec februarja 1915, drugega pa isto leto avgusta. Dvošobni turbini vrste Pelton sta izrabljali 164 metrov višinske razlike od vodostana do strojnice. Oprema je bila avstrijska, turbine je izdelala ljubljanska strojna družba Tönnies, predhodnica kasnejšega Litostroja, nekaj manjših transformatorjev pa je kasneje konstruiral tudi znani slovenski strokovnjak dr. Milan Vidmar. Od svojega začetka je Hidroelektrarna Završnica delovala pod okriljem Krajnskih deželnih elektrarn, leta 1945 so jo začele upravljati Državne elektrarne Slovenije, od leta 1965 pa je spadala pod Savske elektrarne Ljubljana. Ob postopnem iztekanju njene življenjske dobe in ob vse večjih potrebah po proizvodnji električne energije je elektrarno leta 1978 nadomestil nov agregat v sosednji Hidroelektrarni Moste, v Završnici pa so ob pomanjkanju energije še vedno vskočili kot pomoč.

Hidroelektrarna v dokumentarnem filmu

O ideji, gradnji, pomanjkanju denarja in drugih zapletih v zvezi s Hidroelektrarno Završnica govori dokumentarni film Narava in človek, 100 let z rokov roki, ki so ga po scenariju Silvane Knok in v režiji Mihe Dulmina pripravili na Televiziji Medvode in je na ogled tudi na spletu. Med drugim izvemo, da je bil med prvimi pobudniki za gradnjo hidroelektrarne v začetku 20. stoletja duhovnik in gospodarstvenik dr. Evgen Lampe, ki si je zelo prizadeval za to, da bi vodni viri ostali v domačih rokah, zato je tedanji kranjski deželni zbor leta 1908 potrdil elaborat širših razsežnosti o elektrifikaciji in možni gradnji hidroelektrarne, od tega se je uresničila le gradnja hidroelektrarne, zanjo pa se je odločilo deset občin tedanjega radovljiškega okraja. Pri tem jih je vodila ideja, da bodo občine poleg elektrike za gospodarstvo dobile tudi brezplačno elektriko za javno razsvetljavo.

Gradnja, ki je potekala z veliko hitrostjo, je zahtevala ogromno težkega fizičnega dela, ki so ga opravili pretežno domačini, med gradbenimi strokovnjaki pa so izstopali predvsem Italijani. Iz starih časopisov izvemo, da si je leta 1914 gradbišče elektrarne ogledalo 80 tehnikov z Dunaja, ki so bili z videnim zadovoljni. Elektrarna je dajala v začetku okoli 400 tisoč kilovatnih ur energije letno, svoj vrh pa je dosegla leta 1937, ko so proizvedli več kot pet milijonov kilovatnih ur električne energije. Tik pred drugo svetovno vojno je zaživela še povezava z velenjsko, trboveljsko in ljubljansko elektrarno in tako je bil sklenjen električni lok v državi.

Med drugo svetovno vojno je oskrbovala z elektriko prebivalstvo zgornjegorenjske regije, po vojni je postala sestavni del slovenskih državnih elektrarn. Leta 1978 so v sosednji Hidroelektrarni Moste nadomestili četrti agregat, s čimer so povečali proizvodnjo električne energije in postopno z njo nadomestili Završnico. Leta 1952 sta hidroelektrarni Moste in Završnica postali enoten energetski sistem, proizvodnja v Mostah je znašala 60 milijonov, v Završnici pa pet milijonov kilovatnih ur.

Ob ogledu muzeja Hidroelektrarne Završnica prvi vtis ni prav privlačen: dve turbini, dva agregata in dva generatorja, nekaj naprav in nekaj skic na steni. Za vsem tem pa se skriva izjemna zgodba o inovativnih posameznikih, pobudnikih elektrifikacije, o nastanku in delovanju elektrarne, izkoriščanju narave in vodne moči, natančnih izračunih in številnih strokovnjakih, ki so in še skrbijo za delovanje elektrarne. In ne nazadnje tudi o skrbno pretehtani odločitvi, da se območje nekdanje elektrarne z ureditvijo rekreacijskih površin vrne naravi in ljudem. Vse to s pripovedjo pričara vodja obratovanja v Hidroelektrarni Moste Janez Pogačar.

Jožica Hribar


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media