Domovi po sprejemu zakona
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Devetega decembra je slovenski parlament sprejel Zakon o dolgotrajni oskrbi. Z njim tudi Slovenija začenja razvoj sodobnega sistema integrirane lokalne dolgotrajne oskrbe, ki ga evropske države razvijajo zadnje četrt stoletja. Ta korak je slovenska politika naredila v času, ko je epidemija covida-19 najbolj prizadela starejše onemogle ljudi, naši domovi pa so nosili nepredstavljive obremenitve. Ker je bila pri nas do zdaj vsa javna pozornost glede oskrbe usmerjena na domove, se sprašujemo, kaj pomeni sodobni sistem in zakon o dolgotrajni oskrbi za razvoj naših domov.
O problemih naših domov se je že prej pisalo in govorilo: o čakalnih vrstah, o pomanjkanju in preobremenjenosti oskrbovalcev, o njihovih prenizkih plačah, včasih tudi o pomanjkljivosti oskrbe. Državna politika in uprava sta imeli ta pereča vprašanja od nastanka slovenske države na slepem tiru – slovenski sistem oskrbe je obtičal tam finančno, organizacijsko in razvojno. Zadnji razvojni skok domov za starejše je Slovenija doživljala pred pol stoletja po zaslugi dr. Bojana Accetta. Tedaj je šel delček denarja iz prepolne pokojninske blagajne za gradnjo in obnovo domov za starejše. Od dediščine tistega časa smo živeli do zdaj. Domovi so bili prepuščeni iznajdljivosti vodstva, delovni požrtvovalnosti zaposlenih ter nemoči oskrbovancev in njihovih svojcev.
Evropske države so si v tem času z zakoni o dolgotrajni oskrbi intenzivno prizadevale za reševanje naraščajočih potreb po oskrbi ob staranju prebivalstva. Iz preživelih sistemov oskrbe so utirale prehod v sodobni sistem. Podeseterile so pomoč in oskrbo na domu, njihovi domovi dosegajo razvoj, o katerem pred tremi desetletji nismo niti sanjali.
Epidemija je tudi pri nas izbila sodu dno – zdaj se premika. Domovi so pravkar od vlade deležni prvih vidnih finančnih spodbud za pravičnejše plače in naložbe, odločilen razvojni premik pa omogoča sodobni sistem, ki ga uvaja Zakon o dolgotrajni oskrbi. Če bo uveljavljen in ga bo politika v sodelovanju s stroko dobro uvajala in dopolnjevala po izkušnjah drugih evropskih držav, lahko v naslednjih letih upamo na razvoj domov kot krajevnih središč integrirane dolgotrajne oskrbe.
Kaj torej sodobni sistem dolgotrajne oskrbe prinaša domovom? Naštejmo tri stvari, začenši z denarjem.
- Plače zaposlenih v domovih. Skupaj s sprejemom Zakona o dolgotrajni oskrbi je bila sprejeta tudi odločitev, da gre 16 milijonov evrov za povečanje plač zaposlenih v letu 2022 iz proračuna; oskrbnina se torej ne poveča. Po uveljavitvi Zakona o dolgotrajni oskrbi pa je celoten denar za oskrbo vseh državljanov, ki potrebujejo oskrbo, zagotovljen enakopravno iz novega socialnega stebra za to temeljno potrebo.
- Naložbe. Vzporedno s sprejemanjem Zakona o dolgotrajni oskrbi in reševanjem stiske v domovih med epidemijo je slovenska vlada iz evropskih in domačih virov za naložbe in adaptacije dotrajanih domov namenila največ denarja do zdaj. Gradijo se krajevni centri za dnevno oskrbo. Zastareli domovi so pred temeljito obnovo – upajmo, da bodo sledili pravilu sodobne evropske oskrbe: 90 odstotkov postelj mora biti enoposteljnih, deset odstotkov dvoposteljnih. Minimalna osebna intimnost v lastni sobi je največja želja večine oskrbovancev v naših domovih – to je osnovna človekova pravica, ne nadstandard! Gradijo se novi manjši krajevni domovi po sodobnem pravilu: Kjer je potreben vrtec, je potreben tudi dom za starejše. Skupaj z državo je v novem zakonu tudi lokalna skupnost opredeljena kot odgovorna nosilka oskrbe. Pri organizaciji oskrbe se je torej sprožil nujen proces decentralizacije z države na lokalno skupnost; razumljivo je, da je ta v začetku veliko skromnejši kot drugje po Evropi, odločilno pa je, da steče.
- Deinstitucionalizacija – dom postane krajevno središče integrirane oskrbe. Sodobni sistem dolgotrajne oskrbe omogoča deinstitucionalizacijo. V industrijski dobi so se domovi razvijali po tedanjem modelu zaprtih institucij. Naj se v tem sistemu negovalno osebje še tako trudi za človeški pristop, jih sistem sili v brezosebno izvajanje storitev kot po tekočem traku. Danes deluje v evropski lokalni skupnosti vsaj petnajst programov za oskrbo. Štirinajst jih je namenjenih pomoči pri oskrbi na domu – središče vse te oskrbe pa je krajevni dom za starejše. Razvojni korak domov od institucionalizirane oskrbe k odnosni oskrbi v krajevni skupnosti bo tudi v Sloveniji veliko zahtevnejši, kot je zbrati nekaj sto milijonov za pravične plače oskrbovalcev in nujne naložbe v domove. Prav ta korak pa je pogoj za humano oskrbo, ki jo vsakdo želi v onemoglosti zase in svoje bližnje. Zakon o dolgotrajni oskrbi nam tudi v Sloveniji daje več možnosti, da trasiramo humano pot oskrbe najšibkejših ljudi.
