Epidemije niso le zdravstveni, ampak tudi družbeni problem
Prof. dr. Alojz Ihan, redni profesor in predstojnik Katedre za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, tudi pesnik, pisatelj in publicist, med ljudmi uživa veliko zaupanje. Prav to pa je v vsaki krizi bistveno. Pandemijo covida je slikovito primerjal s počeno glazuro, ki je pokazala krhkost naše vaze življenja, kar je mnoge ljudi navdalo s tesnobo zaradi uvida v lastno ranljivost, druge pa z zadovoljstvom, da je vaza ostala cela.
Človeštvo se je skozi zgodovino srečevalo z mnogimi pandemijami in po nobeni ni bil svet enak kot prej.
Skozi zgodovino je znanih več epidemij – od kuge, črnih koz, kolere do epidemij sodobnega časa s tuberkulozo, špansko gripo, ebolo, aidsom in covidom-19. Za najbolj zlovešče še vedno velja kuga, ki je v 6. in 14. stoletju pomorila na desetine milijonov ljudi. Zdesetkano prebivalstvo pa je pomenilo razpad družbenih struktur, revščino, lakoto, ustavljen družbeni in kulturni razvoj. Nekatere od bolezni, ki so sprožile epidemije, so se vračale, nekatere so izginile ali pa so bile zatrte s cepivi, higieno in razvojem, na primer črne koze. Vendar epidemije vedno puščajo posledice – pozitivne ali negativne.
V 6. stoletju se je pojavila kuga, ki je bila posledica naravne nesreče – izbruha vulkana, ki je za desetletje zatemnil nebo, znižal temperature, povzročil neskončne zime in tako zavrl pridelavo hrane, sledili sta velika lakota in revščina, vse to pa je bila podlaga za razširitev kuge. Ta se je v pogojih lakote in neurejene družbe začela kapljično širiti od človeka do človeka, sledila je gromozanska epidemija. Takrat je kuga v Evropi zavrla razvoj za cela štiri stoletja. Po kugi, ki se je razvila v 14. stoletju, pa se je svet obrnil naprej in nastala je renesansa. Vedno je odvisno od družbe in zgodovinskega trenutka, kako se po katastrofi obrne razvoj.
Tako kot nekoč se tudi v sodobnem svetu epidemij drži stigma – še zlasti izrazita je bila pri aidsu, vendar nam je to uspelo premagati. In epidemija tako kot nekoč tudi danes prinaša strah. Kljub napredku znanosti in družbe nas take razsežnosti bolezni postavijo pred dejstvo, da je človek imanentno krhko bitje in da si – kljub velikim razlikam v času blaginje in udobja – v času epidemije vendarle delimo isto usodo in ogroženost.
Kakšna je narava virusov, koliko jih kroži med nami in koliko jih redno spremljate v laboratoriju?
Virus je zelo majhen patogen, je delček ali »okrušek« celičnega gena oziroma njene informacije, ki se oddvoji iz celice. Ker taki delci nimajo celičnih mehanizmov, se sami ne morejo razmnoževati, zato hitro propadejo. Če pa se takemu delčku uspe priključiti na drugo živo celico, se lahko razmnožuje in se tako lahko iz majhne napakice oblikuje stabilen delček, ki se reproducira. Zato trditev, da je virus živ, le deloma drži. Živa je celica, na katero se pripne, da se lahko razmnožuje. Virusov je ogromno – več sto tisoč vrst virusov je samo pri sesalcih, nad dvesto vrst virusov pa pri ljudeh. Medicinski mikrobiologi pa seveda diagnosticiramo in raziskujemo tiste, ki so pomembni z medicinskega vidika, ker so povzročitelji bolezni. Takih je več kot sto petdeset.
Preden je prišla v javnost prva potrjena informacija o pojavu nove infekcijske bolezni covid-19 v kitajski provinci Hubei, ste verjetno imunologi in mikrobiologi po svetu že bili seznanjeni s tem pojavom. Kako se je vaša stroka odzvala na prve informacije? Ali ste pričakovali pandemijo in sprožili alarme?
Vse pojave v povezavi z novim koronavirusom si znotraj stroke z vseh koncev sveta dnevno delimo, toda ob samem pojavu tega virusa še ni bilo informacij. Šele novinarji, ki so pisali o sumljivih pojavih v smislu omejevanja gibanja in ustavljanja družbenega življenja v Vuhanu, so svetu sporočali, da se dogaja nekaj resnega. Ko pa smo izvedeli, da gre za sev koronavirusa SARS, ki povzroča hud akutni respiratorni sindrom, smo bili že na bolj znanem terenu. Virus smo spoznali že leta 2003, ko je zaradi dramatičnega poteka bolezni – umrlo je tudi veliko število zdravnikov in medicinskega osebja sploh – sprožal velik strah. Toda s tisto različico virusa je bil bolnik kužen šele takrat, ko se je v njem razvila pljučnica in je moral zaradi le-te v bolnišnico; pred tem pa ne. Zato se je okužilo toliko medicinskega osebja. Ko pa so v bolnišnicah začeli uporabljati skafandre, se bolezen ni več tako zelo širila. S SARS-om smo torej že imeli nekaj izkušenj, še zlasti pa smo si oddahnili ob cepivu proti temu virusu. Če bi bila populacija precepljena v dovoljšnem odstotku, bi bil covid že obvladan. Seveda si zdravniki nismo mogli misliti, da bo odpor do cepljenja tako velik in tako nerazumljiv.
Cepivo samo po sebi žal še ni prineslo odrešitve ... Ali se število obolelih in umrlih zaradi covida pred cepivom in po njem bistveno razlikuje?
O, seveda, in to drastično v vseh starostnih skupinah; tisti, ki niso cepljeni, so od osem- do desetkrat bolj ogroženi glede težjega poteka bolezni, ki jih lahko pripelje v bolnišnico ali celo na intenzivno nego. Na nivoju celotne družbe pa to pomeni razliko med epidemijo, s katero je mogoče živeti, in epidemijo, ki povsem ustavi normalno delovanje družbe.
Covid ni navaden prehlad, kar radi razglašajo skeptiki. Kako deluje virus med boleznijo in kakšne posledice lahko pusti po njej?
Covid vsekakor ni le navaden prehlad. Prehladna obolenja lahko sproži nekaj deset različnih virusov, ki pa se zadržijo le v zgornjih dihalih. Pri covidu, ki se v blažji obliki bolezni izrazi kot prehlad, pa se virus lahko razširi tudi v druga tkiva, vključno z živčevjem, in jih poškoduje. Zato prihaja med drugim tudi do začasne izgube voha in okusa, lahko pa tudi trajnejše. Pri težjem poteku bolezni pa so na udaru pljuča in krvne žile, virus pa lahko poškoduje tudi druga tkiva. Posledice teh poškodb bolnik čuti tudi potem, ko nima več virusa. Včasih pa so okvare notranjih organov tako hude, da so lahko trajne.
Zelo konkretno pa je covid zarezal tudi v psiho mnogih tistih, ki so to bolezen preboleli. Kako in zakaj?
Po eni strani se seveda vsaka nenavadno težka bolezen zareže v psiho in občutek ranljivosti ter krhkosti ostaja še dolgo v podzavesti. Po drugi strani pa lahko ta virus neposredno poškoduje tkiva notranjih organov ali živčevja, in potem tkiva niso več taka, kot so bila prej, kar se odraža tako na organu ali živcu kot na psihi. Prek živcev se prenašajo občutki in se ustvarjajo čustva, kar vse sooblikuje našo psiho. Ta pa nima svojega »prostora« le v možganih, ampak se napaja tudi iz delovanja vseh telesnih tkiv in organov, od prebavil do mišic in žil. Tako kot ob dobrem delovanju telesa čutimo dobra čustva in občutke (na primer, ko smo zaljubljeni, v želodcu začutimo »metuljčke«), nam okvarjeno telo povzroča slabe in mučne občutke. Psiha je torej simptom telesa, je »slika« celotnega delovanja in čustvovanja. Zato vse trajnejše spremembe, ki jih je v telesu povzročil virus, pogojujejo tudi novo stanje psihe.
Ali so prebolevniki zaščiteni pred novo okužbo? Koliko časa traja ta zaščita in zakaj tudi oni potrebujejo cepljenje?
Pri kateri koli različici, tudi pri delti, pomeni prebolelost okrog 80-odstotno zaščito. Dvajset odstotkov ljudi pa se lahko po prebolelosti hitro okuži, kar je posledica njihovih individualnih posebnosti. Omikron pa pri prebolevnikih povzroča vsaj petkrat več okužb kot prejšnje različice. Toda eno je, kako hitro dobimo virus na sluznico in ga prenašamo naprej; tu je pri prebolevnikih zaščita izrazito nizka, merimo pa jo po nevtralizacijskih protitelesih v krvi. Protitelesa prebolevnikov izrazito slabo nevtralizirajo virus različice omikron, zato se lahko tudi prebolevniki precej hitro okužijo in seveda okužbo prenašajo naprej. Drugo pa je, kako hitro prebolevniki ali cepljeni resno zbolijo, kar pa ni toliko odvisno od nevtralizacijskih protiteles, ampak bolj od celične imunosti. Glede tega so prebolevniki verjetno bolj zaščiteni, čeprav nekih konkretnih podatkov še ni.
Slovenija se žal ni prav dobro spoprijela s covidom. S cepljenjem bi lahko preprečili veliko smrti, kar dokazuje visok odstotek cepljenih v domovih za starejše, ki so bili v prvem valu najbolj na udaru. Kaj menite o obveznem cepljenju, kaj o nagrajevanju tistih, ki se cepijo, in kaj o kaznovanju tistih, ki se niso cepili?
Epidemija je družbeni problem, zato odločitve o obveznem cepljenju, spodbudah ali kaznih ne sprejema stroka, ampak družba. V tem pogledu smo vsi enakopravni – učitelji, zdravniki, trgovci, novinarji ... Moje osebno in strokovno mnenje je, da bi bilo zelo potrebno, da bi bili vsi cepljeni, ali pa vsaj, da bi bili v celoti cepljeni vsi, ki delamo z ljudmi. Še zlasti pa to velja za zdravstvo. Glede na veljavne interne akte bi lahko tako odločitev sprejela vsaka bolnica ali DSO v Sloveniji; za to ima vso pravico. Toda verjetno si vodstva ne upajo tvegati, da bi v kadrovski nedohranjenosti zaradi tako stroge (a upravičene) odločitve izgubila še več kadra. Odločitev o obveznem cepljenju vsega prebivalstva pa je, kot sem dejal, družbena odločitev. Stroka enotno meni, da bi bila visoka precepljenost zelo potrebna za premagovanje epidemije, glede družbene implementacije tega pa se mora seveda odločiti družba oziroma v njenem imenu politika. Kot vemo, so tako odločitev v nekaterih državah politično že sprejeli.
»Grožnje«, na katere opozarjajo nasprotniki cepljenja, so prav neverjetne: od vbrizgavanja čipov in razkrivanja strupov, ki so v cepivih, do spremembe DNK. Zadnje čase je »hit« pojasnilo, da so v cepivih kovine ... Ne vprašajo pa se, kaj je v prehranskih dopolnilih, koliko škodljivih snovi je v kozmetiki, procesirani hrani, kakšen zrak dihamo ... In verjetno ne vedo, da so v človeškem telesu kovinski ioni, ki so pomembni za naše funkcioniranje ... Kako vse to razumeti?
Da je covid v centru pozornosti vseh nas, je jasno, saj preti vsem nam. In ker vsaka epidemija in vsaka kriza na splošno razgalita družbo, je tudi čas covida, ki traja že (pre)dolgo, naplavil na površje marsikaj. Ljudje, ki hočejo biti preroki, ki so željni pozornosti, so dobili temo, ki ji tako rekoč vsak prisluhne. Bolj ko so informacije drugačne, bolj ljudje zastrižejo z ušesi ... Vsaj začasno. V histeriji množic pa se oblikujejo skupine, ki jim sledijo. Ker ljudje hočejo slišati nekaj novega, drugačnega in soustvarjati nekaj vznemirljivega. Da se širijo taki odkloni, pa je krivda tudi na drugi strani – ob epidemiji javnost potrebuje jasne informacije, sporočene na način, ki vzbuja zaupanje, ki da vedeti, da smo vsi skupaj povezani v isti situaciji ... Zato v javnih nastopih o covidu zelo pogrešam epidemiologe, saj o tej bolezni pogosteje govorimo imunologi, mikrobiologi, infektologi, ki se ukvarjamo z boleznijo na nivoju posamičnih bolnikov. Epidemiologija pa je pomembna samostojna stroka, ki se ukvarja med drugim tudi s pojavom nalezljivih bolezni na nivoju celotne družbe, proučuje zakonitosti širjenja epidemičnih valov in svetuje družbene ukrepe za njihovo omejevanje. O teh zakonitostih je bilo med pandemijo pri nas mnogo manj slišati kot o mikrobioloških podrobnostih virusa, pa bi bilo to verjetno celo pomembnejše. Bojazen, da laična javnost epidemioloških zakonitosti ne bi razumela, je odveč, kajti skrbno podana strokovna informacija, čeprav je široka javnost ne razume povsem, nosi močno sporočilo, ki krepi zaupanje. Kot so nekoč v cerkvah duhovniki brali iz knjig v latinščini, so jim verniki, čeprav latinščine niso razumeli, zaupali in verjeli, da je tisto nekakšen urejen in zaokrožen sistem božjih resnic. Stroka in ustrezna komunikacija, iz katere vejeta spoštovanje in skrb za nas vse, ustvarjata zaupanje in enotnost v boju proti krizi, ki jo danes povzroča covid. Ob obsežnejših epidemioloških razlagah bi se prostor za proticepilce bistveno zožil.
Krivično pa bi bilo v isti koš metati tudi tiste, ki imajo upravičene zadržke do cepljenja. Kdo naj se ne bi cepil in zakaj?
Pri covidu je teh izjem z medicinskega vidika zelo malo, saj je v cepivih mRNK samo en alergen, in sicer polietilenglikol (PEG), na katerega je alergičnih zelo malo ljudi. Kronični bolniki in tudi ljudje z različnimi omejitvami in alergijami (tudi na penicilin) se lahko cepijo proti covidu oziroma bi se morali cepiti, ker so občutljivejši in bi bila bolezen zanje usodnejša. Je pa prav, da se posvetujejo s svojim lečečim specialistom, ki jih bo morebiti usmeril, da cepljenje opravijo pod večjim nadzorom, če bo presodil, da je to potrebno. Posebej rizična cepljenja na primer opravijo v bolnišnici na Golniku, kjer so specialisti za desenzibiliziranje (med drugim uspešno zdravijo tudi preobčutljivost za čebelji pik, ki je lahko tudi smrtno nevaren). Kot vem, so že pri več kot sto osebah z različnimi zdravstvenimi težavami in omejitvami opravili nadzorovano cepljenje proti covidu in vsa cepljenja so potekala brez kakršnih koli zapletov.
Koliko časa bo covid še med nami in ali se bomo morali odslej vsako leto cepiti proti tej bolezni?
Velika nalezljivost delte in zdaj še omikrona je pospešila iztek našega začetnega spopadanja z novim virusom SARS-CoV-2. Po tej zimi bomo v drugi fazi odnosa z virusom, saj bo za veliko večino ljudi virus imunološko že »stari znanec« ali prek cepljenja ali prek okužbe. Sledi endemizacija virusa, kar pomeni, da virus sicer kroži med populacijo, vendar se okužijo samo osebe, ki jim je do določene mere upadla odpornost proti temu virusu. Vendar ima imunski sistem večine ljudi zaradi cepljenja ali okužbe še vedno dolgotrajni spomin na virus, zato se izdelana obramba zbudi že po dveh, treh dneh, torej ne šele po desetih kot ob prvi okužbi. Zato imunski sistem z lahkoto prehiti virus, da ne pride do pljučnice, in so simptomi obolenja lažji. Vendar to ne pomeni, da bodo simptomi ponovnih okužb primerljivi z na primer navadnim prehladom; to je drugačen virus, deluje na žile, živčevje. Če se bo izkazalo, da vsakoletne okužbe, čeprav so klinično blage, povzročajo kronične okvare zdravja, najverjetneje tudi v prihodnje ne bomo veseli, če se bomo vsako zimo okužili s SARS-CoV-2, in se bomo vsako jesen pač cepili. Če pa nevarnosti ob ponovnih okužbah ne bo, bo to še boljši scenarij in bomo epidemijo covida-19 prepustili zgodovinskim učbenikom.
Pravite, da sprva covida niste dojemali kot nevarnosti z veliko epidemično ali celo pandemično razsežnostjo, ker je svet že imel nekaj izkušenj iz leta 2003, ko so stekle tudi raziskave za cepivo in zdravilo. Ker danes oboje že imamo, ocenjujete, da je ta pandemija le poškodovala glazuro na vazi naših življenj, kar zveni dokaj blago ... Kaj je zaradi počene glazure zdaj drugače? Kaj nam je covid hotel »povedati«?
Na ravni družbe je zaradi izrednih razmer, ki so posegle v naš način življenja, epidemija marsikaj spremenila – pospešila je nove oblike dela, šolanja, nakupovanja, povezovanj, zato je posegla tudi v duševno zdravje. Predvsem pa je razblinila lažne občutke, da smo nedotakljivi, da se nam res ne more nič zgoditi ... Soočanje s svojo krhkostjo, minljivostjo je za sodobnega človeka, ki je pred pandemijo podrobno načrtoval svoje življenje in kariero za desetletja naprej, travmatično. Kar naenkrat ni več gospodar svojega načrtovanja – od potovanj do napredovanj, kajti obvladuje ga virus oziroma bolezen, ki je njegov načrt ni poznal. Naenkrat je podrta njegova vrednostna lestvica in pahnjen je v povsem novo situacijo, ki narekuje solidarnost. Toda razkrila sta se predvsem sebičnost in individualizem.
Omenili ste, da je novega koronavirusa na vsem svetu komaj za »eno kepo petih kilogramov«, pa vendar je ta »razpršena žoga« ustavila svet. Ali bo ta nevidni sovražnik tema kakšnega vašega novega literarnega dela? Je literarno ustvarjanje protiutež vsemu, kar doživljate kot zdravnik imunolog?
Veliko in tako rekoč neprestano pišem, na ta način razmišljam in čustvujem. V člankih in kolumnah je v ospredju ratio, saj pišem »z glavo«; prek napisanega bolje slišim in razumem svoje misli in stališča. Pri literaturi in še zlasti pri poeziji pa me vodijo emocije. Literaturo ustvarjam z vsem svojim bitjem. Skratka, pisanje je pomemben del mojega bivanja in vanj se ujamejo odsevi našega časa. Tudi epidemija bo morda, če ne drugega, bo pa vsaj okvir nove literarne zgodbe.
