Tihi kriki na pomoč
Po nakupih hrane rada hodim zgodaj zjutraj, ko se trgovina odpre. Ob trgovini je majhen bife. Kar nenavadno se mi je zdelo, ko je bil ob strogih ukrepih v času epidemije prostor pred bifejem prazen. Običajno vedno pred njim že zjutraj takoj po sedmi uri poseda nekaj starejših moških. Žulijo svoj kozarček ali skodelico kave in opazujejo vrvež pred trgovino. In vedno znova pomislim: »Da se jim le ljubi! Ali res nimajo česa početi?« Meni se zdi posedanje v gostilni čista izguba časa.
Petinosemdesetletni prijatelj, ki je ostal brez žene, mi večkrat pravi, ko opazuje moje življenje: »Le kako lahko sama živiš! Jaz ne morem biti sam. V času covida sem izgubil še tistih nekaj znancev, s katerimi sem se dnevno dobival ob kavi.« Vsak dan ga vidim, ko jo dopoldne maha proti bifeju. Ko grem mimo, sedi ob mizi sam in žuli svojo kavico.
V projektu Starejši za starejše smo pred leti delali podrobnejšo analizo življenjskega sloga starejših od 69 let, ki so jih obiskovale prostovoljke in prostovoljci, člani društev upokojencev. Skoraj polovica vdov in vdovcev živi sama, presenetilo nas pa je, da je med temi, ki živijo sami, bistveno večji odstotek moških kot žensk. Človek bi pričakoval, da bo več vdov kot vdovcev živelo samih, ker ob številnih drobnih delih, ki zapolnjujejo dneve gospodinj in mater, lažje prenašamo samoto. Ženske tudi bolj vzdržujemo medsebojne stike kot moški.
Pojav sem si razlagala s položajem moških v družini v generacijah, ki zdaj doživljamo starost. Družino sta v primerjavi z generacijami pred njimi že preživljala oba zakonca, skrb za otroke in gospodinjstvo, vrt in stike z vrstniškimi družinami pa je bila še vedno v domeni žensk. Večina mater je bolj povezana z otroki kot očetje, zato so, ko ovdovijo, lažje sprejete v družinah svojih otrok, so pa v večini primerov tudi bolj koristne pri pomoči v gospodinjstvu in varstvu otrok.
V generacijah naših otrok se položaj očeta v družini bistveno spreminja tako v gospodinjstvu kot pri vzgoji otrok, kar jim prav gotovo izboljšuje kakovost življenja in izboljšuje tudi možnosti za kakovostno preživetje v starosti. Med nami, starejšimi, pa so prav gotovo posebno ranljiva skupina vdovci.
Pred leti sem izračunala, da imajo vdovci kar nekaj desetkrat večjo verjetnost kot poročeni moški, večjo tudi kot samski moški, da bodo umrli za posledicami zlorabe alkohola.
Na misel mi prihajajo besede prijatelja, ki je vozil starejše na izlete. »Ti dedci,« mi je pravil, »ko se kje ustavimo, se takoj usedejo za šank in pijejo. Ženske se razkropijo po okolici, ko se vrnejo, plešejo, tudi med seboj, če moških ne premaknejo. Zvečer, ko se vračamo, pa moški zganjajo ljubosumnost, ker plešem z njihovimi ženskami, sem in tja se pa kateri, ker je preveč pil, tudi polula, da moram potem, ko odidejo, še pošteno čistiti sedeže.«
Pretirano pitje pri starejših vodi do številnih psihičnih, fizičnih in socialnih motenj. Poveča se tveganje za razvoj srčnih bolezni, visokega krvnega tlaka, bolezni prebavil in možganske kapi, pretirano pitje povzroča nespečnost, pospešuje osteoporozo in poslabšuje simptome parkinsonove bolezni, povečuje tveganje za padce in prometne nesreče. Pretirani pivci se slabo hranijo, se zanemarjajo, pogosteje prihajajo v konflikte z okoljem.
Zato bi se veljalo v vseh programih, ki se ukvarjajo s pomočjo starejšim, in v programih medsebojne pomoči starejših posebej posvetiti vdovcem kot eni izmed najranljivejših skupin starejših. Prostovoljke v projektu Starejši za starejše vedo, kako težko je prepričati osamljene, zapuščene, obupane moške, da bi se vključevali v programe aktivne starosti. Povsod po svetu iščejo inovativne metode, kako pritegniti te moške nazaj v aktivno življenje. Pred časom smo na televiziji gledali dansko oddajo o poskusu sobivanja že dokaj invalidnih prebivalcev domov za starejše z otroki v vrtcih. Ne morem pozabiti starejšega moškega na vozičku, ki je z nejevoljo pristal na sodelovanje v projektu, kako se mu je ob koncu projekta razsvetlil obraz, ko ga je prišel obiskat njegov štiriletni sodelavec v projektu. In tudi fantka, ki je slabo komuniciral s svojimi vrstniki, v skupnih uricah s svojim invalidnim sodelavcem pa se je odprl in popolnoma spremenil svoje obnašanje.
Ko razmišljamo o starejših, potrebnih pomoči, po navadi mislimo na stare, onemogle ženske. Morda bi bilo prav, da bi večkrat pomislili tudi na stare moške, ki posedajo po bifejih ali pa ne odpirajo hišnih vrat, se jezijo na sosede in ves svet, in razmišljali, kako jih pritegniti k projektom aktivne starosti.
