Druženje vražjih babnic
Psihoterapevtka Adelaide Bry je zapisala: »Lahkotnost prijateljstva ni nekaj, kar bi smeli jemati kot nekaj samo po sebi umevnega. Kajti poleg dihanja, hranjenja in spanja so prijateljstva bistvenega pomena za naše preživetje.« Dodala bi, da je prijateljstvo nuja in še kako potrebno, zato ga moramo negovati in vzdrževati.
Februarja sem s prijateljicami praznovala 25 let skupnega druženja v klubu pod imenom Vražje babnice. In kaj je botrovalo temu, da smo se želele povezati v klub? Preprosto me je spodbudil oglas v slovenski reviji, kjer so pozivali, da se pridružimo mesečni akciji Kluba vražjih babnic. Napisali so, da je lahko članica vsaka samostojna, neodvisna, pogumna, dinamična dama, željna prijateljstva. Ker sem s svojimi desetimi prijateljicami prav to, jih ni bilo težko poklicati in se z njimi sestati na prvem skupnem druženju. Kot predsednica kluba sem združila samo prijateljice iz Ljubljane in okolice. Na ustanovnem sestanku smo sprejele program dejavnosti in razdelile naloge v klubu. Tako naš program zajema mesečna srečanja, v katera so vključeni pohodi, obiski gledališč, kulturnih dogodkov v kraju našega bivanja, obiski dobrih restavracij, pikniki, praznovanja rojstnih dni in sodelovanje v skečih in plesnih koreografijah. Veselile smo se vsakokratnega veselega decembra, ko smo organizirale srečelov, v poletnih mesecih pa smo se dogovorile za kratek oddih v termah in ob morju.
Seveda smo bile v začetku druženja še vse zaposlene v različnih institucijah. Zdaj pa uživamo v upokojenskem življenju. Ker smo različnih strokovnih usmeritev (pedagoška, zdravstvena, ekonomska in druge), so bila naša srečanja toliko bolj vsebinsko bogata. Naši otroci so se poročili, tako je marsikatera od nas postala tudi babica, zato se vsebina pogovorov nanaša tudi na vnuke. Na druženju si izmenjavamo mnenja o prebranih knjigah, zanimivih filmih ali dokumentarcih ali opozorimo na dobre gledališke predstave.
Četrt stoletja smo praznovale na prostem s piknikom in ga poimenovale Dame s klobučki. Bilo je prijetno in vse smo si zaželele, da bi naša prijateljstva še dolgo trajala. Naš moto je: CARPE DIEM (Uživaj življenje, izrabi dan, kar se da). Zato želimo spodbuditi še druge upokojenke po Sloveniji, da si najdejo podobno obliko druženja. Morda nam uspe, da se kdaj tudi skupaj podružimo.
