Prvo tekstilno tovarno so imeli v Ajdovščini

Zgodbe | maj '22

Leta 1828 je v Ajdovščini začela obratovati prva tekstilna tovarna na naših tleh pod imenom Cesarsko kraljeva privilegirana mehanična predilnica Ajdovščina. Privilegirana zato, ker je smela presti bombaž. Postavljena je bila s kapitalom tržaških trgovcev in podjetnikov, ki so ocenili, da je reka Hubelj idealna za pogon tekstilnih strojev, v okolici pa je bilo na voljo dovolj poceni delovne sile. Z novo tovarno so v kraj prišli strokovnjaki, ki so prinašali novo znanje in navade, in vse to je vplivalo na napredek celotne Vipavske doline.

Zgodovina Tekstilne tovarne Ajdovščina, ki se je sredi preteklega stoletja preimenovala v Tekstino, je opisana v monografiji 190 let Tekstine avtorja Dušana Krečiča, ki je bil vso delovno dobo zaposlen v tovarni, a izida knjige žal ni dočakal. Ob podpori sedanjih lastnikov Tekstine, umetnostnega zgodovinarja mag. Davorja Kernela in Dušanovega brata Jožefa Krečiča je monografija izšla ob jubileju tovarne. 

Že leta 1839 je bilo v predilnici zaposlenih 224 delavcev, v barvarni 90 in v mehaničnem delu še 29. Šest let kasneje je 340 delavcev letno proizvedlo 343 ton bombažne preje na 12.480 vretenih, kar četrtino delovne sile pa so predstavljali otroci, mlajši od 14 let. Delovni pogoji so bili težki, delo pa izredno naporno in slabo plačano. Zato ni čudno, da je leta 1909 prišlo do velikega štrajka, ki je trajal kar devet tednov.

A tovarna je bila od začetka ugledna in uspešna. Že davnega leta 1841 je tukajšnja barvarna slovela kot največja in najboljša turško rdeča barvarna v monarhiji (turško rdeča je poseben odtenek rdeče barve, op. av.), letno so pobarvali okoli 100 ton preje, ki so jo nato dajali okoliškim družinam, da so jo navijale v štrene. V času do prve svetovne vojne je tovarno prizadelo več požarov, a so jo vsakič obnovili in razširili ter modernizirali, zamenjalo se je tudi kar nekaj lastnikov. Med prvo svetovno vojno sta v prostorih tovarne delovali vojaška bolnišnica in dezinfekcijska postaja, leta 1918 pa so bili objekti ob veliki eksploziji streliva na železniški postaji zelo poškodovani. Leta 1932 je šla tovarna v stečaj, objekti so bili nato nekaj let prazni, med drugo svetovno vojno pa je bilo v prostorih tovarne vojaško skladišče hrane in vojaške intendantske opreme.

Oživitev tovarne

Ker so po vojni domačini in številni begunci potrebovali delo, je padla ideja za oživitev tovarne v Ajdovščini. Prostore nekdanje tekstilne tovarne so leta 1949 razdelili med novoustanovljeni Fructal, ki je začel odkupovati sadje in se ukvarjati z žganjekuho, ter med tekstilno tovarno. Vanjo so montirali stroje, statve, snovala, tkalski in škrobilni stroj, vse to so pripeljali iz različnih tekstilnih obratov in delavnic po Sloveniji. Prvi direktor je postal Pavel Kamenšek. Lastni proizvod tovarne je bil le surova ali beljena tkanina širine do enega metra. Leta 1954 so dogradili barvarno, ki je bila tedaj najmodernejša v jugovzhodni Evropi. Ko je Primorska dokončno pripadla Jugoslaviji, so v Ajdovščini začeli razvijati lastno tekstilno vizijo. Nov razvojni in investicijski cikel ter program so izdelali v Tekstilnem inštitutu Maribor, ki je bil tedaj najbolj strokovno usposobljen pri nas. V času največjega razcveta je bilo v Tekstini zaposlenih več kot tisoč ljudi, pretežno žensk.

Prvega maja 1961 so ob tovarni odprli novo predilnico, celotna tovarna z vsemi spremljajočimi objekti je zajemala območje, veliko skoraj hektar. Opremo so kot povojno pomoč dobili iz ZDA, razstavljeni stroji so z ladjo prispeli na Reko, bili pa so stari in izrabljeni. Ker je tovor med potjo zalila morska voda, so morali v Ajdovščini vse posamezne dele najprej ročno očistiti in jih sestaviti, kar so počeli vsi zaposleni. Dora Furlan je kot štipendistka srednje tekstilne šole prišla med zimskimi počitnicami na svojo prvo prakso v tovarno in pomagala čistiti te strojne dele. »Delo je bilo izredno težko in smrdeče, čistili smo s petrolejem in nafto, sploh si ni bilo mogoče predstavljati, da bo kdo znal sestaviti vse tiste dele in da bodo stroji sploh delovali,« se spominja. A zaposlenim je stroje uspelo očistiti, jih sestaviti in delo je steklo.

V tovarno so vabili delavce iz vse doline, zaposlovali so dekleta takoj po končani osnovni šoli, v popoldanskem času so organizirali dodatna izobraževanja za delo na strojih, tehnično izobražen kader je pretežno prihajal od drugod. »Po končani osnovni šoli so mi v tovarni ponudili štipendijo za predilnega tehnika, ko sem leta 1964 končala šolanje, sem takoj dobila zaposlitev. Najprej sem spoznala vse faze dela, potem sem pristala v enoti kontrole kakovosti, ob delu sem končala še visoko tekstilno šolo v Mariboru, saj so zaposlene zelo spodbujali k izobraževanju. Tekstini sem ostala zvesta vse do upokojitve leta 1999,« pripoveduje Dora Furlan. Med drugim je vodila tudi vpeljavo standarda ISO 9000, ki je v podjetje prinesel pomembne novosti.

Ker je bilo v tedanji Jugoslaviji veliko tekstilnih tovarn, je bila konkurenca med njimi vse večja, zato je postala kontrola kakovosti v vseh fazah zelo pomembna. Dora Furlan je sodelovala tudi pri pripravi normativov in standardov za nove tkanine na zveznem nivoju v Beogradu, kjer so postavljali znamenite standarde JUS. To je bil čas, ko so v tekstilno industrijo že prihajali umetni materiali. »Po letu 1980 je Tekstina postala zelo iskan dobavitelj enobarvnega in potiskanega blaga za ženske obleke in moške srajce, naše blago je bilo prvovrstno.« 

V Tekstini je naša sogovornica spoznala moža, ta je bil med drugim tudi trener tovarniške ženske rokometne ekipe, ki je svoj čas igrala celo v prvi slovenski ligi. To potrjuje ogromna vlaganja podjetja v ljudi, spodbujali so izobraževanje, kulturno in športno udejstvovanje. Podjetje je imelo številne počitniške zmogljivosti, na voljo so bila stanovanjska posojila, s Fructalom so imeli tudi skupno ambulanto.

Direktorji so delali za dobro ljudi

Leta 1973 so ustanovili obrat za šivanje in pakiranje hlačnih nogavic za nemškega naročnika, da so dobili prepotrebne devize, ki so jih potrebovali za uvoz bombaža, opreme in barv. Ivan Petrovčič je prišel v Tekstino leta 1974 kot mlad tekstilni tehnik na delovno mesto pomočnika mojstra na statvah. »To so bile res stare statve, ki smo jih dobili iz ZDA, naporno je bilo tkati z njimi. V tkalnici nas je bilo okoli 200, pretežno so bile tkalke ženske,« se spominja. A že leto dni kasneje so dobili nove moderne statve iz Švice. »To je bila tedaj prava revolucija, tekstilni mojstri iz vse Slovenije so hodili gledat našo pridobitev, v Švico smo šli na šolanje, njihovi strokovnjaki so bili tukaj, da so nas naučili delati nanje.« Tako so lahko začeli tkati tudi fine tkanine za moške srajce in lahka ženska oblačila. Postopno so se v tovarni modernizirali, produktivnost se je povečevala, pogoji dela pa izboljševali. Leta 1983 so dobili tkalnico, ena največjih pridobitev nove stavbe pa je bila klimatska naprava v prostorih. Petrovčič je v tovarni ostal celih 32 let, vse do upokojitve. Ob obujanju spominov je še posebej omenil dolgoletna direktorja Toneta Kodriča in Grozdana Šinigoja. »To sta bila res strokovnjaka, ki pa jima je bilo mar tudi za ljudi.« In dodal, da takšne hrane, kot so jo kuhali v njihovi menzi, niso jedli nikjer drugje.

Ko so se v tekstilni industriji začele težave, so v podjetju kratek čas izdelovali spodnje perilo iz lastnih tkanin, da bi obdržali delo in zaposlene, pa so izdelovali celo varilne grelne spirale za Eto Cerkno. Leta 2005 so v Tekstini ustavili predilnico, iztrošeni stroji so šli v razrez, še uporabne so prodali. Postopnemu usihanju podjetja so botrovali znani vzroki: kriza tekstilne industrije zaradi vdora cenenega kitajskega blaga, razpad skupne države in jugoslovanskega trga, lastninjenje in neposrečena izbira vodilnih ljudi.

Danes je Tekstina v precej manjšem obsegu v zasebni lasti družine Špruk, izdelujejo pa modne tkanine in inovativne tehnične tkanine, po nekaj poslovno težkih letih so leta 2018 občutno povečali svojo proizvodnjo v sodobnih prostorih sredi Ajdovščine.

Jožica Hribar, fotografije: Dušan Krečič in J. H.