Naj bo prihodnost brez konflikta med ekologijo in ekonomijo

maj '22

NAŠ POGOVOR

Marinka Vovk je doktorica bioloških znanosti, razvojnica, mentorica, strokovna sodelavka, socialna podjetnica in vodja razvoja v raziskovalnem centru RE-USE. Leta 2012 je ustanovila prvo socialno podjetje v Sloveniji Center ponovne uporabe (CPU), ki prispeva k zmanjševanju odpadkov, kroženju virov in spodbujanju lokalnih delovnih mest pa tudi k ozaveščanju in izobraževanju potrošnikov. Njeno večkrat nagrajeno delo odmeva tudi zunaj naših meja; sicer pa tudi okoljski problemi segajo prek meja daleč v prostor in čas.

Kaj vas je kot profesorico kemije in biologije pripeljalo do tega, da ste se začeli ukvarjati z ekologijo na socialnopodjetniški način?

Da sem se po sedmih letih dela v šolstvu odločila za podjetništvo na področju ravnanja z odpadki, sta predvsem dva povoda – odpadki so postajali vse večji okoljevarstveni problem, pri reševanju tega pa je bil zelo očiten velik primanjkljaj znanja, posledično pa tudi inovativnih pristopov in rešitev. Začela sem iskati možnosti za zmanjševanje odpadkov na eni strani in za preprečevanje nastajanja odpadkov na drugi strani. Del rešitve tega problema je ponovna uporaba odpadkov na osnovi socialnega podjetništva. To odpira tudi možnosti za nova zelena delovna mesta, ki so z ustreznim procesom dela prilagojena tudi težje zaposljivim osebam. Tako sem si delo, ki ga zdaj opravljam, vzpostavila iz problemov, ki sem jih preoblikovala v rešitve. Se pa še vedno vsak dan učim. Na področju ponovne uporabe in razvoja sodeluje tudi moj mož, zato se veliko pogovarjava in izmenjujeva mnenja o rešitvah, idejah. V nenehnem prepletanju informacij gradiva potencial znanja in idej za nove dejavnosti. Te so kot substrat-delo-terapija za naše zaposlene in za tiste, ki se nam pridružujejo prek shem vključevanja in rehabilitacije.

Inovativnost imate tako rekoč v genih ...

V naši družini je bil oče inovator in njegove ideje ter rešitve so znane po vsej Slovenije, tudi zunaj nje. Vsi štirje otroci smo odraščali v tem duhu. Oba moja brata delujeta na tehniškem področju, midve s sestro dvojčico pa na področju varovanja okolja. Sestra na primer vodi Mednarodni center za samooskrbo Dole, kjer razvija nove pristope, ki so v tem času še toliko pomembnejši.

Vaš Center ponovne predelave (CPU) se je razširil po Sloveniji, z njim pa se širi tudi zavedanje o dobrobiti reciklaže – za varovanje narave, potrošnike in nova delovna mesta.

Med zavrženimi izdelki in materiali, ki čakajo na uničenje, je veliko še uporabnih, in te v naših centrih predelamo, da dobijo novo dodano vrednost. Podjetje CPU, ki ima sedež v Ormožu, ima šest enot po Sloveniji. Te prevzemajo odvečne izdelke in materiale in jih preoblikujejo – poskrbijo za demontažo, čiščenje, barvanje, tapeciranje, sestavljanje, krojenje, šivanje itd. Iz tega, kar je bilo namenjeno uničenju, naredijo nove uporabne izdelke, domače okolje pa razbremenijo odpadkov.

Za ponovno uporabo odpadkov porabimo bistveno manj energije, kot jo potrebujemo za nove izdelke, in kar je tudi zelo pomembno, ne posegamo po novih surovinah. Naš moto je uporabiti samo tisto, kar že obstaja, za to pa so potrebne inovativne rešitve zaprte zanke. Pomembno je tudi, da centri omogočajo delovna mesta posameznikom iz ranljivih, težje zaposljivih skupin. Za potrošnike pa je dobrodošlo, da so ti izdelki tako rekoč unikatni in cenovno ugodnejši. Oblikovali smo tudi svoji blagovni znamki CPU design in CPU nostalgija. Potrošniki in podjetja lahko v CPU dobijo zanimivo pohištvo, opremo za dom, igrače, otroško in športno opremo, tekstil, dodatke, elektronsko opremo, pa še nisem naštela vsega.

V sklopu praktičnega usposabljanja potrošnikov, ki je tudi del vašega poslanstva, je zanimiva »kavarniška popravljalnica«.

 V njej se obiskovalci ob pitju kave ali čaja lahko naučijo enostavnih popravil in šivanja, trikov odstranjevanja madežev, finomotorike pletenja in kvačkanja z iglami ali brez, izdelave dekoracij iz odvečnega materiala ipd. Naučijo se lahko tudi pravilnega vzdrževanja izdelkov – od oblačil do pohištva ali pralnega stroja; tudi to je pomemben prispevek k zmanjševanju odpadkov. Za otroke pa je urejen ustvarjalni kotiček za popravilo igrač. Tako skupaj dosegamo tri ključne aktivnosti trajnostne potrošnje: zmanjšaj, popravi, ponovno uporabi.

Zakaj ste polovico enot CPU predali v upravljanje lokalnih skupnosti?

Pri teh projektih smo vseskozi sodelovali z občinami in komunalnimi podjetji, zato smo po vzpostavitvi enot CPU poiskali izvajalca, ki je prevzel to dejavnost. Končno je tudi naša primarna naloga razvoj in nato usposabljanje lokalnih deležnikov za uporabo socialne inovacije v praksi. V lokalnem okolju je pomembno, da sodelujejo tam živeči izvajalci, ki najbolje poznajo njihove izzive in probleme. Velik pomen našega socialnega podjetja pa je seveda tudi ustvarjanje novih, potrebnih, tržno zanimivih izdelkov z nizkim ekološkim odtisom, ki so izdelani izključno po principu REUSE. To pomeni brez obremenjevanja okolja in porabe novih surovin, kar je pomembno tako za varovanje narave kot tudi za boljšo kakovost življenja. Za doseganje razvojnih ciljev smo vzpostavili svojo raziskovalno skupino REUSE; njena pomembna naloga je iskanje novih izzivov, pri čemer vključujemo lokalna okolja – od občin, komunalnih podjetij do razvojnih agencij in ljudskih univerz. Z njimi želimo z roko v roki trajnostno sodelovati.

Katero od ekoloških vprašanj po vašem mnenju kliče po urgentnem ukepanju?

Veliko jih je, na prvem mestu je zagotovo segrevanje Zemlje. Posledice so višanje temperatur, pogoste podnebne spremembe in povečanje števila vremenskih pojavov, kot so orkani, poplave, suše. Segrevanje povzroča tudi veliko gospodarsko in človeško škodo.

Človeštvu vse bolj grozi pomanjkanje in onesnaženje pitne vode. Na našem planetu je sicer ogromno vode, toda kar 97 odstotkov vode je v morjih – torej slane vode, dva odstotka svetovnih zalog vode pa sta zamrznjena. To pomeni, da je človeku na voljo en sam odstotek vode, zato je skrb za pitno vodo danes pereč svetovni problem.

Problem je seveda tudi onesnaževanje zraka, kar bi lahko zmanjšali s spodbujanjem razvijanja kemikalij, ki ne vsebujejo CFC, pa s predelavo odpadkov, z večjo uporabo virov energije, kot sta sonce in veter, ter z zmanjšanjem porabe fosilnih goriv ter izpustov ogljikovega dioksida v ozračje.

Z uničevanjem ozona smo že nevarno načeli ozonsko plast, ki preprečuje škodljivim ultravijoličnim žarkom, da bi dosegli Zemljo. To redčenje plasti povzročajo CFC (klorofluoroogljikovodiki), haloni in metil bromid. Z večanjem števila prebivalstva ter povečanjem industrializacije je postal problem ozonske luknje tako opazen, da so odgovorni v svetovnem merilu ukrepali, in ta se ne veča več tako pospešeno, kot se je še nedavno nazaj. Torej se da marsikaj premakniti, če svetovna politika stopi skupaj.

Prav vsak človek pa lahko s svojim ravnanjem, ki realno vpliva na manjše onesnaženje, pripomore k varovanju okolja in narave.

Tudi ukrepi proti covidu so obremenili okolje – naokoli ležijo maske, med odpadki so skupaj s testi in njihovo embalažo še plastične rokavice in drugi odpadki.

Odvrženi odpadki ne predstavljajo le estetske in ekološke težave, ampak tudi potencialen zdravstveni problem. Odvržene maske, higienski robčki ali testi so lahko polni bakterij in virusov, s katerimi lahko pridejo v neposreden stik ljudje, še posebej otroci, in psi. Ob ustreznih pogojih, na primer ob suši, se taki odpadki zelo dolgo ne razkrojijo. V naravi jih lahko najde divjad, ki jih privabi vonj, in na ta način se lahko vzpostavi t. i. reverzna zoonoza, ko se mikrob prenese s človeka na živali. Takšen prenos je bil dokazan tudi v primeru prenosa novega koronavirusa, eden izmed novejših primerov je povezan z industrijo vzreje nork na Danskem. Na ta način se v naravi lahko vzpostavi nov rezervoar patogenega mikroba. Zato odmetavanja odpadkov v naravo ne kaže spregledati.

Starejše generacije se še spomnimo obdobja, ko smo v trgovino hodili s tekstilno vrečko ter vanjo zlagali papirnate »škrniclje « z moko, sladkorjem in drugimi izdelki. Kako zmanjševati količino embalaže?

Embalaža, na primer plastične vrečke, uničujejo življenjski prostor v oceanih, uničujejo naše okolje. Ker je embalaža zagotovo prevladujoča v vseh kategorijah, je njeno omejevanje ključnega pomena za zmanjševanje porabe virov (surovine in energija ...) in onesnaževanja okolja. Zato je prehod na bolj krožno gospodarstvo bistvenega pomena tudi za izpolnitev ciljev iz programa za učinkovito rabo virov, ki je nastal v okviru strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast. V sistemih krožnega gospodarstva se dodana vrednost proizvodov ohrani čim dlje, odpadki pa se zmanjšujejo oziroma jih več ni. Viri se, potem ko se življenjska doba proizvoda izteče, ohranijo v gospodarstvu ter se lahko produktivno vedno znova uporabljajo in tako ustvarjajo dodatno vrednost. Večja in trajnostna izboljšanja učinkovite rabe virov so torej na dosegu roke in lahko prinesejo velike ekonomske koristi.

Toda za prehod na bolj krožno gospodarstvo so potrebne spremembe celotnih vrednostnih verig: od spremenjene zasnove proizvodov prek novih poslovnih in tržnih modelov do novih načinov ravnanja potrošnikov. In predvsem novih načinov spreminjanja odpadkov v vir – v surovino za predelavo in ponovno uporabo. To pa pomeni popolno sistemsko spremembo in inovacije na tehnološkem področju in tudi na področju organizacije, družbe, metod financiranja in politik. Ja, hitro in dolgo bo treba ukrepati!

Začeti pa moramo pri sebi, tudi pri ravnanju z embalažo. Za zmanjševanje le-te pa imamo vsi vsak dan veliko priložnosti. Med drugim se počasi vrača uporaba trajnostnih vrečk, ki ste jih omenili; v Centru ponovne uporabe dajemo zgled tudi za trajnejšo embalažo. Zavedati se moramo, da če bomo potrošniki povsod in dosledno zahtevali manj embalaže, se nam bodo proizvajalci in trgovci tudi prilagodili.  

V Sloveniji je leta 2020 nastalo 489 kilogramov komunalnih odpadkov na prebivalca (skupaj 1.026.010 ton), med njimi so tudi nevarni odpadki. Podatek, da smo ločeno zbrali 72,2 odstotka vseh teh odpadkov, nas torej opozarja, da se moramo še krepko popraviti …

Ločevanje odpadkov je v vsakem primeru nujno – biološki odpadki se razgrajujejo drugače kot na primer plastika ali papir. Predvsem pa je treba biti pozoren pri nevarnih odpadkih. V gospodinjstvih se srečujemo z veliko količino le-teh – to so čistila, olja, kemikalije, pralni in kozmetični pripomočki, baterije, razne kisline, zdravila, elektronska oprema itd. Te snovi so lahko vnetljive, jedke, eksplozivne, strupene ali radioaktivne. Zdravila, ki bi jih sicer zavrgli, sprejemajo lekarne, ki jih kontrolirano uničijo. Skratka, pri ločevanju moramo biti zelo pozorni in dosledni.

Koliko pa lahko starejši pripomoremo k varovanju okolja?  

Ker je ločevanje odpadkov še zlasti v večstanovanjskih blokih problem, smo vzpostavili »svetovalne nadzore«. Zaupali pa smo jih starejšim stanovalcem oziroma prebivalcem v posameznem okolju. Starejši so več doma, poznajo ljudi in njihove navade, zato so bili v pomoč izvajalcem javne službe pri ozaveščanju o pravilnem ravnanju z odpadki. Seveda smo jih predhodno dobro podučili, stanovalci pa so bili z njihovo vlogo seznanjeni z obvestili. Tako so vedeli, na koga se obrniti, če so bili v dilemi, kam odložiti posamezne gospodinjske odpadke. Še vedno je ta oblika zelo koristna tako za starejše, ki so v vlogi svetovalcev, kot za uporabnike, ki imajo težave pri prepoznavanju pravil.

Starejši so kot inštruktorji in kot potrošniki vključeni tudi v CPU, mar ne?

V centrih sodelujejo starejši predvsem pri prenašanju in inštruiranju različnih spretnosti in veščin, kot so šivanje pri popravilih, kvačkanje, pregled tehnične opreme, ki jih mlade generacije ne poznajo več. Ker so še zlasti tekstilni izdelki tako poceni (in temu ustrezno slabe kakovosti), jih potrošniki ob poškodbi raje zavržejo, kot da bi jih popravljali. Z vidika okoljskih bremen je to velik problem. Zato vedno več tekstilnih izdelkov popravijo. Hkrati pa pri vse večjem kopičenju odpadkov, še zlasti tekstilnih, opozarjamo na sistem krožne rabe, s čimer neposredno zmanjšujemo onesnaževanje. Oblačila in drugi izdelki »iz druge roke« tako niso več ožigosani z revščino, ampak z odgovornim odnosom.

Na drugi strani pa je pomembno, da starejši poznajo možnost ponovne uporabe, ker lahko na ta način privarčujejo, saj najdejo v centrih lepe izdelke – od pohištva do aparatov po solidni ceni, ki jih morda celo spominjajo na njihovo mladost.

Vpliv na okolje imamo vsi, moč spreminjanja okoljske politike pa je na strani odločevalcev. Kaj bi jim svetovali?

Ker je ponovna uporaba veliko več kot le trend, lahko povem, da se ta krožni način življenja počasi uporablja tudi na ravni države. Je pa to odvisno od posameznikov – odločevalcev, kako razumejo varovanje narave v resnični situaciji, ne le na papirju. Ni namreč dovolj, da natisnemo letake in na družbenih omrežjih zatrjujemo, kako zelo si želimo varovati okolje in kako zelo podpiramo krožno gospodarstvo, v praksi pa ničesar ne storimo.

Ponovna uporaba se udejanja največ pri oblačilih, gospodinjskih aparatih in kuhinjskih pripomočkih, športni opremi, pohištvu. Skratka, lahko jo udejanjimo v načinu življenja. Tako pri fizičnih osebah kot pri pravnih, ki lahko izdelke usmerijo v ponovno uporabo, ne med odpadke, in vplivajo na to, da omejijo porabo naravnih virov in deviških materialov. Za zmanjšanje odpadkov je nujno ozaveščanje državljanov glede odgovornejšega in preudarnejšega nakupovanja; da bo manj hitrih nakupov, manj potrošniškega razmišljanja in sledenja reklamam ter akcijam z nenehnimi popusti. Ko vidimo v trgovini kos oblačila, ki stane en evro, bi se morali vprašati, kako je to mogoče in ali je to spodobno. Zato sta ponudba v CPU in krožna raba virov ključnega pomena – za obvladovanje ropanja narave, kar služi pohlepu posameznikov in organizacij, ki jim ni mar za naravo, za ljudi in naš bivalni prostor. Mnenje, da vsak sam pri tem ne more ničesar narediti, pa ne drži.

Potrebovali bi več ozaveščanja o tem, da okoljski problemi doma in po svetu zadevajo vsakega od nas vedno in povsod – v mestih in vaseh, gorah, morju ... Naravni življenjski prostori se krčijo, ker je prebivalstva vedno več in potrebuje prostor za gradnjo in pridelovanje hrane. Podnebne spremembe generirajo nove migracije za vodo, hrano, preživetje. In kot da se človeštvo ni ničesar naučilo iz napak, ki so v imenu agresivnega razvoja povzročale škodo planetu, so zato, ker hočejo nerazvite dežele dohiteti razviti svet, še vedno ogroženi mnogi krhki in pogosto edinstveni življenjski prostori.

Odgovor na probleme, ki jih navajate, je svetovno gibanje »freegani«, saj spreminja filozofijo potrošništva. Kako?

Privrženci tega gibanja nasprotujejo materializmu, potrošniškemu pohlepu in konformizmu današnje družbe. Odvržene in predelane predmete kupujejo zato, da udejanjajo svoja okoljska načela, ne pa zaradi pomanjkanja denarja. Med pristaši tega gibanja so ljudje vseh poklicev in starosti. CPU je del tega svetovnega gibanja, ki zagovarja stališče: zakaj bi kupovali novo, če lahko uporabimo zavrženo, torej že obstoječe, in tako zmanjšujemo količino odpadkov. Pri tem nudimo profesionalno podporo, saj zavržene izdelke, kot so oblačila, pohištvo, gospodinjski aparati, knjige, obutev itd., pripravimo za ponovno uporabo, da so lahko popoln nadomestek nečesa novega. Med freegani je k sreči tudi vse več mladih, ki svoj življenjski slog oblikujejo skupaj z nami. Njim (in vsem drugim) so namenjene učne delavnice in praktične naloge s področja poznavanja možnosti popravil in vzdrževanja izdelkov ter vedno najbolj obiskana delavnica brskanja po elektronskih izdelkih. Tako lahko pogledajo v notranjost naprave, ki jo sicer uporabljajo. Zato je obisk CPU in praktične delavnice vedno doživetje za staro in mlado.

Zavedanje, da lahko vsak med nami že z majhnimi koraki spreminja stvari na bolje, nakazuje pravo smer. Ali že vidite luč na koncu predora?

Veseli me vsako novo spoznanje in vsak korak vsakega posameznika, ki se zaveda usodnosti okoljskih in družbenih problemov in se zato obnaša in deluje odgovorno. Za napredek na tem področju pa si želim prihodnost, kjer ne bo večnega konflikta med ekologijo in ekonomijo. In želim si, da bomo vedeli, kakšne bodo prihodnje in neposredne posledice naših dozdevnih rešitev. Spremembe namreč ne bodo tekle v pravo smer, dokler ne bomo razumeli, kako se nove resničnosti, ki jih doživljamo, razlikujejo od tistih že obstoječih.

Naš moto je uporabiti samo tisto, kar že obstaja.

Lidija Jež, fotografija: osebni arhiv M. V.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media