Spremenjena razmerja
Za slovenske zmage
Vojna v Ukrajini je povsem spremenila razmerja v mednarodni skupnosti, kakršna so se oblikovala po drugi svetovni vojni. Po razpadu Varšavskega pakta se je še bolj povečal vpliv zveze Nato (in s tem ZDA) na varnostno sliko v svetu, še posebej v Evropi. Vzhodnoevropske države, ki so se otresle podrejenosti Sovjetski zvezi (Rusiji), so se želele kar se da hitro vključiti v zahodnoevropske in evroatlantske povezave, saj so v tem videle možnost za hitro »evropeizacijo«. Na gospodarskem področju jim je to v veliki meri uspelo, dosegle so hitro povečevanje družbenega bruto proizvoda, povečala se je tudi blaginja ljudi. V to smer so želeli tudi Ukrajinci in Evropska unija ter Amerika sta jih v tem prizadevanju spodbujali. Na drugi strani pa so bili v Moskvi zaskrbljeni zaradi Natovega približevanja ruskim mejam. Opozarjali so na obljube zahoda, da se po razpadu Sovjetske zveze Nato ne bo širil na vzhod. Američani te nenapisane zaveze niso spoštovali in verjetno je prav v tem eden od povodov za rusko agresijo na Ukrajino.
V tem vojaškem spopadu je razmerje sil izrazito v korist ruskemu napadalcu, vendar so v Moskvi očitno podcenili ukrajinsko odločenost braniti svojo suverenost. Dejansko je ruska vojska v Ukrajini doživela poraz. Tega seveda ne priznajo, vendar je več kot očitno, da kljub ogromni premoči niso mogli zasesti ozemlja, ki so ga napadli. Ta ugotovitev ima zagotovo dolgoročne posledice za oblikovanje varnostnih načrtov tudi v drugih državah, še posebej evropskih.
Vojna v Ukrajini je boleče razkrila, kako tvegana je energetska odvisnost Evropske unije od ruskih energentov (plina, nafte in premoga). Prekinitev teh dobav bi namreč dramatično poslabšala gospodarske razmere in zelo verjetno sprožila tudi resne socialne posledice. Kljub temu so države Evropske unije in ZDA proti Ruski federaciji uvedle obširne gospodarske sankcije, ki so močno prizadele rusko gospodarstvo. Pri tem je zanimivo, da sankcije niso zajele dobav ruskega plina. Tega Rusija pošilja tudi čez ukrajinsko ozemlje, ta »tranzit« pa prinese v ukrajinsko državno blagajno okoli milijardo evrov na leto. Toda ta priliv je le drobiž v primerjavi s škodo, ki jo je Ukrajina utrpela zaradi ruske agresije.
Nadaljevanje vojne na vzhodu Evrope je tragično dejstvo in vse države, ki imajo moč in vpliv, bi si morale iskreno prizadevati, da se ta tragedija čim prej konča. Tudi v Moskvi bi morali sprevideti, da orožje samo po sebi ne more zagotoviti miru niti razrešiti problemov, ki so zgodovinsko pogojeni. V osnovi se mora Rusija sprijazniti z dejstvom, da je Ukrajina samostojna in suverena država, ne pa ruski protektorat. Na svojevrsten način to ugotovitev potrjuje potopitev poveljniške križarke z imenom Moskva v bližini ukrajinske obale. V bistvu ni pomembno, ali se je ladja potopila zaradi izbruha požara v skladišču streliva ali zaradi ukrajinskega raketnega izstrelka. Dejstva, da je potonila poveljniška ladja ruske črnomorske flote, ne morejo spregledati še tako vneti zagovorniki ruske »posebne vojaške operacije« v Ukrajini.
In kje je naša država v spremenjenih mednarodnih okoliščinah? Za zdaj naša varnost zagotovo ni ogrožena, bolj pa bomo čutili posledice vojne na evropskih tleh na gospodarskem področju. Tako kot v drugih državah evrskega območja se bo znižala gospodarska rast, povečala se bo inflacija in težje bomo odplačevali kredite. Smo pač del sveta, kjer bolj malo štejejo obljube, ki jih s tako lahkoto dajejo politiki. Drugače povedano, tisti, ki jim bomo zaupali vodenje države, se morajo zavedati, da so pred nami časi, ko bo treba temeljito premisliti, v katero smer bomo šli.
