Urarka iz Celja

Zgodbe | junij '22

Spoznajte jih

Ura nam meri čas od rojstva do smrti in hkrati gotovo spada med najlepše izdelke, ki jih je ustvarila človeška roka. Starinske ure nenehno tiktakajo. Če se ustavijo, jih mora v roke vzeti spreten urar, ki jih popravi in jim na ta način vrne življenje.

Urarji so bili včasih zelo cenjeni mojstri. Med njimi so bile urarke zelo redke. Ena izmed njih je Brina Godnik iz Celja, ki nam je z veseljem pripovedovala o njihovi družinski tradiciji. »Moj nono Viktor Godnik je prišel v Celje iz Komna na Krasu še pred drugo svetovno vojno, da bi se izučil za urarja. Med vojno so ga skupaj z ženo Julijano in sinom Dušanom Nemci izselili v Križevce na Hrvaškem. Ob koncu vojne se je družina vrnila v Celje in tako je nono Viktor prvega septembra 1945 odprl urarno na Stanetovi ulici, kjer je še danes,« začne svojo pripoved Brina Godnik, ena redkih žensk v tem poklicu. Njen nono je vodil urarsko delavnico do leta 1970, ko jo je prevzel njen oče Dušan, mama Magda pa mu je po Brininem rojstvu pomagala. »Moj oče je urarski mojster. Žal pa danes šole za urarje ni več, namesto nje so uvedli smer mehatronik, saj za ta poklic ni več zanimanja med mladimi.«

Le še dve urarni

Včasih, ko se ure niso prodajale, so obstajale samo urarske delavnice. Leta 1990 so začeli prodajati ure. Takrat se je urarska delavnica prestavila v ozadje lokala, tako je skrita očem kupcev. V Celju je bilo pred leti enajst urarjev, danes sta ostala samo dva, in sicer Godnik in Lečnik. Brina v svoji urarski delavnici popravlja ure in skrbi za urejen videz delavnice, postreže stranke in jim svetuje pri nakupu ur. Vedno je prijazna, nasmejana in ljudje se radi ustavijo v njeni urarni. »Zaposlila sem se leta 1993, ko sem končala srednjo šolo program urar in zraven končala še srednjo ekonomsko šolo, da sem lahko začela prodajati ure. Ko se je leta 2000 oče upokojil, sem popolnoma prevzela urarsko dejavnost.«

V delavnici popravljajo vse vrste ur. V zadnjem času je vedno več povpraševanja po popravilu starih mehanskih ur. »Pri starih urah je največji problem to, da so deli izrabljeni in jih kot mali trgovci težko dobimo, zato si jih urarji med seboj izmenjujemo. Najpogostejša popravila so zamenjave baterij in pasov. Prodajamo vse od ročnih, namiznih ur do budilk, še vedno prodamo največ baterijskih ur.« Ure so danes cenejše in tako dostopnejše, kot so bile včasih. »Opažam, da zdaj ročne ure postajajo trend tudi med mladimi, sploh moderno oblikovane ure priznanih znamk in modnih oblikovalcev.« Brina je generacija, ki je še zrasla z baterijskimi urami, njen oče pa se je znašel tudi takrat, ko so prišle elektronske ure, in s tem prehodom ni imel težav. Ure še vedno kažejo čas, nove pa imajo tudi višinomer, barometer, globinomer, štejejo korake, merijo krvni tlak, kisik v krvi itd. Z nekaterimi lahko celo plačuješ, bereš elektronsko pošto, poslušaš glasbo in še marsikaj. »Jaz pa imam najraje klasično baterijsko uro, ki kaže samo čas,« doda Brina Godnik.

Naša sogovornica ima še starejšo sestro Blanko, ki je po poklicu pravnica in ima tudi narejen urarski izpit. V delavnici ji še vedno priskoči na pomoč oče, med počitnicami pa tudi sinova dvajsetletni Valentin in petnajstletni Avgustin. »Mogoče bo kateri izmed njiju nadaljeval našo tradicijo,« pravi. »Žal mi je, da ta poklic, ki ga z veseljem opravljam in ga imam rada, izumira. Pa tudi druge storitvene dejavnosti izginjajo. V celem mestnem jedru Celja so od starejših tradicionalnih dejavnosti ostale samo še naša urarna, frizerstvo Marko in lekarna. Vse drugo se spreminja.«

Milena Majzelj, fotografija: osebni arhiv