Lahko izumimo tisoč besed, strah bo še vedno ostal

junij '22

NAŠ POGOVOR

Slovenski knjižni jezik je relativno mlad, ne govori ga ravno veliko ljudi, pa vendar ni bojazni, da bi kar izginil ali da bi ga izpodrinili »večji« jeziki, je prepričan jezikoslovec dr. Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Ko skrbimo za slovenščino, skrbimo tudi za jezikovno raznolikost. Za slovenščino pa bo težko poskrbel kdo drug kot prav mi. Besed se ne bi smeli bati, še doda. Če bomo v svojem življenju izhajali iz osebne etike in pristnega občutka za sočloveka, ne pa iz predsodkov in strahov, potem tudi s poimenovanji ne bomo imeli nobenih težav.

Osmega junija praznujemo dan Primoža Trubarja. Ali se vam zdi, da dovolj cenimo njegovo delo?

Zagotovo je Trubar eden izmed velikanov slovenske književnosti, zelo pomemben za oblikovanje in razvoj slovenskega knjižnega jezika. Ni pa nepomemben tudi kot vzornik, oseba, ki nam še danes lahko vliva optimizem. Bil je namreč neustrašen, dovolj samokritičen, vendar tudi odločen.

Izdal je prvi dve slovenski knjigi Katekizem in Abecednik, čeprav si teh knjig ni nihče želel niti ni nihče »vedel«, da potrebujemo knjige v slovenščini. Poleg tega so bile takratne razmere za izdajanje knjig finančno neugodne, saj na Slovenskem niso imele dovolj kupcev.

Bil je brez predsodkov, da bi bilo lahko kaj res nekaj nemogoče, četudi okoliščine niso kazale najbolje. Pri svojem delu je vztrajal kljub boleznim. Imel je velike težave s šenom, mučila ga je revma. Nekaj knjig je narekoval, ker ni mogel več sam pisati. Viri nam pričajo, da je delal tako rekoč do zadnjega diha. Še na smrtni postelji je narekoval zadnje popravke prevoda Lutrove Hišne postile, ki je nato izšla po njegovi smrti.

Morda bi veljalo poudariti še to, da je Trubar ustvarjal šele ob koncu svoje kariere. Ko je izdal prvi slovenski knjigi, je bil star nekaj čez štirideset let, knjigi sta pomenili nekakšen sklep njegovega dotedanjega duhovniškega delovanja. No, in to nam je lahko nekakšen kazalnik, kako nikoli ni prepozno, da se lotimo novih izzivov – tudi ko smo že upokojeni.

Ali bi lahko rekli, da si je Trubar pravzaprav izmislil slovenščino? Ali vsaj jezikovna pravila?

Vsak knjižni jezik je do neke mere umetna tvorba. V knjige namreč težko zapišemo natanko tak jezik, kot ga kdo govori. Seveda pa se vsak knjižni jezik naslanja tudi na govorjeni jezik, na njegove besede, oblikoslovje, skladnjo, tudi na ravni glasov skušamo izbirati takšne rešitve, da bi bile razumljive čim več ljudem. Zadnja beseda pri vzpostavljanju nekega knjižnega jezika pa je dejansko beseda prvega avtorja ali avtorjev. Naš knjižni jezik se je sicer že v 16. stoletju v malenkostih spreminjal. Prvi korak k spremembam je naredil Sebastijan Krelj, a je bil nekoliko manj uspešen. Mnogo uspešnejši je bil Jurij Dalmatin, ki je s pomočjo Adama Bohoriča Trubarjev knjižni jezik še dodatno nadgradil in izbrusil.

In dvojina po pol tisočletja še vedno obstaja.

Večkrat imamo občutek, da dvojina izginja, ker se kdaj pa kdaj zmotimo in uporabimo namesto dvojine množino. Vendar pa jezikoslovci na podlagi analiz vemo, da se stanje v slovenščini na področju dvojine tako rekoč ne spreminja že več stoletij. Že v 16. stoletju so se tudi v knjižnem jeziku kdaj »zmotili«, recimo pri primerih, kot je »dve mize« namesto »dve mizi«, nikoli pa se niso zmotili in tudi danes se ne zmotimo, kadar rečemo »dva moža«. Nikoli ne bi rekli »dva možje«. To pomeni, da je dvojina v slovenščini mnogo bolj utrjena v nekaterih položajih, v drugih pa je pod vplivom narečij in govorjenega jezika manj utrjena. Ker pa mora biti knjižni jezik čim enostavnejši, v primerjavi z narečji in govorjenim jezikom dosledno upošteva dvojino in ne dopušča »napak«.

Naš pogled na dvojino, ki naj bi izumirala, je zelo simptomatičen za naš odnos do jezika, kajti v preteklih desetletjih smo se navadili, da o jeziku govorimo samo tako, da ga kritiziramo. Ni pa to pravi način krepitve kakovosti knjižnega jezika. Jezik niso samo napake, jezik je tudi lepota, radost, ki jo doživljamo ob opisovanju svojega sveta … Če imamo jezik radi, vložimo več v njegovo kakovost, kot če se ga bojimo.

Mislite na kritike, češ kako težka je slovenščina, da se je v njej umetnikom težko izražati, da jo ogrožajo drugi jeziki in bo sčasoma izginila?

Vse to so vzorci razmišljanja, ki z resničnostjo večinoma nimajo nobene povezave. Res je govorcev slovenščine v primerjavi z govorci angleščine, francoščine, španščine ali ruščine mnogo manj, vendar pa ne smemo pozabiti, da po vseh jezikoslovnih klasifikacijah slovenščina spada med največje jezike na svetu. Jezikov, ki so manjši, manj razviti ali manj opisani, je na svetu mnogo mnogo več. Sam imam občutek, da je to poudarjanje majhnosti velikokrat izgovor, da nam ni treba delati velikih potez, da se ne lotimo velikih dejanj, da opravičujemo svojo lenobo.

Na Inštitutu za slovenski jezik smo na primer dokazali, da se lahko enakopravno kosamo z njimi, čeprav je raziskovalcev slovenščine več desetkrat manj kot raziskovalcev največjih jezikov. Malo je jezikov, ki bi imeli tako dobro podporo v slovarjih in priročnikih, kot jo ima slovenščina. Portal Fran je med največjimi jezikovnimi portali na svetu, jezikovni portal za mlade Franček je trenutno v samem svetovnem vrhu.

Res pa je, da smo se morali skozi zgodovino vseskozi bojevati za slovenščino, od tod morda izvirajo določeni naučeni predsodki o tem, kako je ogrožena, kako v javnosti ni dovolj dobre slovenščine.

Kako pa se slovenščina spopada s pritiskom tujih jezikov?

Seveda je pred zelo pomembnimi izzivi. Eden je dovolj velika prisotnost slovenščine na spletnih platformah. Zaskrbljen sem, ker vedno več ljudi spremlja filme in nadaljevanke prek platforme Netflix, ki nima slovenskih podnapisov. Nujno moramo doseči, da bodo vključili slovenščino med svoje jezike. To ni nepomembna stvar in lahko močno vpliva na knjižno slovenščino, kajti branje podnapisov je že nekaj desetletij za mnoge govorce slovenščine temeljno branje, saj marsikateri ne berejo knjig. Podobno je s programi ali operacijskimi sistemi. Applovi še vedno niso v slovenščini, kar ni dobro. Velike ponudnike moramo prisiliti, da se odločijo tudi za slovenščino – to zanje ni vprašanje stroškov, ampak le odločitve, zato igrata pri tem politika in pritisk kupcev pomembno vlogo.

Prav tako je zelo pomembna kakovostna sinhronizacija risank, za mnoge otroke so namreč prvi in hkrati edini stik z govorjeno knjižno slovenščino. Podoben izziv je seveda tudi vidna, vizualna, prisotnost slovenščine. Morda jezikoslovci včasih izpademo kot nekakšni sovražniki angleščine, kar seveda ni res. Ni pa nepomembno, da nas v slovenskem jezikoslovnem okolju obdajajo javno vidni napisi v slovenščini. Podobno kot ni nepomembno, da nas v dvojezičnih okoljih obdajajo napisi v dveh jezikih. Tržni inšpektorat je tu preveč popustljiv, saj je v preteklosti vzpostavil zelo blago kaznovalno prakso. Veliko pa lahko storimo sami: sam kot kupec se vedno slabše odzivam na angleške napise na oblačilih, skodelicah, na ulici in podobno. Pa spet ne zato, ker mi angleščina ne bi bila všeč, konec koncev dobršen del svojega življenja preživim ob angleščini. Preprosto sem se jih naveličal. Vsi ljudje smo dolžni skrbeti za jezikovno raznolikost. Vendar, in to je zelo pomembno, jezikovne raznolikosti ne bo, če ne bo vsak poskrbel za svoj jezik.

To seveda sploh ni samo problem slovenščine in tudi ni izziv, ki bi bil nov. Poglejmo antični Rim: na začetku rimske zgodovine so intelektualci raje kot latinščino uporabljali staro grščino. Ko je rimsko cesarstvo doseglo velik obseg, pa je začela latinščina izrivati vse druge tedanje jezike in mnoge jezike je tudi izrinila. Vendar je bila posledica velike latinščine v tedaj nedigitaliziranem svetu ta, da se je sama razdelila na več jezikov. To lahko opazujemo danes pri angleščini in drugih največjih jezikih, ki se že delijo glede na to, na kateri celini jih kdo govori. Če ne bomo poudarjali jezikovne raznolikosti, obstaja nevarnost, da se bomo angleščine, ki je sicer zelo uporaben mednarodni jezik, preprosto naveličali. S takšnimi pomisleki se srečujejo povsod v globalnem svetu, zlasti v veliki zadregi pa so rojeni govorci angleščine, ki imajo vedno bolj občutek, da jim angleščino vsi drugi govorci krademo, kvarimo in poenostavljamo.

Ali se komuniciranje na družbenih omrežjih kakor koli odraža na knjižnem jeziku?

Ne tako kot bi mislili. Družbeni mediji so samo spremenili način rabe slovenskega jezika, včasih smo pisali samo v knjižnem jeziku, danes veliko več pišemo tudi v pogovornem jeziku. Če primerjamo stanje izpred nekaj desetletij in današnje stanje, lahko rečemo, da je kakovostnih besedil v kakovostni knjižni slovenščini danes več. Problem pa je, da je vseh besedil skupaj neprimerno več in je zaradi tega več tudi slabih besedil. Vsi tisti, ki še pred leti ne bi nikoli v življenju napisali ničesar javnega, danes pišejo. Marsikateri pišejo v pogovornem jeziku, v jeziku, polnem narečnih izrazov, pišejo pač tako, kot jim je najlažje.

Če se zavedamo, da gre le za spremembo v količini piscev in pestrejši zvrstnosti zapisanega jezika, potem nimamo nobenega vzroka za kakršno koli zaskrbljenost. Skrbeti nas lahko začne samo v primeru, če ne bi znali naučiti mladih, da ob veliki količini slabih besedil posegajo tudi po dobrih besedilih, kakovostnih revijah, da spremljajo kakovostne medije, da berejo zahtevnejše članke in da seveda berejo tudi leposlovje ter strokovno literaturo.

Ampak včasih imamo občutek, da mladi berejo manj ...

To ne pomeni, da so mladi leni, nesposobni in da nočejo brati. Mladi berejo ves čas, ko imajo odprte mobilne telefone. Način rabe oziroma uporabe jezika se je tako dramatično spremenil, da moramo jezikoslovci iskati nove rešitve. Spet se lahko znajdemo v pasti, da bomo tarnali, da je s slovenščino vse narobe, kar je idealno opravičilo, da ne naredimo ničesar. To je potuha. V resnici se lahko marsikaj naredi. Na inštitutu skrbimo za vsakodnevni stik z ljudmi z dvema svetovalnicama: jezikovno in terminološko, v katerih odgovarjamo na najrazličnejša vprašanja, ki se porajajo vsakemu od nas ob uporabi slovenskega jezika. Imamo posebno spletno mesto Terminologišče, ki skrbi za vzpostavljanje jezika posameznih strok. Na podlagi svojih dveh slovnic za osnovnošolce in srednješolce Kratkoslovnica in Slovnica na kvadrat pripravljam s sodelavci komplet učbenikov za pouk slovenščine v srednjih šolah Moč besede, ki bo odgovarjal na vse naštete izzive. Veliki napori se vlagajo v spodbujanje kakovostnega branja.

Če se spremenijo jezikovne okoliščine, potrebuje tudi pouk jezika nekoliko spremenjen pristop. Sodobni učenec potrebuje dobro osnovno znanje, malenkosti lahko namreč v sekundi poišče na spletu, in pa razvit smisel za iskanje in razumevanje informacij. Mladim bomo morali tudi povsem drugače razložiti, zakaj naj berejo, kot smo jim to razlagali še desetletje nazaj.

Koliko lahko z izrazoslovjem vplivamo na spoštljiv odnos do različnih skupin ljudi? 

Z besedami seveda lahko vplivamo na odnos do ljudi, vendar za odnos do ljudi niso bistvene besede. V mnogih okoljih, ne samo v Sloveniji, prihaja do pojava, ko bolj skrbimo za besede kot pa za naš dejanski odnos in spoštovanje do določenih skupin.

Premišljeno izbrane besede tako postajajo krinka, in ne naš pristni doživeti izraz. To lahko vodi v to, da najrazličnejše ranljive skupine poimenujemo zelo obzirno iz strahu, kaj si bodo drugi mislili o nas, ne pa iz lastnega intimnega občutenja.

V družbi opažamo silno občutljivost za izrazoslovje v zvezi s starejšimi. Besede, kot so star, ostareli, starostnica ali starostnik, naj bi zvenele slabšalno. Kaj vi menite?

Vsak strah pred besedami je nepotreben, do neke mere pa tudi škodljiv. Problem nastane, kadar določenih besed ne uporabljamo zaradi strahu. V resnici bi morali izhajati iz osebne etike in pristnega občutka, potem tudi s poimenovanji ne bi imeli nobenih težav.

Povečano ukvarjanje s tem, kaj je dovoljeno komu reči in kaj je prepovedano komu reči, je verjetno bolj odraz upada notranjega občutka, notranje samozavesti, kako ustrezno poimenovati svet. Zato sam veliko bolj kot spiske dovoljenih in prepovedanih izrazov, ki me zelo spominjajo na nekdanja obdobja pretirano povnanjenega moraliziranja, viktorijanske morale, podpiram poučevanje ljudi, mladih in starih o vseh delih življenja, kjer se nam pojavljajo etični pomisleki, najrazličnejši predsodki in najrazličnejši strahovi.

Ljudje smo si različni, zato v različnih okoljih uporabljamo različne besede.

Vemo, da se je mogoče s pravilnim poimenovanjem izogniti stereotipizaciji starejše generacije, pa vendar je starost življenjsko dejstvo, nikakor ni žaljivka.

Zavedati se moramo, da so redke besede negativne že same po sebi. Pomembni so kontekst, tvorec besedila in sprejemnik besedila. Če se vsega tega zavedamo in sledimo svojemu občutku, skoraj zagotovo ne bomo uporabili besede, ki bi bila napačna, ki bi koga prizadela ali bi bila razumljena narobe.

V jeziku imamo za vsak pomen več različnih besed ravno zato, da lahko izbiramo. Naj pojasnim na primeru. V jezikovno svetovalnico smo dobili vprašanje o tem, kako je najbolje poimenovati dom za starejše oziroma dom za ostarele. Pokazalo se je, da je poimenovanj za tovrstne domove v vsakdanji knjižni slovenščini veliko. Najpogostejša so poimenovanja dom upokojencev, dom starejših občanov in dom za ostarele, malo manj je poimenovanj dom za starejše občane ali dom za starostnike, najmanj pa dom počitka, center za starejše in dom onemoglih, samo enkrat smo našli dom starih in onemoglih. Iz teh podatkov je razvidna past, v katero se včasih zapletemo. Močno razmišljamo o tem, kako poimenovati domove, a to predvsem zato, da nam ni treba razmišljati o tem, kako dati ljudem dovolj informacij o njih, da bodo imeli – še preden začnejo o tem razmišljati – o njih pozitiven odnos in da bomo imeli z domovi pozitivne izkušnje.

Jezik je namreč zelo priročen izgovor in je lahko sredstvo za prikrivanje globljih problemov, na primer strahu sodobne civilizacije pred staranjem, pred smrtjo, pred zapuščenostjo in samoto. Zato lahko izumimo na tisoče novih besed, strah pa bo še vedno ostal.

Nekje ste zapisali, da je tudi iz jezika, ki se govori v medijih, mogoče sklepati marsikaj o družbi, v kateri delujejo. Kako se spreminja časnikarski jezik?

Kakovostni mediji še vedno dajo veliko na jezik. Vlaganje v kakovosten jezik se na dolgi rok tudi finančno obrestuje. Izkušnje iz tujine kažejo, da je lahko raba jezika, ki ni izbrušen in se morda celo bliža pogovornemu jeziku, v medijih na prvo žogo celo vabljiva, na srednje dolgi in dolgi rok pa se začnejo bralci iz takšnih medijev umikati, tudi če ne vedo, kaj jih pravzaprav moti.

Zagotovo pa veliko o družbenem stanju pove način javnega sporazumevanja, v katerem je več ostrine, kritiziranja, agresivne retorike. Kako pa lahko to presežemo?

Če povem zelo zgoščeno: sodobna družbena omrežja so omogočila to, da se je govorjenje izza točilnega pulta v gostilni preselilo v javnost. Ljudje sami smo se manj spremenili, kot se je spremenil naš dostop do napisanih sporočil z vsebino, ki bi jo še pred desetletjem izrekli samo v ožjem krogu po nekaj vrčkih piva. Zato bo ena izmed pomembnih spretnosti za prihodnost védenje, česa na internetu ne smemo brati.

Sploh starejše generacije so naučene, da ima vse, kar je javno objavljeno, napisano in natisnjeno, neko vrednost. Mlajše generacije že vedo, da je danes lahko objavljeno vse in da moramo zelo pozorno ločevati med zapisi, ki jih preprosto ni dobro brati, če želimo živeti mirno, saj nas ves čas spravljajo v nezaveden stres, ter zapisi, ki nam res dajo nekaj več. Sam se na primer že dalj časa izogibam branju komentarjev pod članki, tudi pri branju objav na Facebooku, Twitterju in Instagramu sem izrazito izbirčen. Ne zato, ker me ne bi zanimalo, ampak zato, ker to na človeka, govorim iz svojih izkušenj, ne vpliva dobro.

Anita Žmahar, fotografiji: Andrej Križ