Ste tudi vi telovadili na teh športnih orodjih?

Zgodbe | julij '22

Nad zapuščino podjetja JOR bdi muzejska svetovalka Marina Gradišnik.

Tovarna JOR (Jakob Oražem Ribnica) je bila prva tovarna športnega orodja na Slovenskem, tesno povezana z nastankom in razvojem sokolstva pri nas, njihova športna orodja pa so uporabili tudi na prvi jugoslovanski sokolski »olimpijadi« leta 1922 v Ljubljani.

Starejši bralci se bodo še spomnili orodij v šolskih telovadnicah, na katerih je bil vtisnjen logotip JOR. Orodje, kot so koze, konji, bradlje, blazine …, je bilo sinonim kakovosti, z njim pa so med obema vojnama opremljali domala vse šole na širšem jugoslovanskem prostoru, v številnih šolskih telovadnicah se je ohranilo še daleč v drugo polovico preteklega stoletja. Podjetje je iz pozabe obudila zanimiva panojska razstava, ki je bila spomladi na ogled sredi Ljubljane, z naslovom Prvi stadion in prva tovarna športnega orodja na Slovenskem. Nastala je na pobudo mag. Vladimirja Vilmana iz Tehniškega muzeja Slovenije ter ob podpori ministrstva za kulturo in Turizma Ljubljana ob 100. obletnici tega dogodka. Jugoslovanska sokolska zveza je Ljubljani namreč leta 1922 zaupala organizacijo prve sokolske »olimpijade«, na kateri so sodelovali telovadci iz celotne Jugoslavije ter Belgije, Češkoslovaške, Francije in Luksemburga. V ta namen so po načrtih arhitekta Joža Jelenca za Bežigradom, na območju današnje Zupančičeve jame, zgradili prvi leseni montažni stadion, ki so ga gledalci napolnili do zadnjega kotička. Vse telovadno orodje je prispevala tovarna JOR. Podjetja žal že dolgo ni več, pokopali sta ga povojna nacionalizacija in zaplemba, JOR pa je bil temelj nastanka danes uglednega podjetja Riko Ribnica, pečat pa je pustil tudi v razvoju podjetja Elan Begunje.

Gospodarski pečat Ribnice

Sokolska dvorana v Ribnici okoli leta 1915

Zgodovino tega nekoč uglednega podjetja spoznavamo v diplomski nalogi študenta Fakultete za šport Miloša Petelina z naslovom Od kovačije do tovarne telovadnega orodja JOR. Kot lahko preberemo, se je zgodovina podjetja začela leta 1881 pri Jergčevih v kovaški delavnici na Mlaki v Ribnici. Jakob Oražem se je za kovača in ključavničarja izučil pri Kersniču v Hrovači, tam je spoznal sodelavca Franca Prajsa, s katerim sta postala dobra prijatelja. Skupaj sta leta 1881 odprla majhno kovačijo, kjer so opravljali drobna ključavničarska popravila. Jakob Oražem je bil izjemno napreden in prodoren podjetnik in vizionar. Za obdelavo železa je med drugim uvozil za tiste čase najmodernejše stroje, kot sta bila stružnica s skobeljnikom in električni vrtalni stroj. Že v začetku 20. stoletja je postavil svojo elektrarno, ki je napajala javno ribniško razsvetljavo, prevzel pa je tudi napeljavo in vzdrževanje vodovoda od zajetja pri sv. Frančišku do Ribnice. Sočasno se je usmeril tudi v izdelovanje telovadnega orodja, saj je bil vnet član sokolov, njegov sin Anton pa je bil celo ustanovitelj sokolskega društva v Ribnici.  

Podjetje je telovadna orodja z značilnim logotipom JOR dobavljalo šolskim telovadnicam, sokolskim društvom, tudi vojski in mornarici. Izdelovali in sestavljali so jih sami, zato so imeli zaposlene krojače, mizarje, kovinarje in kasneje tudi projektante, zanje so delali številni zunanji sodelavci. V delo so bili vključeni tudi vsi Jakobovi sinovi, predvsem Anton, ki je po očetu prevzel podjetje. Pri ribniškem Sokolu pa je aktivno sodelovala vsa družina. Sokoli so leta 1913 v Ribnici pripravili Zlet sokolske župe, v ta namen so tam zgradili pravi stadion z dvesto sedeži.

Med prvo svetovno vojno je proizvodnja precej zastala, saj je podjetje delalo predvsem za potrebe vojske. Leta 1915 je požar v Ribnici na Veliki Mlaki uničil veliko hiš, do tal so pogorele tudi Oražmove delavnice. S pomočjo vojske so zgradili nove tovarniške obrate, je pa ta dogodek zavrl razvoj podjetja. Zato pa se je po koncu prve svetovne vojne začel nov zagon, ki je JOR uvrstil med najbolj znane in odlično organizirane tovarne za izdelavo telovadnega orodja na ozemlju celotne tedanje Jugoslavije. Nabor športnih pripomočkov so v podjetju dodatno širili glede na potrebe, ki jih je narekoval trg. Poleg gimnastičnih so izdelovali tudi drugo športno orodje in imeli poseben oddelek za izdelavo smuči, vezi, palic, sank in druge zimske športne opreme. Na njihovih orodjih so nastopajoči vadili celo na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1938.

Podjetje je izdelovalo tudi kmetijske stroje in medicinske pripomočke, po znanih podatkih so izdelovali kar 241 različnih vrst športnih pripomočkov, devet različnih pripomočkov za opremo letnih odprtih telovadišč in 14 različnih pripomočkov za opremo zdravniških ordinacij. Imeli so tudi zelo sodobno in všečno zasnovan katalog svojih izdelkov, starejši prebivalci širšega ribniškega območja se še spomnijo, da je bil logotip JOR tudi na kmetijskih strojih in orodjih, ki so bila obvezna na vseh domačijah. Pri oblikovanju katalogov in logotipa se je Oražem povezal celo z arhitektoma Kobetom in Plečnikom.

Nacionalizacija in zaton

Razstavna vitrina v Športnem centru Ribnica

Po drugi svetovni vojni, ko so Oražmove delavnice obnovili, so v prostorih tovarne najprej popravljali orožje. Potem pa je bilo 5. maja leta 1948 podjetje zaplenjeno in nacionalizirano, lastniki so ostali brez premoženja. JOR so preimenovali v Okrajno kovinsko podjetje, ki je zaposlovalo štiri delavce. Proizvodni program se je po nacionalizaciji spremenil, čeprav so še vedno izdelovali tudi nekatera športna orodja. JOR-ove zimske programe pa so že ob nacionalizaciji večinoma prenesli v Begunje na Gorenjskem in jih priključili takratni Zadrugi za izdelavo smuči in telovadne opreme Elan. Izdelave športne opreme in orodja je bilo v Ribnici konec. Ribniški del podjetja se je osamosvojil in se leta 1955 preimenoval v Kovinsko podjetje Ribnica. To ime se je ohranilo vse do leta 1969, ko se je preimenovalo v RIKO – Ribniško kovinsko industrijo Ribnica na Dolenjskem.

Zelo žalostna je zgodba lastnika tovarne, Jakobovega sina Antona Oražma, ki je vodil do tedaj eno najnaprednejših in uspešnejših podjetij v širši okolici, s svojo širino in razgledanostjo pa je družina v letih od 1910 do 1948 pomembno vplivala tudi na družbeni razvoj kraja. Anton Oražem je bil po nacionalizaciji najprej šest mesecev zaprt, po vrnitvi domov pa se je zaposlil v »svojem« nacionaliziranem podjetju kot izdajatelj orodja.

V muzeju oživljen spomin

Nekdanje podjetje JOR je bilo za današnjim lovskim domom. Obiskovalcem, ki pridejo v Ribnico, je na voljo interaktivni vodnik Ribnčar, s pomočjo katerega si lahko sami ogledajo kraj. Aplikacijo si naložijo sami ali pa na tamkajšnji informacijski točki in se sprehodijo po mestu. Vodnik jih pripelje tudi do znamenitega francoskega mosta, kjer jih opozori na nekdanje prostore tovarne JOR, ki se razprostirajo pred njim.

Ribnica se je ugledni družini Oražem leta 2016 oddolžila s postavitvijo nekaterih športnih orodij v vitrine v Športnem centru Ribnica. Potomci Jakoba Oražma so del osebnega družinskega arhiva predali v hrambo muzeju, nad gradivom bdi muzejska svetovalka Marina Gradišnik. Vsa leta je skrbno zbiral in hranil družinsko gradivo Dušan Oražem, zadnji Jakobov vnuk, ki je umrl v začetku junija. Kot pravi njegov sin Vito Oražem, ki živi v Nemčiji, se zdi družini prav, da gradivo ostane v lokalnem okolju, kjer je družina živela in delovala in mu vtisnila pomemben pečat. »Poudariti želimo predvsem liberalne vrednote in inovativnost ter skrb za razvoj kraja in dobrobit ljudi, kar je družina Oražem gojila vse od mojega pradeda naprej. O njihovi naprednosti govori tudi podatek, da je Jakob Oražem že leta 1919 svojo hčerko poslal na študij farmacije v Prago. Zaradi svoje odgovornosti do ljudi so bili v tedaj zelo tradicionalnem okolju zelo spoštovani. Gre za bližnjo, spregledano zgodovino tega okolja, zato arhiv tja tudi sodi,« pravi Vito Oražem. Del gradiva pa so predali Tehniškemu muzeju Slovenije. 

V Muzeju Ribnica še vedno zbirajo predmete, orodja, načrte, fotografije in druge vsebine, povezane s podjetjem JOR, zato bodo veseli tudi odziva od drugod. Vabijo bralce, da jim predmete podarijo ali jih le fotografirajo in popišejo in tako pomagajo ohranjati industrijsko dediščino in del zgodovine, ki je za Ribnico zelo pomemben.

Jožica Hribar, fotografije: J. H. in Janez Urbanc


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media