Starejši človek, ki ga oskrbujemo, ni otrok

julij '22

DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI

Po hiši, kjer je star onemogel človek, neredko odmeva svarilo: »Mama, ne!« Pred hranjenjem 90-letne samske intelektualke v domu za starejše ljudi pa slišiš: »Mam'ca, zdajle bova pa popapcali tole najino dobro kosilce!« Hčerka nima namena žaliti svoje mame, prav tako pa tudi poklicna oskrbovalka nima namena žaliti priletne gospe, njuno govorjenje pa je neustrezno. Če s starim človekom, ki je odvisen od naše pomoči, govorimo ali ravnamo, kot bi bil otrok, smo do njega nasilni – večinoma nehote in nevede. Ta vrsta trpinčenja starih ljudi je trdovratna, zato je odločilno vprašanje, kako ga preprečevati.

Da so stari ljudje podobni otrokom, je razširjeno in ukoreninjeno stališče. Otrok mora biti nahranjen, umit in varen pred poškodbami. Onemogel star človek prav tako. Stereotip, ki enači stare ljudi z otroki, je v oskrbovalnih ustanovah – skupaj z obilico dela in pomanjkanjem kadra – opravičilo za zapiranje ljudi, njihovo privezovanje na posteljo, naglo in vsiljivo hranjenje, umivanje in preoblačenje. In izgovor za vpitje ter surovo ravnanje s težavnim oskrbovancem, saj so tudi poklicni oskrbovalci ljudje in njihovi živci niso železni.

Nič drugače ni, ko onemoglega družinskega člana oskrbujejo domači. Tudi oni so v stiski s časom in mnogokrat na koncu z živci, poleg tega pa večinoma nimajo potrebnega znanja o starostnih boleznih ter spremenjenem doživljanju in vedenju zaradi njih. Na enem prvih usposabljanj zanje pred dvema desetletjema se je po mojem kratkem predavanju o demenci in komuniciranju s takim bolnikom razvil ploden pogovor ob njihovih izkušnjah in vprašanjih. Nikoli ne bom pozabil gospe, stare okrog šestdeset let, po videzu in govorici intelektualke, ki je na koncu rekla: »Če bi tole predavanje in tale pogovor imeli pred enim letom, bi bilo meni in moji mami prihranjeno največ grdih trenutkov v najinem življenju! Nikoli nisem verjela, da star človek postane žleht, zadnje leto pa sem ob svoji mami to mislila.« Nad starimi ljudmi se zgodi tri četrtine besednega in telesnega nasilja v domači družini – otroci v zrelih letih vpijejo na svoje onemogle starše in jih s silo »poučujejo«, tako danes ne delajo niti z otroki.

Pootročena govorica

Osladna pootročena govorica v pomanjševalnicah se zdi, da je nasprotje nasilja in trpinčenja starega človeka v oskrbi. Toda 90-letna samska gospa v ustanovi ni mam'ca te oskrbovalke. Kar ji bo dajala, ni kosilce, ampak reden opoldanski obrok. Ali bo za to gospo dober in slasten ali pa odvraten, oskrbovalka ne more vnaprej vedeti. Ne bosta ga skupaj papcali, ampak bo oskrbovalka gospo pitala – to bo še največja podobnost s hranjenjem majhnega otroka. Malčku nekateri govorijo v samih pomanjševalnicah, čeprav za njegovo učenje lepega govora to ni dobro. Devetdesetletna oskrbovanka doma pa je tri četrt stoletja skrbela zase sama in bila ugleden človek v svoji skupnosti. Delna kap, zlom kolka ali druga bolezen jo je prisilila, da se je preselila v dom za starejše ljudi, zdaj pa se do nje neki tuj človek naenkrat obnaša, kot bi bila otrok.

Pootročena govorica s starim človekom, ki je odvisen od pomoči drugih, preglasno vpitje s povišanim tonom ob njegovi naglušnosti, nenehno komandiranje, kaj mora narediti in česa ne, popravljanje tega, kar reče, ravnanje z njim, kot da ničesar ne razume, razpolaganje z njegovim denarjem in nepremičninami proti njegovi volji, opravljanje negovalnih storitev brez razlage in kot po tekočem traku in sto drugih načinov pootročenja starega človeka, ki telesno ali duševno peša – vse to je v družinah in oskrbovalnih ustanovah eno od pogostejših in hujših trpinčenj. Ta usodna napaka oskrbovancem greni življenje, oskrbovalcem pa onemogoča, da bi se ob oskrbovanju osebnostno razvijali. Vsako vsiljevanje svojega stališča o namenih drugega, o njegovem imetju in življenju je hudo(bno) nasilje nad njim. Onemogel človek potrebuje pomoč, ni pa otrok! Tudi gospa v zadnji fazi demence, ko ne pozna svojih otrok in vnukov, ni otrok, ampak človek, ki je otrokom in vnukom omogočil življenje in ima za seboj desetletja izkušenj dobrega in hudega.

Prijazno pootročena govorica s starimi ljudmi v oskrbi je po svoje enako slaba kot na videz nasprotno zanemarjanje onemoglega človeka. V resnici sta oba problema zelo sorodna – oba starega človeka razvrednotita. S pootročenjem ga razčlovečimo, ker vidimo samo njegovo bolezen in nemoč, namesto da bi ga pri tem videli tudi kot človeka s svojo skoraj stoletno zgodovino, pri zanemarjanju ga razčlovečimo s tem, ker ne jemljemo resno njegove bolezni in nemoči ter dejstva, da naše preživetje in razvoj stojita na medsebojni pomoči.

Naslednji trije koraki preprečujejo pootročenje starih ljudi, ki so v oskrbi, in prav tako njihovo zanemarjanje.

Povezati domačo in strokovno pomoč

Statistika kaže, da v Evropi in pri nas tri četrtine onemoglih in bolnih ljudi oskrbujejo domači, ena četrtina pa je nastanjena v oskrbovalnih ustanovah. Družina sama brez javne pomoči čedalje težje zmore to nalogo. Oskrba v ustanovah je draga, čedalje večje je pomanjkanje oskrbovalnega kadra, ljudje čedalje težje sprejemamo režim institucije; najšibkejša nevidna slabost institucionalnih storitev pa je verjetno njihova brezosebnost, ko tečejo po normah polpretekle industrijske proizvodnje.

Dolgotrajna oskrba se v Evropi naglo razvija in dobre prakse pri tem rešujejo oba problema hkrati. Zakoni o dolgotrajni oskrbi so po evropskih državah že pred četrt stoletja povezali obe veji oskrbe v eno celoto: neformalno domačo in formalno, to je javno in strokovno, mrežo oskrbovalnih programov. Ta celota se imenuje integrirana lokalna mreža programov za dolgotrajno oskrbo. Njeno matično središče je krajevni dom. V njem strokovne storitve dopolnjujeta osebni odnos ter pomoč domačih in prostovoljcev. Domače oskrbovanje v družinah se krepi s sistematičnim usposabljanjem svojcev o oskrbi, razbremenjuje pa s strokovnimi storitvami oskrbe na domu. Od sprejema zakona o dolgotrajni oskrbi je v Evropi oskrbe na domu deležnih desetkrat več ljudi kot pred tem, medtem ko jo ima pri nas še vedno približno tolikšen delež ljudi, kolikor jih je imelo pri njih pred četrt stoletja.

Povezava formalne in neformalne oskrbe preprečuje institucionalno in domače nasilje nad starimi ljudmi v oskrbi, njihovo zanemarjanje in poniževalno pootročenje. Povezanost poklicne in neformalne oskrbe varuje tako zaposlene kot domače oskrbovalce pred tem, da bi spregledali dostojanstvo onemoglega starega človeka. V smer te povezave se je napotila 9. decembra 2021 tudi Slovenija s sprejetjem zakona o dolgotrajni oskrbi.

Poznati starostne motnje

Drugi korak na poti preprečevanja pootročenja onemoglega starega človeka v oskrbi, zanemarjanja njegovih potreb in nehotenega nasilja nad njim je znanje o starosti, boleznih v starosti, posebnih potrebah pri značilnih starostnih boleznih, oskrbovalnih veščinah in varovanju svojega zdravja pri napornem delu oskrbovanja. Vsa ta znanja se danes naglo večajo. Kako se je povečalo znanje o demenci in komuniciranju s človekom, ki ima to pogosto starostno bolezen! Ali pa znanje o spremljanju umirajočega, odkar se je pred desetletji začel razvijati sodobni hospic.

Pri poklicnih oskrbovalcih zahtevajo ustrezno znanje že oskrbovalni normativi, stalno usposabljanje zaposlenih je pogoj za minimalno kakovost ustanove. Za usposabljanje družinskih članov in drugih neformalnih oskrbovalcev so začeli sistematično skrbeti sodobni sistemi dolgotrajne oskrbe. Vzporedno z njimi se po Evropi razvijajo civilna združenja neformalnih oskrbovalcev, ki se posvečajo njihovemu usposabljanju. Tudi pri nas imamo dobro izkušnjo z usposabljanjem in organiziranjem družinskih članov, ki doma oskrbujejo onemoglega človeka, in drugih neformalnih oskrbovalcev. Inštitut Antona Trstenjaka jih že dve desetletji usposablja v raznih krajih Slovenije. Po tečaju zanje v njihovem kraju organizira skupino svojcev na principu samoorganizacije, na nacionalni ravni pa vodi zvezo družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev. Dobri odzivi oskrbovalcev govorijo, koliko jim pomaga pridobljeno znanje.

Z dobrim znanjem o starostnem pešanju, oskrbovalnih veščinah, komuniciranju z oskrbovancem ter skrbi za lastno zdravje ob oskrbovalnem delu je narejeno pol poti pri preprečevanju pootročenja, zanemarjanja in nasilja nad onemoglimi starimi ljudmi. Ostati na pol poti pa pomeni ne priti na cilj.

Obvladati oskrbo

Človekova onemoglost in odvisnost od pomoči vzbujata v ljudeh okrog njega ambivalentna čustva: na eni strani hotenje po pomoči, na drugi pa strah, ki se lahko sproti spreminja v nezaveden občutek premoči. Ta občutek je v ljudeh že iz izkušenj v zgodnjem otroštvu. Vzgojno vedenje odraslih do otrok pa kaj hitro uporabljamo pri ravnanju z vsakim človekom, ki je odvisen od naše pomoči.

Rekli smo, da je znanje o starosti, boleznih in komuniciranju s krhkim ali bolnim človekom kažipot, kako naj ga doživljamo, se ob njem vedemo in z njim delamo. Kaj pa je potem motor, da to tudi naredimo? Vsa moč in energija za to sta naša zmožnost solidarnosti, to je vživljanja v drugega, sodoživljanja z njim (empatije), in ustrezen odziv na njegovo potrebo, ki je ne more zadovoljiti sam. Kolikor smo te svoje zmožnosti razvili, toliko močan motor imamo v sebi za ustrezno pomoč. Oskrbovanec ni otrok, ampak odrasel človek, ki potrebuje pomoč pri tem, česar ne more opraviti sam. Pristna motivacija za pomoč drugemu izvira iz zavedanja o medsebojni soodvisnosti. Pri oskrbi je to zavedanje, da s tem, ko pomagamo onemoglemu, krepimo svojo zmožnost za lepo sožitje in dobro sodelovanje v družini, službi in družbi – torej svojo zmožnost za stvari, ki nas najbolj osrečujejo ali pehajo v nesrečnost. Nič ne more tako preprečiti pootročenja in drugih trpinčenj starih ljudi v oskrbi kot zavedanje, da je oskrbovanje dvosmerni medčloveški odnos – oskrbovanci od njega preživijo, oskrbovalci pa se razvijajo v humane ljudi.

Do cilja nas pripeljejo vsi trije koraki skupaj: organizirana povezava neformalne in formalne oskrbe v sodoben integriran sistem, usvajanje sodobnega znanja in zavestno razvijanje solidarnosti za oskrbovanje onemoglih. Dobro jih je narediti za kakovostno starost tistih, ki so danes v oskrbi, da bomo v prihodnje imeli oskrbo po meri človeka in da bomo lahko nadaljevali human razvoj slovenske družbe in naše tisočletne kulture.

Prof. dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka, fotografija: J. D.


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media