Z lutkami osvaja mlado in staro

Zgodbe | september '22

Ljuba Fišer, diplomirana vzgojiteljica iz Sodincev pri Ormožu, letos praznuje spoštljivih 20 let prostovoljstva. V četrtem razredu osnovne šole se je srečala z lutkami ter z njimi osvojila vrtčevske otroke, učence, dijake, njihove starše in upokojence. Toda lutkarstvo je le ena izmed številnih prostovoljskih dejavnosti, s katerimi je popestrila, obogatila, nekaterim, ki so jo spoznali na preštevilnih delavnicah in v projektih, pa tudi spremenila življenje.

Poklicno pot je začela kot vzgojiteljica, nadaljevala kot ravnateljica in kasneje kot pedagoška vodja ormoškega vrtca, sledila je zaposlitev v Vrtcu Miklavž pri Ormožu, upokojitev pa je dočakala na osnovni šoli Ormož. »V srednji vzgojiteljski šoli smo se učili izdelovati lutke, pravzaprav sem nadgradila znanje iz osnovne šole. V vrtcu sem za lutke navdušila vzgojiteljice. Vsako leto smo pripravile vsaj eno predstavo za otroke in se prijavljale na lutkovna srečanja, ki v Ormožu živijo že od leta 1964. V Vrtcu Miklavž pri Ormožu sem z otroki izdelovala lutke in pripravljala predstave. Na osnovni šoli Ormož sem imela močno lutkovno skupino, kar 28 otrok. S tako veliko skupino je bilo težko delati, zato sem se osredotočila na metodo, kako priti do predstave – da se naučijo sodelovati, poiščejo besedilo, izdelajo lutko in da iz vsega nekaj nastane. Tudi z upokojenkami smo imele v ormoški knjižnici delavnico in po tej metodi prišle do besedila, izdelale lutke in pripravile predstavo. Za predstavo smo imele velike lutke, vsaka udeleženka pa je izdelala še enako majhno, s katero so se lahko otroci igrali. Precej predstav smo izpeljale, potem pa nas je ustavila korona,« navdušeno razlaga Ljuba Fišer.

Ob upokojitvi se je od otrok v vseh vrtcih, kjer je delala, poslovila z lutkovno predstavo. Odigrala jih je kar 160. Zgodba ni bila njena, lutke pa je izdelala in tudi igrala sama. Vzgojiteljice so bile presenečene nad enoletnimi malčki, ki so v popolni tišini zbrano gledali in poslušali. Ljuba Fišer pravi, da zato, ker je bila med njimi, ni bilo odra in teme.

Projekti za mlajše in starejše

Z uvedbo devetletke je začela delati na osnovni šoli, ker je bil to zanjo nov izziv. Sodelovala je pri nastajanju kurikuluma za prvošolce. Udeležila se je seminarja Andragoškega centra Slovenije za projekt Beremo in pišemo skupaj. Namenjen je bil delu s starši otrok, ki so prvi začeli obiskovati devetletko, da ne bi doma pretiravali in prehitevali z učenjem. Takrat v prvem razredu niso delali tega, kar počnejo zdaj. Prvošolcem sta z učiteljico uvode v kateri koli predmet prikazali z lutkami. Danes vse poteka prehitro, pravi. Otroci imajo ogromno znanja, nimajo pa konkretnih predstav, in ko je nekoliko več abstrakcije, omagajo.

Največji problem je, da niso čustveno zreli, zato se vse več staršev odloča za vpis s sedmimi leti. Delala je v projektih za dijake z nedokončano srednjo šolo, ki jih je bilo treba spodbujati k nadaljevanju izobraževanja. Z veseljem je sodelovala pri projektih za starejše Knjige so zame, Beremo skupaj in Razgibajmo življenje z učenjem. Za pet projektov, ki jih je izvedla še v času, ko je bila zaposlena, je prejela certifikate.

Programov ne financira več šolsko ministrstvo, ampak ministrstvo za delo, s tem je njihovo število precej upadlo, ugotavlja. Kamor jo povabijo, tja gre. Ko so v Ormožu dobili program predšolske vzgoje, je dijakinjam predstavila lutke in projektno delo. Na srečanju lutkovnih skupin so prejeli veliko pohval za metodo dela.

Sodeluje tudi z Ljudsko univerzo Ormož, kjer izvaja medgeneracijske delavnice. Najraje jo povabijo zaradi idej, tudi Andragoški center Slovenije jo pogosto povabi. Tam je s kolegico novim skupinam z veliko teoretičnega znanja predstavila praktično delo, konkretno, kaj so izvajali na delavnicah, ki jih je vodila, na kakšen način so dosegali cilje in kompetence pri slušateljih. Leta 2011 se je upokojila in prejela nagrado Andragoškega centra Slovenije za prostovoljsko delo z odraslimi. Sicer pa skromno pokaže cel kup priznanj, pohval, listin in plaket.

Mednarodno odmeven program

Zdaj dela s starejšimi. »Precej časa je trajalo, da smo oblikovali skupino starejših moških v programu Razgibajmo življenje z učenjem. Mož Miran je predlagal, da bi se pogovarjali o osamosvojitveni vojni. Po dvajsetih letih so bili spomini še živi in govorili so predvsem o svojih občutkih med vojno. Dobili smo jih 12, ki so se redno udeleževali vseh aktivnosti. Odločilno je bilo, da smo šli mi k Sv. Tomažu, da niso oni prihajali v Ormož. Dobivali smo se v gostilni, kjer so se dobro počutili in kamor so radi prihajali. Dokler smo delali, na mizi ni bilo alkohola. Vsak je povedal svojo zgodbo, potem so šle stvari svojo pot. Obiskali smo 12 vasi, o vsaki so morali poiskati nekaj posebnega. Spoznali smo lončarja, velikega kmeta, župana, ki nam je spekel kruh … Vsak je zarisal pot in vodil izlet, po tri, štiri ure so trajali. Prehodili smo skoraj celo občino Sv. Tomaž, poiskali so šaljive grbe, himno, marsikaj so izbrskali in fotografirali. Tudi sami so bili navdušeni nad lepotami svoje občine. Udeležencem je ta program precej spremenil življenje. Večina je živela sama, eden z mamo, eden je bil poročen, pridružila se je tudi žena. Vsak dan so se morali urediti, začeli so skrbeti drug za drugega, šli smo v knjižnico, muzej, sedli za računalnik. Izvedli smo javno okroglo mizo z nekdanjim ambasadorjem v Beogradu dr. Miroslavom Lucijem, bili so aktivni udeleženci, ni jim bilo več nerodno nastopati v javnosti. Ob zaključku smo izdali zbornik. Fenomenalni so bili,« z iskrenim navdušenjem opisuje enega najodmevnejših programov. Predstavila ga je v Hamburgu na mednarodnem projektu Naj bo učenje odraslih koristno v okviru Zveze društev upokojencev Slovenije. Udeleženci iz šestih držav so bili navdušeni.

Za Ljubo Fišer je vsak program nekaj posebnega. Starejšim je v programu Knjige so zame prebirala pisma domačina Rada Kukovca o njegovih spominih in spominih Ormožanov na razvoj mesta. Kot turistična vodnica zgodbe vpleta in jih ohranja. Ena je zapisana tudi v knjižici mednarodnega projekta, v katerem so Varaždinci, Ptujčani in Ormožani predstavili svoja mesta. Zanimive pripovedi učiteljic, ki so jih po drugi svetovni vojni z dekreti pošiljali v šole v teh krajih, so zapisane v biltenu Spomini v spomin.

Na Univerzi za tretje življenjsko obdobje je osredotočena na ročna dela, povabi upokojenke, ki veliko vedo in delajo kot mentorice. Rade gredo med mlade in z njimi delijo svoje znanje in spretnosti. Udeleženke delavnic so spletle ročne lutke dvanajstih živali za predšolsko vzgojo, za novorojenčke v občinah Ormož, Sv. Tomaž in Središče ob Dravi pa tudi copatke, kapice, šale, nogavičke. Pletle so tudi rokavnike za osebe z demenco, ki živijo v domu starejših, letos odeje za invalide, za mladinski center so izdelovale promocijske obeske za ključe, knjižna kazala, obeske za novoletne jelke, antistresne žogice … V času korone so se naučile uporabljati Zoom, kar jih je osrečilo v osami med epidemijo. Ob tem pa je Ljuba Fišer namesto novoletnih voščilnic vsaki udeleženki posebej napisala štiri strani dolgo pismo, ker se je bližal Teden pisanja z roko.

Ob vsem tem pa sogovornica obdeluje še velik vrt, kjer je imela delavnice za vrt brez prekopavanja in visoke grede. Nabira zelišča za čaj, rada peče in kuha, potuje. Ob vseh dejavnostih najde dovolj časa tudi za moža Mirana, hčerki Sašo in Darjo ter vnuka Matica in Piko. 

Nevenka Dobljekar