Za folkloro je vedno našla čas

Prosti čas | september '22

Čeprav je po rodu Belokranjka, je postala priljubljena in spoštovana Dolenjka, točneje Novomeščanka. V dolenjsko prestolnico je prišla že v rani mladosti. »Ko sem se leta 1968 poročila, sem prišla v Novo mesto in od tedaj sem ves čas tukaj. Življenje me je peljalo naprej in na koncu se uresničuje tisto, kar sem si pravzaprav želela,« opiše svojo mladostno odločitev Branka Moškon.

Izhaja iz znane metliške brivsko-frizerske in folklorne družine Županič. Osnovno šolo je obiskovala v Metliki, gimnazijo v Črnomlju, leta 1966 je začela študirati na Pedagoški akademiji v Ljubljani, smer tehnična vzgoja in kemija. Po študiju se je preselila v Novo mesto, kjer si je z novinarjem in televizijskim urednikom Marjanom Moškonom ustvarila družino. Kot predmetna učiteljica je na Osnovni šoli Grm v Novem mestu poučevala tehniko in kemijo, kasneje tudi naravoslovje.

Že kot otrok se je srečala s folkloro, kajti z materjo Marico, očetom Brankom in bratom Mladenom je plesala pri metliški folklorni skupini. Pela in igrala je tudi v tamburaškem zboru, med študijem v Ljubljani pa se je priključila folklorni skupini France Marolt.

»Za tisto, kar imaš res iz srca rad, si vedno najdeš čas, pa če si še tako zaposlen,« pove o tem, da se je dejavno vključila še v razvoj ljubiteljske kulture na Dolenjskem. Sedem let po prihodu v Novo mesto se je začela ukvarjati s folklorno dejavnostjo. Na njeno pobudo je Zveza kulturno-prosvetnih organizacij Novo mesto leta 1975 ustanovila folklorno skupino, ki je pozneje prerasla v Folklorno društvo Kres. Najprej so sicer plesali belokranjske plese, ki so ji bili domači, težava pa so bila primerna oblačila. Tako so si za prve nastope izposodili noše metliške folklorne skupine. Vadili so enkrat tedensko, začeli pa so s šestimi plesnimi pari. Iskanje primerne dolenjske noše jim je vzelo veliko časa, pri tem pa jim je s strokovnimi nasveti pomagala tudi dr. Marija Makarovič iz Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. In po nekaj letih so našli rešitev. Za svojo so vzeli najprej nošo, ki je bila v uporabi od leta 1802 v okolici Trebelnega, druga pa izhaja iz 20. stoletja in je t. i. meščanska. Na začetku je bila glavna težava, povezana s tem, šivanje noš.

Igra tudi na brač

V Beli krajini tamburaši v folklornih skupinah igrajo na različna strunska glasbila. Branka se je odločila za brač in z igranjem nanj v novomeški tamburaški skupini še danes neizmerno uživa.

Folklornemu društvu Kres pri njegovem delu že dolga leta pomaga domača občina, saj so sicer stroški delovanja za člane preveliki in jih sami ne bi zmogli. Na začetku jih je bilo dvajset, danes je v skupini okrog sto dejavnih članov, glasbenikov in plesalcev, starih od pet do 75 let. Bilo jih je tudi že več, ampak s pojavom korone se dve leti sploh niso družili. V društvu imajo devet oddelkov. Imajo otroško skupino, kjer jih je kar 40, mladinsko, vodilno, mlajše veterane, veterane, tamburaško skupino, godčevski sestav, tercet Lila in moško zasedbo Lila. In za njimi je veliko nastopov tako doma kot v tujini.

»Društvo mora ves čas napredovati in že od nekdaj se trudimo, da je kakovost našega dela dobra na vseh področjih,« pove Branka Moškon, ki se je kot vodja skupine prek javnega sklada za kulturne dejavnosti v Ljubljani tudi izobraževala na področju folklore. Na seminarjih je dobila veliko znanja in ga širila naprej. Kot učiteljica ali svetovalka je na Dolenjskem večkrat vodila študijska srečanja za voditelje odraslih in otroških folklornih skupin. Sodeluje tudi s folklornima skupinama Nasmeh iz Trebnjega in Društva Kočevarjev – staroselcev, pomagala je folklorni skupini Izvir iz Dolenjskih Toplic, folkloro pa je kot učiteljica obudila tudi na domači Osnovni šoli Grm. Od leta 2004 je strokovna sodelavka JSKD Slovenije, kjer ocenjuje območna, regijska in državna srečanja odraslih folklornih skupin Slovenije. Sodelovala je tudi pri pripravi dokumentarnega filma Kresno leto, posnetega ob 45. obletnici delovanja Folklornega društva Kres.

Med letoma 1978 in 1983 je bila tehnična urednica glasila Združenja folklornih skupin Slovenije Folklorist, v glasilu Folklornik, ki ga izdaja JSKD Slovenije, je objavljala prispevke o poustvarjanju ljudskega izročila. Za svoje predano delo na področjih izobraževanja mladih ter ljubiteljske kulture s poudarkom na folkloristiki je prejela veliko priznanj in nagrad.

»Dejavna bom, dokler bo šlo. Moja mama je plesala v folklorni skupini še, ko jih je imela 90. Folklora ti da marsikaj, kar imaš rad,» zaključi naš klepet.

Besedilo in fotografija: Drago Vovk