Vsak izbira sam
Z mojega okna
Na svetu je počasi postajalo vse narobe. Vreme, zrak, vrednost denarja, države, sistemi, politiki, morala, kultura, šolstvo, posebno pa še mladina, vse je šlo navzdol. »Mora biti konec sveta!« je kar naprej tarnala stara mama. »Ko sem bila jaz mlada, je bilo vse drugače! Poznali smo spoštovanje, poslušali smo, kaj so govorili starejši, pridno smo delali in varčevali, spoštovali smo učitelje, vedeli smo, kaj je prav in kaj ne, ubogali smo in se držali bontona glede oblačenja in vedenja, vedeli smo, kaj se spodobi ...«
»Joj, res, ves svet gre v maloro!« Ne, tega ni rekla stara mama, ona je bila pobožna in bogaboječa in ponižna. Da je vse narobe in da ni rešitve in da mora biti konec sveta, je pa govorila ona in dekletce jo je poslušalo in vljudno molčalo. Stare mame pač ne popravljaš, tudi če kritizira tvoje starše, tebe in ves svet. No, tako je bilo takrat, ko sem bila dekletce jaz, stara mama pa mama moje mame. Zdaj pa se je čas iztekel in stara mama sem zdaj jaz in stare mame so moje vrstnice. In slišim naše pogovore, vidim objave svojih znank na FB – moja generacija ve: res, vse je narobe! Vreme, zrak, vrednost denarja, države, sistemi, predvsem pa mladina! »Ko smo bili mi mladi, je bilo vse drugače!« In lahko bi zdaj prepisala vse naštevanje stare mame, kako lepo je bilo včasih.
Baje je Sokrat rekel: Joj, kakšna je današnja mladina, ne pozna nobenega spoštovanja ... In že Egipčan Sinuhe je tarnal: Blagor našim starim, ki so lagodno in varno živeli v miru in čistem zraku ...
Zanimiv je ta fenomen, ko leta prinesejo obžalovanje sedanjosti na račun preteklosti, ko je bilo baje vse lepo in dobro, vse drugače.
Ja, bilo je res dobro: lepo je v naši domovini biti mlad, smo peli in bila je resnica. Vse je bilo pred nami, sonce je sijalo, nič nas ni trgalo po kosteh, obleke, denar, veljava, kariere, prestiž, svetovna politika in podnebje in zrak – nič ni pomembno, ko se ti srce smeje v mladostnem upanju, kaj vse lepega še bo, in ko ti svet leži pred nogami kot skrivnostna vabljiva dežela prihodnosti in priložnosti. Lepo je biti mlad! Če kakšen most manjka, nič hudega, mladost bi itak skočila čez vodo in se radostno, razigrano smejala.
Starost – ja, starost pa prinaša spoznanja v velikem paketu, ki ga odpiraš počasi, leto za letom, in ko je končno že skoraj vse razen smrti razgrnjeno pred teboj, se ozreš nazaj – in imaš dve možnosti: radost in hvaležnost ali nezadovoljstvo in zagrenjenost.
V vsakem življenju je bilo gotovo veliko lepega, veliko darov, ki jih je prineslo življenje – toda lahko si jih videl in jih vidiš tudi zdaj, lahko pa ne. Lahko z grenkobo gledaš preteklost kot nekaj, kar si izgubil, ne kot nekaj, kar si dobil. Starost je lahko čudovita reč, če gledaš življenje kot dan, ki se zvečer nagiba v noč, ko se oblaki obarvajo in sonce nezgrešljivo potuje v zaton, ki je pravzaprav najlepši del dneva. Ali kot leto, ki kot Vivaldijeva skladba plapola v harmoniji od pomladi čez poletje v jesen in zimo ... Hvaležno lahko pregleduješ čudovito brstenje pomladi, zrelo valovanje poletja in pobiranje sadov jeseni – ali pa tarnaš nad izgubljenimi časi in nad prihajajočo belino ...
Osebna stvar je, kako se odločiš. Lahko postaneš tarnajoča, zagrenjena starka, ki napoveduje apokalipso, ker kaj drugega itak ne more priti, ali pa ostaneš ljudem v spominu tako kot Bojan Štih, ki se ga medicinske sestre z onkologije že desetletja spominjajo kot velikega človeka, ki je v svoji bolezni zmogel z nasmehom na ustih tolažiti in razveseljevati vse okoli sebe prav do svoje smrti.
Izbira je tvoja.
Prav kot sem otroke učila, naj s prijaznostjo in dobroto delajo svet okoli sebe lep in dober, prav na to zdaj opozarjam sebe, kadar me trga po kosteh ali po spominih: še vedno lahko delam svet nasmejan in dober. Ta mali košček okoli mene je moja odgovornost: ali bo dober, lep, prijazen in nasmejan ali pa zagatno težak zaradi moje zoprnosti, ko bi želela tegobe starosti prelagati na druge. Vsak izbira sam, po čem se ga bodo spominjali.
