Nujen drugačen odnos do starosti
V Sloveniji smo zelo dobri pri skrbi za aktivno starost, na področju dolgotrajne oskrbe pa smo v primerjavi z drugimi evropskimi državami povsem odpovedali. Med prvimi v svetu smo začeli razvijati geriatrično medicino, danes pa smo edina država, ki nima geriatrov. Odgovore na vprašanje, kako presekati ta gordijski vozel, so skušali najti tudi na okrogli mizi na F3ŽO, ki jo je vodil dr. Božidar Voljč.
Geriatrija je veja interne medicine, ki se ukvarja s proučevanjem, preprečevanjem, lajšanjem in zdravljenjem starostnih bolezni. V Sloveniji jo je začel razvijati prof. dr. Bojan Accetto, vendar smo kasneje to opustili. Po mnenju predsednika Slovenske medicinske akademije prof. dr. Pavla Poredoša so bile za to krive slabe finančne razmere, poleg tega geriatrija med zdravniki takrat ni bila spoštovana.
Toda znanje o starejših nujno potrebujemo, ker je že vsak peti Slovenec starejši od 65 let, ta delež se bo še povečal in že zdaj porabimo za zdravstveno oskrbo starejših 30 odstotkov denarja. Starejši imajo namreč drugačne potrebe po zdravstvenem varstvu kot mlajši. S starostjo se spremeni delovanje organov, pojavijo se kronične bolezni, spremenijo se pojavne oblike bolezni, vse to pa vpliva na zahtevnejše odkrivanje in zdravljenje bolezni. Tu so še problemi z nepomičnostjo, inkontinenco in podobno. Zdravljenje teh bolnikov je zahtevnejše, saj so zapleti dva- do trikrat pogostejši kot pri mlajših.
Pozabili na rehabilitacijo
Poredoš opozarja, da smo pri obravnavi starejših pozabili na rehabilitacijo. Temelj zdravljenja je, da se bolnemu človeku povrne pomičnost. Tako poskrbimo za njegovo samostojnost. Za izboljšanje zdravstvene oskrbe starejših pa je treba najprej poskrbeti za izobraževanje zdravstvenega osebja. Poredoš je prepričan, da moramo spremeniti odnos do starejših, če hočemo spremeniti odnos do geriatrije.
In kako na te izzive odgovarja medicinska fakulteta? Dekan ljubljanske medicinske fakultete prof. dr. Igor Švab je povedal, da imajo študenti od začetka študija stik tudi s starejšimi pacienti. S prenovo so v 6. letniku uvedli predmet geriatrije, vendar je problem specifično znanje, ker nimajo habilitiranega geriatra. Specializacija pa je v pristojnosti zdravniškega združenja. Prav tako je problem, da se študenti ne odločajo za poklic družinskega zdravnika, ker pretehtajo, kje so manjše obremenitve in kje je več denarja. Njihov zanos pade, ko pridejo v ambulanto in morajo producirati točke, skrb za ljudi pa se pomakne v ozadje.
Območja brez zdravnika
Velik problem pa je tudi neenakost pri dostopu do zdravnika in druge pomoči. Tako je v krajih Kostel in Osilnica v zgornji Kolpski dolini, kjer nimajo ne družinskega zdravnika ne zobozdravnika. Podobno je še na Hodošu, Gornjih Petrovcih in Šarovcih.
Največ starejših živi prav v Osilnici, kar 35 odstotkov. Tamkajšnja županja Alenka Kovač je povedala, da je v občini 19 vasi, kjer živijo v glavnem starejši. Čeprav so bili soustanovitelji Zdravstvenega doma Kočevje, so jih lani izrinili in zahtevali plačevanje za zdravstveno oskrbo. Strinjali so se, da občina plača potne stroške, a kljub temu pride zdravnik k njim le enkrat na dva meseca, prej je prihajal tedensko. So edina občina v Sloveniji, kjer imajo prek javnih del organizirano oskrbo na domu in je ne zaračunavajo. Starejše in bolne vozijo k zdravniku, zobozdravniku, v trgovino in še kam. Že leta čakajo na dokončanje doma za starejše in po zadnjem sporazumu naj bi v njem URI Soča uredil tudi oddelek za rehabilitacijo cerebralne paralize. Tega so se zelo veselili, saj bi bili njihovi občani radi na starost doma, poleg tega iz proračuna namenjajo zelo veliko denarja za domsko oskrbo občanov, ki bivajo po drugih občinah. Za delovanje doma so zagotovili celo dovolj delovne sile, čeprav takšnega pogoja druge občine niso imele, zdaj pa so izvedeli, da URI Soča odstopa od sporazuma.
V naši družbi je vse narobe zaradi nemorale, je prepričan zdravnik Matjaž Figelj, ki dobro pozna področje paliativne oskrbe, saj ne spoštujemo ukrepa neškodovanja in nismo pravični. Vložili smo milijardo denarja v covid, za starejše ga pa ne moremo? Figelj pravi, da se moramo z usihanjem sprijazniti. Ohranjanje pri življenju za vsako ceno ni dobro, bolnim in onemoglim lahko ponudimo udobje. Proti koncu življenja si ljudje želijo predvsem, da ne bi trpeli in da ne bi bili sami. Za to pa potrebujemo znanje in izobražene strokovnjake. Prepričan je, da to lahko rešimo tako, da postaneta na univerzi glavna predmeta paliativa in medicinska etika.