Staranje s pozitivnim predznakom

NAŠ POGOVOR

Mag. Miran Možina je doktor medicine, psihiater in psihoterapevt, direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, urednik Slovenske revije za psihoterapijo Kairos, predavatelj in supervizor, pisec številnih strokovnih člankov in knjig. Veliko let je vodil tudi psihiatrično ambulanto v domovih za starejše. V intervjuju nam odpira pozitiven pogled na starost, ki nas lahko vodi k modrosti.

V filmu Zajtrk pri Tiffanyju je Audrey Hepburn izjavila nekaj, kar danes zveni skoraj nemogoče: »Komaj čakam, da bom stara in bom lahko nosila bisere …« Kdaj in zakaj se je izgubila biserna lepota starosti in so zrela leta še zlasti v razvitem svetu dobila negativen prizvok starizma?

K razvoju starizma je veliko prispeval neoliberalizem, ki se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začel bohotiti pod taktirko Ronalda Reagana in Margaret Thatcher. Od takrat je začela vse bolj prevladovati brezobzirna ekonomska logika s poudarkom na visoki storilnosti in ustvarjanju dobička za vsako ceno, starejši pa so vse bolj razumljeni kot družbeno breme in strošek. Zato so vse bolj odrinjeni na družbeni rob. Čeprav je tehtanje vrednosti človeškega življenja z vidika profita etično nesprejemljivo, se je v dobrih štiridesetih letih razmahnilo tudi pri nas, posledica tega pa so med drugim številne tragične zgodbe starejših, ki so pahnjeni na socialno dno.

Nasprotno starizmu pa sodobna razvojna teorija o gerotranscendenci Larsa Tornstama na osnovi raziskav kaže, kakšni so lahko pozitivni vidiki staranja, in opozarja na razvojne možnosti starejših. Človek lahko namreč osebno raste in širi svojo zavest vse življenje, praktično do zadnjega diha. Tornstam je ugotovil, da imajo ljudje, ki so skozi življenje človeško zoreli in ostajajo tudi v starosti svojim letom primerno fizično in psihično aktivni, vedoželjni in učljivi, vse pogoje za pozitivno staranje. Po njegovi oceni je takih okoli 20 odstotkov. Sicer pa je že znani psihiater in psihoterapevt C. G. Jung dejal, da starost nima samo negativnega vidika (na primer usihanje telesnih in umskih sposobnosti, pootročenje idr.), temveč je to pomembno obdobje v človekovem razvoju, v katerem posameznik lahko prenese težišče doživljanja od jaza k sebstvu in s tem k modrosti. Če je jaz zavestni kompleks, ki obsega vse, kar vemo o sebi in kar občutimo, da nam pripada, je sebstvo veliko obsežnejše in celovitejše. Sestavljeno je iz zavestnih ter nezavednih vsebin in temelji na transcendentnem. Kdor najde stik s svojim transcendentnim središčem, se začne razvijati k enosti in celostnosti. Sebe več ne doživlja kot osamljenega, temveč kot povezanega. V sebstvu ni zaobjet le jaz, temveč tudi drugi ljudje in ves svet.

Kakšne so značilnosti pozitivnega staranja?

Obsegajo tri dimenzije: dimenzijo sebstva (ponovno opredelitev sebe kot osebe), dimenzijo odnosov z drugimi in kozmično dimenzijo (novo razumevanje temeljnih eksistencialnih vprašanj). Ko človek razume starost kot mogočo novo stopničko v svojem razvoju, lahko preseže marsikatero psihološko omejitev iz prejšnjih življenjskih faz in postane (še) boljši in zadovoljnejši človek. Materialne stvari, če seveda ni pahnjen pod prag revščine, dobivajo vse manjši pomen, težišče njegovega življenja prehaja od imeti k biti; ne potrebuje več uglednih družbenih položajev, občudovanja, razkošja, saj ga vse bolj izpolnjuje vznemirljivost vsakdanjega (na primer sprehodi v naravi, opazovanje ptic na nebu, delo na vrtu, druženje v ožjem prijateljskem krogu). Je vse subtilnejši in od materialistično-racionalnega pogleda na svet spontano prehaja k transcendentnemu. Poglablja se vase, hkrati pa se odpira navzven v kozmično širino, postaja mirnejši in modrejši.

Ko se ozira vase, se tudi vse bolj prevprašuje in s samorefleksijo spoznava in priznava tudi svoje šibke plati, ki jih ne napihuje, temveč sprejema dejstvo, da smo ljudje pač nepopolni. Zato mu ni treba žrtvovati lastne pristnosti na račun igranja vlog in lahko odvrže maske. Postaja vse tolerantnejši do sebe in do drugih. Egoizem se umika vse večjemu altruizmu in sočutju. V medosebnih odnosih pa postaja vse bolj selektiven tako glede vsebin, ki se jim posveča, kot tudi glede ljudi, s katerimi se druži. Krog prijateljev in znancev se oži, saj zase potrebuje več časa.

Gerotranscendentni starostnik se ne izgublja v razglabljanju o preteklosti ali prihodnosti, temveč polno živi v sedanjem trenutku. Drugače zaznava čas, saj lahko čuti naenkrat načine doživljanja, ki so značilni za otroška, mlada, srednja in starejša leta. Ostro določena meja med preteklostjo in sedanjostjo postane prepustnejša. Na ta način odkriva nove perspektive in se uči iz starih napak. Okrepi se povezava s prejšnjimi generacijami. Pokaže se vsakodnevna modrost – preseganje ocenjevanja, kaj je prav in kaj narobe, kar se odraža v večji odprtosti in toleranci, izogibanju podajanja sodb in deljenja nasvetov. Smrt vse bolj sprejema kot naravni zaključek in se je zato vse manj boji. V primerjavi s tistimi, ki imajo občutek, da so svoje življenje zapravili, je hvaležen, da lahko svojemu polno živetemu življenju dodaja še zadnje poglavje.

Pa vendar danes večina beži pred staranjem in se predaja številnim aktivnostim, ki naj bi staranje odložili za nedoločen čas.

Res je. Na primer skrb za telesno kondicijo je zelo pomembna za ohranjanje vitalnosti, vendar številni, ki nočejo sprejeti staranja, pri redni vadbi pretiravajo. Prisilno si dokazujejo, da zmorejo še več kot včasih, in poskušajo prekositi mlajše. Pa tudi nenehno hitenje in trpanje urnika, da je še bolj napolnjen, kot je bil v aktivni dobi, ter umetno ohranjanje mladostnega videza za vsako ceno, odkloni, ki se znajo slabo končati v telesnih boleznih in duševnih motnjah. Z vztrajanjem v hitrem in zabavnem življenjskem slogu (p)ostaja doživljanje vse bolj površno in v posamezniku se vse bolj razrašča eksistencialna praznina.

Omenjene dileme so iz zgodbe bogatejših; revni starejši, na katere tudi vi pogosto opozarjate, pa imajo povsem drugačne skrbi ...

Res je. Zgodbe bogatih in revnih se vedno in povsod zelo razlikujejo. Na to med drugimi opozarja tudi Tomaž Gerdina, ki poudarja, da težav z enakopravnostjo in omejevanjem pravic nimajo bogati stari, bogati brezposelni, bogati geji, bogate ženske, bogati študenti, bogati Romi, skratka bogati, ampak samo tisti, ki to niso. Ko se vsak dan kot psihoterapevt srečujem s težkimi zgodbami starih in mladih ob pretresljivih izpovedih starejših, ki jih v javnosti že nekaj časa širi Humanitarček, nisem presenečen. Upam, da se bo prebudila tudi širša javnost, da bo vsak znal odpreti oči in pomagati z malimi dejanji. Nedvomno se nam zdi, da je reševanje številnih primerov tragičnih zgodb marginaliziranih starejših nujno in da bo uspešno le, če ne bomo računali samo na državo in razne strokovne službe, temveč se moramo vsi v najširšem smislu aktivirati v lokalnih in nacionalnih mrežah dobrodelnosti ter prostovoljnih oblikah pomoči. V ospredje javnega mnenja prihaja vse več skrbi, kako bo družba poskrbela za vse te starejše ljudi, med katerimi bo veliko finančno nepreskrbljenih zaradi premajhnih pokojnin in ki bodo zaradi ugaslih fizičnih in psihičnih moči v preveliko breme bližnjim.

Hkrati pa se bojim, da se lahko s Humanitarčkovimi zgodbami v času, ko se nam s povojno babyboom generacijo vse bolj bliža cunami starejših, še bolj utrjuje prevladujoči kulturni stereotip, ki idealizira mladost in demonizira starost. V sodobni kulturi veljajo za najlepši del življenja mlada leta, starost pa naj bi bila nekaj, pred čimer si je dobro zatiskati oči, dokler je le mogoče. Prepričan sem, da zato bolj kot kdaj koli potrebujemo obrat, ki bo pokazal tudi senčne plati mladosti in še posebno njenega malikovanja ter svetle plati starosti in problematičnost njenega demoniziranja.

Teoretično naj bi bila starost spokojno obdobje, saj si lahko partnerja namenita več pozornosti. Praksa pa je pogosto drugačna; med pari je čutiti trenja ...

Ja, lahko pride do t. i. sindroma praznega gnezda. Dokler so doma otroci, za katere je treba skrbeti, to zakrije odnosno praznino, ki se lahko med zakoncema razvije že v tej fazi. Ko pa otroci odidejo, praznina postane očitna, zato je treba nekaj spremeniti. Najbolje, da zakonca naredita bilanco in se pogovorita, kaj se je dogajalo v zakonu, kaj sta zamudila, katere napačne odločitve sta morda sprejela, kje se je resno zalomilo, kdaj se je začel povečevati prepad med njima ... In da na osnovi teh ugotovitev poiščeta novo vsebino za nov začetek. Seveda ne gre brez žalovanja za zamujenim, odpuščanja sebi in drugemu ter zaveze, da starih napak ne bosta več ponavljala. Tako lahko začneta na novo. Če pa to ni mogoče, je lahko pametna izbira ločitev, čeprav je vedno boleča.

Vloga starih staršev je drugačna, kot je bila nekoč, ljubezen do vnukov pa je verjetno enako močna. Zato so situacije, ko so jim vnuki odvzeti, zanje zelo boleče. Kaj bi svetovali starim staršem, ki jim je snaha po ločitvi z njihovim sinom onemogočila stike v vnuki?

To je ena od situacij, ki kaže, kako življenje velikokrat ni pravično. Lahko si predstavljamo, kako stari starši niso prav nič prispevali k ločitvi, pa so kljub temu nenadoma kaznovani. Na silo se tu ne da veliko doseči, nasprotno, lahko bi povzročili še več škode. Predlagam, da poskušajo sprejeti nemoč in upajo, da se bo čez čas snaha omehčala. Spomnim jih na znano molitev sv. Frančiška, v kateri prosi za potrpežljivost, da bo sprejel tisto, česar ni mogoče spremeniti, za moč, da bo spremenil tisto, kar je mogoče spremeniti, in za modrost, da bo razlikoval med tema dvema možnostma. In upajo lahko, da bo sin izboril očetovske pravice in bodo tudi oni ponovno imeli stik z vnuki.

Ni redko, da se starejši ljudje sprašujejo o svoji krivdi tudi takrat, ko za to ni realne osnove, in se s tem še dodatno obremenjujejo.

Poudarjeno pripisovanje krivde sebi ali pa drugemu sta dve plati istega kovanca. V obeh primerih gre za nezrelo doživljanje in ravnanje. V prvem primeru prevelik pomen dajemo sebi, v drugem pa prevelik delež odgovornosti pripisujemo drugemu. Kot bi napihovali balone. V prvem primeru napihnemo svojega do te mere, da skoraj nič prostora ne ostane za druge, v drugem primeru pa obratno.

Kako pa je s krivdo v primerih nasilja v družini? V zadnjem času smo brali o kar nekaj primerih usodnega nasilja med starejšimi partnerji.

V poskusih razumevanja primerov nasilja, sploh ko je žrtev ženska, storilec pa moški, se površnemu opazovalcu rado zgodi, da mu je takoj vse jasno. Prehitro moralistično sodi in se zgraža, vendar je vprašanje krivde veliko bolj zapleteno, kot se zdi na prvi pogled. S pravnega vidika je seveda jasno, da se mora določiti krivda in ob upoštevanju morebitnih olajševalnih okoliščin storilcu naložiti določena kazen. Ko pa take primere analiziram s psihiatričnega in psihoterapevtskega vidika, se praviloma pokaže, da je bil nasilnež v svoji preteklosti sam žrtev, da je na primer odraščal ob nasilnem očetu alkoholiku in neodločni materi, ki ga ni znala zaščititi. Potem sledi odkritje, da sta ta oče in mati kot otroka odraščala v vojnih razmerah, nevarnosti in pomanjkanju. Na koncu pristanem v skromnosti in ne morem več na nikogar enoznačno pokazati s prstom kot na krivca, saj zagledam, kako smo vsi del velike odnosne mreže. Seveda to ne opravičuje femicida, vendar so tudi ženske skozi zgodovino ob moški patriarhalni nadvladi in strahovladi razvile nasilne oblike vedenja, ki pa so bolj prefinjene. Zaradi manjše fizične moči se moškim v intimnih odnosih niso mogle postavljati po robu odkrito, temveč bolj posredno in subtilno, večkrat tudi zahrbtno. V črnih kronikah so uboji predstavljeni črno-belo, novinarji malo ali pa nič ne pišejo o patologiji odnosov, o tem, kako se je odvijal ta odnos, kako nista mogla narazen, ker nista imela druge izbire, kako so se nalagala razočaranja, se vrstili nesporazumi, obtoževanja in kako je kaplja čez rob sprožila usodno dejanje uboja, storjenega v afektu. Večina ubojev namreč ni naklepnih, zgodijo se v trenutkih, ko se storilcu zamrači pogled in usahne zdrava presoja.

Sobivanje je težja naloga, kot si priznamo ...

Ja, v partnerskih ljubezenskih odnosih še nismo prišli tako daleč, da bi bili prevladujoče podporni, razumevajoči, sočutni in spodbujajoči v smeri vzajemne osebne rasti. O tem med drugim pričajo statistike o nasilju, ki kažejo, da je najnevarnejši kraj družina. Številne ženske in tudi moški se zatekajo v varne hiše, vendar so ti primeri le vrh ledene gore. Naša kultura je še vedno prevladujoče nasilna in nesočutna. Vseeno upam, da počasi napredujemo, vendar je rastoča družbena neenakost velika grožnja humanističnemu napredku in nadaljnji demokratizaciji intimnih odnosov. Ljubezenski odnos kot samorefleksivni projekt, to je kot projekt osebne rasti, je veliko zahtevnejši od kariernega projekta. Kako na primer ob vse večjih stresnih obremenitvah sodobnega načina življenja ostajati dovolj odprt za drugega v njegovih ali njenih frustracijah? Kako se učiti ne le iz velikih, temveč tudi drobnih, neizogibnih nesporazumov, ki se v sobivanju stalno dogajajo, ter jih odpuščati sebi in drugemu? Kako v ljubezni poskusiti vedno znova in spodleteti bolje ter se odreči popolni izpolnitvi pričakovanj? Kako sprejeti razočaranja kot priložnost za samospoznanje? Saj kako, če ne skozi razočaranje, bi lahko odkrili, kaj smo pričakovali? Kako bi lahko sebi in drugemu vedno znova omogočali refleksijo pričakovanj, njihovo preoblikovanje in usklajevanje? Še zlasti zahtevno lahko postane v zakonih starejših, če so se nepredelani nesporazumi nabirali desetletja in če se zakoncema zdi, da kljub resignaciji in zagrenjenosti nimata druge možnosti kot ostati skupaj v razočaranju, za katerega razloge vsak išče v drugem, ne v sebi.

Ali se s starostjo povečuje tudi število duševnih motenj?

Zaradi globalnega razmaha potrošništva in neoliberalnega individualizma je še bolj jasno, kako se s pretiranim poudarkom na »imeti« in premajhnim negovanjem »biti«, ki nujno vključuje tudi »biti z drugim«, se povezovati v skupnost, med starejšimi širi pandemija osamljenosti ter posledično tesnobnosti in depresivnosti. Kako je za preprečevanje apatije bolj kot materialni vidik pomembna socialna vključenost, že dolgo potrjujejo tudi številne raziskave, ki v trganju socialnih mrež starejših ljudi odkrivajo enega ključnih dejavnikov za epidemično razraščanje anksioznih in depresivnih motenj.

Rizični dejavnik za pojav duševnih motenj so tudi izgube, ki so ena ključnih značilnosti starostnega obdobja: upadanje fizične moči, pešanje duševnih funkcij, oženje socialnega vpliva, ker starostnik, ne glede na to, koliko je dosegel v svoji karieri, pogosto postane »samo še« upokojenec. Umirajo vrstniki, prijatelji, sorodniki, partner. Ni pa nujno, da s smrtjo moža usahne tudi življenje žene in obratno. Pokojnik lahko ostane v srcu, tako da z njim ohranjamo notranji dialog, ki človeka spodbuja k življenju. Pri tem je zanimiv pojav, da partnerji, ki so imeli težaven in problematičen odnos ali zakon, težje sprejemajo in prebolevajo smrt žene ali moža.

Ali je torej recept za kakovostno staranje čim več druženja in ohranjanje aktivnosti ali še kaj drugega?

V našem okolju prevladuje ide(ologi)ja o »uspešnem staranju«, ki izhaja iz protestantskega prototipa uspešnega predstavnika zahodnjaške kulture, ki je belec srednjih let, srednjega razreda, ki poudarja pomen aktivnosti, produktivnosti, učinkovitosti, individualnosti, neodvisnosti, bogastva, zdravja in družabnosti. Na tej podlagi lahko nekritično posvojimo tudi t. i. teorijo aktivnosti, ki pravi, da se lahko staranje upočasni in prepreči njene negativne učinke, če čim dlje ostajamo čim bolj aktivni. Uspešnost srednjih let naj bi torej, kolikor nam le dopuščajo moči in zdravje, podaljšali čim dlje v stara leta, kar med drugim pomeni čim bolj odlagati upokojitev. Raziskave o gerotranscendenci pa kažejo, da dolgčas in samota starejšega človeka nista nujno moreča in neproduktivna. Zato ima lahko ocenjevanje kakovosti starosti samo z vidika aktivnosti in visoke frekvence druženja protislovne učinke. Pomembno je razlikovanje med osamljenostjo in (pozitivno) samoto. Premik v smeri doživljajsko polne nedelavnosti in samote je lahko eden ključnih kazalnikov kakovostnega staranja.

V starejših letih je dolgočasenje lahko eden izmed znakov depresije, lahko pa je tudi privilegij. Depresivnemu človeku se čas mučno vleče, minute ali celo sekunde postanejo dolge kot dnevi, temačen čas potrtosti dobi obličje brezizhodne neskončnosti. Po drugi strani pa je dolgčas lahko tudi darilo, če je starejši človek po plodnih mladih in srednjih letih končno v njem našel možnost za kontemplacijo, meditacijo ali za preprosto čuječe zrenje, v katerem se razpira prostor za sprejemajoče zavedanje sedanjega trenutka. Tak dolgčas ni moreč, temveč poživljajoč.

Človek lahko osebno raste praktično do zadnjega diha.

Lidija Jež