Ko je še dišala kraljica mortadela Gorica?

Zgodbe | december '22

Nekoč smo imeli

Kolektiv Mipovega obrata v Tolminu

Letos januarja se je po dvanajstih letih končal stečajni postopek novogoriškega podjetja Mip (Mesna industrija Primorske), enega najsodobnejših podjetij za predelavo mesa, vzrejo in klanje živine, ki je zaradi kakovostnih surovin in sodobne tehnologije predelave spadalo v vrh jugoslovanske prehranske industrije.

Iz našega kolektivnega spomina izginja z Mipom še eno ugledno in uspešno podjetje, od katerega ne bo ostalo dobesedno nič. Kam je izginilo arhivsko gradivo o nastanku, razvoju in širjenju podjetja, ni znano. V Goriški knjižnici Franceta Bevka hranijo le dve drobni brošuri, ki sta izšli ob 35. in 50. obletnici podjetja, in nekaj reklamnih fotografij. V Primorskih novicah je bil v prilogi 7. val februarja objavljen članek, ki na kratko povzema zgodovino tega uspešnega podjetja, ki je v svojih najboljših časih zaposlovalo več kot 800 ljudi in je skupaj še z nekaterimi (žal tudi propadlimi) podjetji severnoprimorsko regijo dvignilo med najrazvitejše v Sloveniji in Jugoslaviji.

O svojih spominih na Mip nekdanji zaposleni javno ne želijo govoriti. Starejši delavci zaradi prizadetosti in nemoči, mlajši so si našli delo drugje in je zanje zgodba končana. A v neuradnih pogovorih je čutiti žalost, jezo in nemoč ob vsem, kar se je dogajalo. Vsi pa so si enotni v oceni, da je bil potop Mipa načrtovan, združeno ga je uničila konkurenca v spregi s politiki vseh političnih barv, ki so si odrezali vsak svoj kos pogače.

Skrb za prehrano prebivalstva

Ljubo Batagelj

»Ne morete si predstavljati, kakšno podjetje je to bilo, kako urejeno, opremljeno z najsodobnejšo tehnologijo, imeli smo ljudi z zavidljivim znanjem, leta 1990 smo imeli 52 mesnic po vsej Sloveniji, ki smo jih v naslednjih letih vse obnovili. Imeli smo najsodobnejšo klavnico za zakol 500 glav živine na teden, najboljše mesarje, dragocene recepture za najboljše izdelke, letno smo v Italijo izvozili 200 tisoč pršutov in postali resna grožnja pršutarnam v Parmi. V Mipu so delale cele generacije in družine iz okoliških vasi. Tudi pri nas doma je bilo mesarstvo tradicija. Moj oče, strici, nečakinja – vsi smo delali v Mipu. Moj oče je bil ustanovitelj Mesoprometa. Ni besed za bolečino stotine delavcev, ki so opazovali, kako uničujejo podjetje in z njim celotno regijo,« prizadeto pripoveduje Ljubo Batagelj, nekdanji sindikalist in predsednik sveta delavcev v Mipu. 

Začetki podjetja segajo v leto 1947, ko je v Novi Gorici začelo delovati okrajno trgovsko podjetje Meso – mleko. Podjetje, ki ga je z desetimi zaposlenimi vodil upravnik Viktor Orel, je imelo sedež na prostoru stare avstro-ogrske klavnice na Vojkovi ulici. Že naslednje leto se je preimenovalo v Promes in se preselilo v Solkan. Sledile so reorganizacije in spremembe imen, pripajanje manjših zasebnih klavnic in mlekarn. Ko se je preskrba z mesom stabilizirala, so leta 1951 na trg že poslali prve mesne izdelke, na primer šunkarico, tirolsko salamo, hrenovke, safalade, mortadelo, in začeli odpirati svoje mesnice. Leta 1956 so v Kromberku, ki je bil tedaj vas v bližini Nove Gorice, zgradili nov hlev in nato še klavnico in tako je kraj počasi postajal center mesne industrije. Razvoj je šel hitro: novogradnje, tehnične in tehnološke izboljšave, novi izdelki in nova prodajna mesta, veriga lastnih trgovin, vedno nove recepture in leta 1966 so v Kobjeglavi posušili prve kooperantske pršute.

Leta 1970 so izdelali že 70 ton mortadele na mesec, imeli so 215 zaposlenih, šolali so kar 41 vajencev in učencev. Začeli so kooperacijsko rejo živine za izvoz, da so dobili prepotrebne devize, vmes pa so se zaradi novih sanitarnih zahtev dogajale rekonstrukcije klavnic in klavnih linij na sedežu podjetja in tudi v vseh enotah, kjer so imeli klavnice in obrate. Spodbudili so ustanovitev oddelka živilske šole v Novi Gorici.

Mortadela – Mipova kraljica

Leta 1982 je direktor postal Jože Testen, ki je podjetje vodil vse do lastniškega prevzema, o njem nekdanji Mipovi delavci govorijo z iskrenim spoštovanjem. Začelo se je zlato obdobje podjetja. Leta 1985 je proizvodnja presegla 6000 ton različnih izdelkov letno, od tega je bilo 3000 ton samo mortadele, ki je postala njihov paradni izdelek. Leta 1986 so se z mortadelo velikanko uvrstili v Guinnessovo knjigo rekordov. Postopek izdelave je trajal kar 144 ur, dolga je bila 765 centimetrov, tehtala je 735 kilogramov, njen premer je bil 45 centimetrov.

Televizijski oglas »kraljica mortadela Gorica« je bil eden kultnih oglasov, ki je nastal v Studiu Marketing, ustvarili pa so ga režiser Jaka Judnič, avtor besedila Peter Bergant in dramski igralec Janez Starina. Čeprav je postal zaščitno ime Mipove mortadele, je vlogo dobil čisto po naključju: »V Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici, kjer sem bil tedaj umetniški vodja, so potekale avdicije za igralce. Pa je režiser povabil pred kamero še mene in očitno sem bil dovolj prepričljiv, da so me izbrali,« se spominja. Posneli so več epizod, snemali so v Kobjeglavi, na gradovih Dobrovo in Zemono. Odziv je bil presenetljiv. »Nenadoma je vsa Jugoslavija poznala mortadelo, prodaja se je skokovito povečala, priljubljenost Mipovih izdelkov pa tudi, ob moj nastop se ni nihče obregnil,« se spominja Janez Starina, ki se ga je za nekaj časa prijel vzdevek »stric mortadela«. Pred meseci je z veseljem ponovno posnel enak reklamni spot za kraljico mortadelo Gorico, tokrat za Celjske mesnine, te so pred leti odkupile nekaj Mipovih blagovnih znamk.

V nekaj letih do stečaja

Janez Starina

Osamosvojitev in vojna na Balkanu sta pretrgali utečene nabavne in prodajne poti. Mip je namreč živino odkupoval po vsej Jugoslaviji in tudi v sosednjih državah. Tesno so sodelovali z JLA, saj so zanje in za državne blagovne rezerve izdelovali suhomesne izdelke, predvsem kraško panceto, močno so bili prisotni na celotnem jugoslovanskem trgu, posebej v Dalmaciji. So se pa tedaj že usmerjali na italijanski trg, saj je bilo podjetje visoko tehnološko opremljeno, leta 1996, ko so postali delniška družba, so imeli status evropske izvozne klavnice. Na prehodu tisočletja so ogromno vlagali v lastne pršutarne in lastne blagovne znamke: trajne salame pod blagovno znamko Alpika, kraške specialitete Natural, kuhan pršut in šunka Kastelan. Priznanja in nagrade so pobirali povsod, kjer so se pojavili, posebej na kmetijsko-živilskem sejmu v Gornji Radgoni in na Zagrebškem velesejmu.

Zataknilo se je, ko je nova solastnica Mipa postala družina Volk, leta 2003 je direktor postal Vojteh Volk in v nekaj letih je šlo samo navzdol. Najprej so začeli odprodajati posamezne enote, leta 2006 so ukinili klavnico v Kromberku, in čeprav so še leta 2008 trdili, da so se dohodki od prodaje občutno povečali, je bil naslednje leto razglašen stečaj zaradi prevelikih dolgov do bank, družina Volk je skoncentrirala lastništvo v svojih rokah in poleg Mipa v stečaj poslala tudi Mesno industrijo Pomurka. Brez dela je skupaj s kooperanti ostalo okoli 750 ljudi. Sledile so sicer kazenske ovadbe zoper vodilne, a počasi je vse potonilo v pozabo.

Nekaj Mipovih blagovnih znamk so leta 2015 kupile Celjske mesnine, mesnice in druge objekte so odprodali, denar so pobrale banke. Prostore v Kromberku je leta 2018 kupilo podjetje Pivka perutninarstvo, ki je tja preselilo svoj oddelek predelave piščančjega mesa.

Ljubo Batagelj je v Mipu začel kot vajenec in v 34 letih spoznal celoten proces v podjetju. Pripoveduje o dobrih odnosih med zaposlenimi, o njihovi solidarnosti in povezanosti, o tem, kako dobre delavce so imeli. Direktorja Volka je nekajkrat opozoril na nepravilnosti, ki so se dogajale, a si je prislužil prepoved vstopa v podjetje in odpoved delovnega razmerja. Verjetno v opozorilo drugim. V njegovi pisarni je ostalo vse, kar je v podjetju ustvaril: arhiv, dokumenti, fotografije, osebni predmeti. Nikoli več ni vstopil v stavbo. Ostal je brez službe, brez zavarovanja, brez vseh pravic. Na sodišču je sicer dobil vse tožbe, a to je bila le moralna zmaga, denarja, ki mu ga je dolgovalo podjetje, ni videl nikoli. Tako kot večina zaposlenih ne.

Jožica Hribar, fotografija: iz brošure Naših 35 let in J. H.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media