S potrpljenjem do žlahtne vezenine
Sonja Porenta s svojo Tončiko
Sonja Porenta iz Medvod je ena redkih mojstric, ki izdeluje replike vezenih pokrival iz 19. stoletja, in to po starem, na roke. Sprva jih je izdelovala zase, da je izživela svojo ustvarjalno žilico, zdaj pa na tak način neguje oblačilno dediščino.
Čudovite izdelke poustvarja iz originalnih kosov. »Poustvarjanje pomeni, da je izdelek kar se da podoben originalu, zato skrbno izbiram materiale.« Te pa je pri nas zelo težko najti, občasno jih kupi v tujini s pomočjo prijateljev, je pa res, da so kar precej dragi. Tudi originalna oblačila je težko najti, večinoma so le še v muzejih ali jih hranijo zasebni zbiratelji. Če je le mogoče, si kakšnega izposodi, ga natančno premeri, temeljito pregleda z vseh strani in si zapiše vse podrobnosti, mož pa ga fotografira. Vsakega kosa se z zavedanjem, da so ga nekoč davno ustvarile neke pridne roke, dotika s spoštovanjem in v rokavicah.
»Pred leti je mož za rojstni dan dobil narodno nošo, izdelala mu jo je Mojca Berce. Da pa ne bi samo on hodil okrog oblečen v nošo, sva se dogovorili, da jo sešije še meni. Pri tem sem ji pomagala, tako sem si najprej izvezla rokavce in pečo, spodnje krilo in robec,« pove Sonja Porenta, ki je že med šolanjem poskusila ustvariti prvo vezenino. Kasneje se je ukvarjala z različnimi ročnimi deli, pletla je makrameje, izdelovala tapiserije in pustne kostume, učila se je šivati, kasneje tudi klekljati. A njena največja ljubezen je vezenje – bolj ko je zapleten vzorec, bolj ji je všeč. Najbolj so ji pri srcu ženska pokrivala. Razloži nam, da jih je v noši več vrst: peča (ruta), avba, avbica in zavijačka, ta je iz dveh delov, in sicer iz čelnika in trikotne rute. »Sprva so ženske nosile preprosta oglavja, nato bogatejša, nabrana oziroma sprepogibana. Včasih so osnove delali iz tila, zelo tanke bombažne ali lanene tkanine, barvali so jo z naravnimi barvili: da so dobili rožnat odtenek, so dodali peso, za bež pa čebulo.« Občasno za posameznice in folklorne skupine izdela ročno vezeno pokrivalo, ki je v okras narodni noši oziroma pripadnostnemu kostumu, kot jo imenujejo v etnološki stroki. Da dela res odlično, pričajo nagrade, na primer za »naj novo avbo« v Kamniku na Dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine in za najboljše po starem zgledu vezeno oblačilo (rokavce ali ošpetelj) na festivalu vezenja v Velenju – na tem festivalu je z vezenimi pokrivali sodelovala tudi letos. Sicer pa se z možem – seveda oba v narodni noši – rada udeležujeta etnoloških prireditev.
Išče originalen čelnik
Vsega, kar zna, se je naučila sama, obiskovala je tečaje in delavnice, pregledovala pisno gradivo na to temo, veliko predlog je našla v knjigi Vezenine na Slovenskem, v muzejih in na razstavah si je ogledovala oblačila in jih doma poskušala čim bolj dosledno poustvariti. Veliko ji je pomagal etnolog dr. Bojan Knific, odličen poznavalec oblačilne dediščine. Sogovornica prizna, da pri tem delu potrebuje znanje in spretnost, saj postopke izdelave nenehno razvija in nadgrajuje, zato pa porabi tudi veliko časa in potrpljenja. Med pogovorom nam Sonja Porenta zaupa še veliko željo: da bi dobila star, originalen čelnik za avbe. »Takega, ki je vezen s tanko nitko in dodatno okrašen z bleščicami. Lahko je tudi poškodovan, ga bom že popravila. Z veseljem bi tak pristni kos pokazala na različnih dogodkih.«
Sonja svoje znanje nesebično deli na delavnicah, sodeluje na rokodelskih srečanjih, na tednih vseživljenjskega učenja v sklopu Kulturnega društva Sejalec umetnosti iz Zgornje Senice in tudi v sekciji za oživljanje starih šeg in navad ter v lutkovni sekciji Kulturno-umetniškega društva JaReM iz Medvod. Pri društvu je julija izšla njena knjiga Tončika v svečani preobleki. Žlahtnosti zlatih, črnih in belih vezenin. V njej je opisala postopke izdelave različnih pokrival in nekaj kosov oblačil pa tudi »z vezilno nitjo slikano blazino«. Posebno vrednost predstavlja bogato fotografsko gradivo Grega Megliča in strokovno besedilo etnologa dr. Bojana Knifica. Tončika iz naslova je punčka, ki jo je dobila v dar in jo poimenovala po svoji mami. Sešila ji je pomanjšano nošo po zgledu svečane meščanske obleke – od spodnjih hlač in spodnjega krila, nogavic, rokavcev do krila z životkom, predpasnika in kočemajke ter avbe z gubanim oglavjem, ki je posebna zaradi črne vezenine na čelniku. Take je danes bolj redko videti. »Čelniki avb so brokatni ali vzorčasto svileni, žal primernega brokata, okrašenega s črno, zlato ali srebrno vezenino, v sedanjem času ni mogoče kupiti. Črna vezenina se veze s svileno nitjo po štetih nitih (kot je pokrivalo pri Tončiki) ali tako kot pri zlati vezenini, ko se z vezilno nitjo prekriva izrezan motiv iz kartona, ki je pritrjen na osnovo. Ta je lahko iz žameta, svile ali brokata. Ko je vezenje zaključeno, se naredi še dodatna okrasitev z vozliči in izjemoma se s srebrno nitjo obrobijo motivi,« še pove mojstrica vezenja.
