Zaradi alpinizma drug drugemu nisva samoumevna

januar '23

NAŠ POGOVOR

Andrej in Marija Štremfelj sta med najbolj znanimi alpinisti pri nas in tudi v svetu. Andrej se je v zgodovino slovenskega alpinizma zapisal leta 1979, ko sta z Nejcem Zaplotnikom kot prva Slovenca in hkrati prva Jugoslovana stopila na vrh Mount Everesta. Pozneje je osvojil še več osemtisočakov. Pred štirimi leti je kot prvi slovenski alpinist prejel zlati cepin za življenjsko delo. Tudi Marija je bila na več alpinističnih odpravah, na nekaterih sama, na štirih pa skupaj z možem. V Guinnessovo knjigo rekordov sta vpisana kot prvi par, ki je osvojil najvišjo goro sveta. Oba sta bila zaposlena v šolstvu, Marija je poučevala biologijo na kranjski gimnaziji, Andrej pa športno vzgojo na lesarski šoli v Škofji Loki. Zdaj sta upokojena, a ostajata enako aktivna kot prej, le da so se, tako pravita, aktivnosti zamenjale. Ena od novih aktivnosti je pisanje – pred dvema letoma je izšla njuna skupna knjiga Objem na strehi sveta, letos pa Andrejeva Kristali sreče.

Kako je sploh videti skupno življenje alpinističnega para? Predstavljamo si, da je zelo posebno, zelo drugačno od življenja drugih.

Marija: Če primerjava najino življenje z življenjem drugih parov, lahko rečeva, da je najin način življenja drugačen. Predvsem je veliko več odhajanja, prihajanja, slovesov in spet snidenj. To za sabo potegne drugačen odnos. Menim, da je najin način življenja zelo popestril najin odnos. Vedno znova ozavestiva, da drug drugemu nisva nekaj samo po sebi umevnega. Človek se lahko na drugo osebo zelo navadi in ta oseba postane samoumevna – kot neki predmet, ki je tam, ko prideš domov. Najine odprave, najini odhodi in čas brez partnerja pa je čas, ko se zavedaš, da je to oseba, ki jo potrebuješ.

Andrej: Najino življenje je zaradi alpinizma silno nepredvidljivo. Ni načrtovano vnaprej, nenehno se nekaj dogaja. Že današnji dan je nepredvidljiv, ves čas je neka akcija.

Marija: Zdaj sva oba upokojena. Letos sva šla z vnuki v Nepal, vrnili smo se pred štirinajstimi dnevi. Dan pred odhodom je bilo treba najprej peljati psa na sprehod. Potem je bil neki intervju, potem sem šla na Vransko, kjer sem se dobila s prijateljico in sva šli plezat za tri ure. Ko sem se vrnila domov, sva šla že čez pol ure v Žiri, kjer sva bila gosta misijona, in sva tam ostala do poznega večera. Naslednji dan pa na pot.

To je zdaj, ko sta upokojena in so otroci odrasli.

Andrej: Prej je bilo pa še hujše, še bolj dinamično.

Marija: Kakšen dan si narediva okviren načrt. In če se nič drugega ne zgodi, pokliče sin ali hči, ki se najavi na kosilo. Hočem povedati, da imava pestro in hitro življenje. Med najinim alpinističnim življenjem sva se naučila hitro prilagajati novim okoliščinam. To imava rada. Dokler tega ni preveč, seveda.

Kako sta se spoznala?

Andrej: Prek plezanja. Bil sem član alpinističnega odseka – dve leti pred Marijo. Tam sem spoznal njenega brata, ki je bil že uveljavljen alpinist in načelnik odseka. Velikokrat sem si pri njem izposodil kakšen kos opreme. Takrat je še nisem spoznal. Pri hiši jih je bilo namreč deset in vsakokrat mi je predstavil drugo sestro ali drugega brata. Star sem bil šestnajst let. Potem je ona sama prišla na odsek in na začetku je bila ena izmed mnogih pripravnic, ki so hotele, da bi šel z njimi plezat po lažji smeri. Na odseku je tako, da jih starejši vzamejo s sabo na turo, saj sami še ne morejo, ne znajo in ne smejo. Izkušenim alpinistom pa je to včasih malo odveč, saj bi raje plezali zase, po kakšnih težjih smereh … No, počasi pa spoznaš tudi kaj drugega kot težke smeri.

Marija: Alpinizem me je res zanimal. Velikokrat so sestanki potekali kar pri nas doma. Gledali smo diapozitive z odprav in začel me je privlačiti. Zato sem šla na odsek. Potem smo se družili in skupaj tudi zabavali. Niti ne vem, kdaj točno je preskočila iskrica. Spoznavanje je trajalo kar dalj časa.

Andrej: Ne veva datuma, kdaj sva začela hoditi. Mogoče nama je približno znano leto, kdaj se je to zgodilo.

Potem sta bila oba na veliko odpravah.

Marija: V primerjavi z Andrejem jaz niti ne, a sicer lahko rečem, da sem se jih kar nekaj udeležila. Na vsake štiri ali pet let sem šla. Večkrat ni bilo mogoče, saj so bili tu otroci. Andrej pa je šel vsako leto. Če kakšno leto ni šel, je šel pa naslednje leto dvakrat.

Koliko časa traja ena odprava?

Marija: Tiste prve odprave so bile večje in izpeljane na drugačen način, trajale so dva meseca ali več. Ko smo se leta 1990 odpravili na Mount Everest, smo šli na pot 15. avgusta, vrnili pa smo se 5. novembra. Kasneje se je čas odprav skrajšal.

Zaradi česa so odprave postale krajše?

Andrej: Dostopnost se je izboljšala, hitreje se pride pod goro kot nekoč. Ceste so boljše, letališča so bližje. Leta 1977 (dve leti pred vzponom na Mount Everest) smo se do Gašerbruma denimo odpeljali še z avtomobili. Spremenil se je tudi način plezanja, boljša je tudi oprema. Zdaj se tabori ne postavljajo več, pleza se na alpski način. Za aklimatizacijo se porabi največ tri tedne in potem greš in splezaš v nekaj dneh.

Marija: Himalajski način plezanja je pomenil, da smo na primer na odpravi na Everest iz baznega tabora potrebovali približno štiri dni, da smo splezali in napeli vrvi do tabora ena. Tja je bilo treba znositi opremo, da smo lahko prespali. Potem smo nadaljevali proti taboru dve. Pa nam prvič ni uspelo in smo šli drugič … Trajalo je kakšen teden ali dva, da nam je uspelo priti do tabora dve. Za to smo potrebovali tudi nosače (šerpe), da so za nami nosili opremo. Ko smo tako plezali in postavljali tabore, smo se tudi aklimatizirali oziroma prilagajali organizem tistim višinskim razmeram – poveča se število rdečih krvničk v krvi. Ko sva šla na Everest, je bil zadnji tabor na višini 7500 metrov in tam sva bila midva že pripravljena, da sva lahko plezala na vrh.

Andrej: Danes se pleza na alpski način. Bazni tabor se postavi na enaki višini kot pri himalajskem načinu plezanja – odvisno od gore – na višini od štiri tisoč do pet tisoč metrov. Vendar se plezalci običajno aklimatizirajo nekje drugje in nekoliko hitreje. Iz baznega tabora nato s sabo vzameš za nekaj dni hrane, kuhalnik, spalno vrečo, šotor in vso potrebno opremo. Na Kančendzengi sva z Markom Prezljem z vsem tem startala iz baznega tabora, vmes štirikrat bivakirala, peti dan sva bila na vrhu. Pred tem pa sva se aklimatizirala na drugih gorah. Prvič sva šla s 4200 metrov višine na 6200 in se vrnila nazaj v enem dnevu. Drugič sva šla na neki vrh, visok 7200 metrov, in hodila dva dni, kar pomeni, da sva enkrat prespala. Tretjič pa sva šla že kar na vrh.

Marija: Zaradi tega so odprave časovno tako dolge. Transport, prilagajanje oziroma aklimatizacija s plezanjem na druge vrhove in končni naskok gore, ki lahko traja nekaj dni, potem pa je treba priti še nazaj. Dol gre seveda hitreje.

Kako pa sta vse to kombinirala z družinskim življenjem? Imata tri otroke.

Marija: Preden sva se poročila, je Andrej osvojil že dva osemtisočaka. Zdelo se nama je normalno, da je alpinizem njegova druga služba, njegovo življenje. Sama sem se po navadi organizirala tako, da smo postali za tisti določeni čas enostarševska družina. Vse obveznosti so se prenesle name. Življenje sem vedno živela v tistem trenutku, takšno kot je bilo, kot je teklo. Spomin na Andreja, da je nekje na odpravi, je prišel zvečer, prišel je s pismi … Veliko oporo pa mi je dajala primarna družina, ki je bila zelo številčna. V hiši oziroma kar bloku nas je živelo osemnajst otrok in več odraslih. Zato so najini otroci tudi takrat, ko sva šla skupaj na odpravo, ostali v znanem okolju in odnosih. Primarna družina nama je pomagala v vseh pogledih, tudi finančno, prav tako Andrejevi starši. Če sva namreč šla na odpravo, sva običajno dobila neplačani dopust. Oba sva bila zaposlena v šolstvu – in tudi to je bila olajševalna okoliščina.

Andrej: Ko pa sva bila doma, sva veliko svojega časa posvetila otrokom. Službe so bile takrat drugačne, učitelji nekoč nismo imeli toliko popoldanskih obveznosti, kot jih imajo učitelji danes. Popoldnevi so bili zato lahko povsem naši, družinski. Ogromno smo hodili po okoliških hribih, ko pa sta starejša začela športno plezati, tudi po plezališčih. Lahko rečem, da sem, čeprav sem bil po tri mesece v letu odsoten, s svojimi otroki preživel več časa kot pa ga danes (lahko) sodobni starši.

Marija: Vprašanje je, ali bi midva v teh današnjih razmerah sploh lahko šla v Himalajo. Zelo nama je šlo na roko tudi to, da sva bila oba zaposlena v šolstvu, saj sva določene službene obveznosti lahko pomaknila v večerne ure, včasih tudi nočne. Medtem ko so danes starši prisiljeni iskati varstvo med poletnimi počitnicami, smo mi vse počitnice preživljali skupaj. Predvsem pa sva razumela drug drugega, da to potrebujeva in da je to del najinega življenja.

Katere so bile vajine skupne odprave?

Andrej: Skupaj sva bila v Karakorumu leta 1986, na Everestu leta 1990, na Čo Oju leta 1995 in na Daulagiriju 2004. Potem sva bila skupaj še na Denaliju, najvišjem vrhu Severne Amerike, kot vodnika sva bila skupaj tudi na Kilimandžaru, najvišjem vrhu Afrike, bila sva na Aconcagui, najvišjem vrhu Južne Amerike, plezala sva tudi v El Capitanu …

Kako je prišlo do odločitve, da gresta skupaj na Mount Everest?

Marija: Najino življenje je takšno, da sprejemava stvari, kot pridejo same. Saj imava neki okvir, veva, da bova vsako leto nekje plezala, natančno pa nikoli ne veva vnaprej, kam bova šla, kdaj bova šla in s kom. To se pokaže samo. Tudi z Everestom je bilo tako, prišel nama je na pot. Zamejski Slovenci iz Slovenskega planinskega društva iz Trsta so se odločili organizirati odpravo Alpe Adria in povabiti še nekaj Italijanov, Avstrijcev in Slovencev. Prosili so Andreja, ali gre zraven, saj je zelo dobro, da je v odpravi nekdo, ki ima izkušnje. Smer, ki jo je Andrej preplezal z Zaplotnikom pred tem, pa je bila mnogo težja kot tista, za katero so se odločili Tržačani. Zanj pa ni bilo prav privlačno, da bi šel na tako visoko goro še enkrat, a po lažji smeri.

Andrej: Ni mi dišalo, predvsem zato ne, ker bi to pomenilo, da v tistem letu ne bi mogel iti na drugo odpravo. Na svetu pa je toliko gora, na katerih še nisem bil … želel sem si iti še kam drugam. Razmišljal sem o tem, potem pa se mi je porodila ideja, da bi šla zraven tudi Marija. Nato sva skupaj tuhtala in tehtala in se nazadnje odločila, da greva.

Marija: To je bila najina druga skupna odprava. Pred tem pa sem bila na ženski odpravi na gori Pik komunizma in dosegli smo 7500 metrov, to je bil takrat slovenski ženski višinski rekord. Planinska zveza Slovenije je potem razpisala še odpravo za naveze, ki bi šle na Karakorum, 8047 metrov visok vrh, Broad Pik … Z Andrejem sva se prijavila in sva bila sprejeta.

Na kaj ste najprej pomislili, ko vam je Andrej predlagal vzpon na Everest?

Marija: Najprej sem pomislila, da je to nemogoče. Imela sva otroka, stara sedem in deset let. Torej v starosti, ko sta se lahko zavedala tega, kam greva, težko pa sta razumela, zakaj greva. To mi je predstavljalo težavo. Glede na izkušnjo izpred štirih let (Karakorum), ko sva videla, da sta v najini odsotnosti bolj odrasla kot prej v enem letu, pa sva lahko videla neke koristi tudi za otroka. Izkazalo se je namreč, da tudi onadva naju ne jemljeta več samoumevno. To je bila zelo zanimiva izkušnja za vse.

Andrej: Zanju nisva bila več kos pohištva. Bila sva tak kos, ki lahko tudi gre. (Smeh.)

Marija: Izkušnja nas je močno povezala. Po najini vrnitvi iz Karakoruma smo bili neznansko srečni, da smo ponovno skupaj. Mislila sem si, da morda le ne bo tako slabo, če greva na odpravo skupaj še enkrat. In tako sva se odločila tudi za Everest. Moja mama nad tem sicer ni bila navdušena, saj je pred tem v gorah izgubila hčerko. Vedno pa nama je rekla, naj greva, če misliva, da morava iti. Da bo že popazila na otroke.

Kako je stati tam gor, na strehi sveta, in biti skupaj?

Andrej: Fino.

Marija: To doživetje sva zelo poetično opisala v najini knjigi Objem na vrhu sveta. Pisala sva jo sicer vsak zase, nisva vedela, kaj piše drugi. A sva na koncu ugotovila, da sva o vrhu napisala zelo podobno. Everest je bil res nekaj posebnega, vse okoliščine so bile ugodne. Imela sva čudovito vreme, ki ni kazalo na poslabšanje. Na vrhu sva bila zgodaj, okoli ene ure, kar pomeni, da nama je ostalo pet ur za sestop. Takrat še ni bilo tolikšne gneče, kot je na Everestu na primer zdaj. Še pol ure sva na vrhu čakala na prijatelja, ki je prišel za nama. Zaradi vseh teh razlogov sva lahko na vrhu preživela celo uro. To je danes povsem nemogoče, saj je gneča prevelika, prostora pa malo, da moraš kar hitro obrniti nazaj.

Andrej: Ko se fotografirajo, morajo takoj dol, da se takoj za njimi lahko slikajo naslednji. Ko sva bila na vrhu, sva bila brez skrbi, kako bova prišla dol. Zato sva lahko res uživala. To je bila edina gora, bil sem na osmih osemtisočakih, ko sem bil lahko brez skrbi. Sicer me je vedno skrbelo glede vrnitve. Takrat pa niti vetra ni bilo.

Se je videlo naokoli?

Andrej: Videlo se je vse. Videlo se je, da je Zemlja okrogla. Zdelo se nama je, da sva blizu vesolju.

Marija: Bilo je čudovito. Poleg tega se je na isti dan zbralo vse moje sorodstvo po mamini strani. Vedno smo se srečevali na prvo oktobrsko nedeljo. Vedela sem, da so takrat, ko sva midva stala na strehi sveta, vsi tam. Zaželela sem si, da bi jim lahko sporočila, da sva na vrhu. Tudi zaradi tega, da mama ne bi s tesnobo doživljala tistega družinskega srečanja. Če bi se to zgodilo deset let pozneje, bi z vrha že lahko telefonirala. Kako hitro se spreminjajo stvari!

Zanimivo je tudi to, da sta se prve knjige lotila skupaj.

Marija: Še sreča. Ne vem, ali bi imela pogum začeti pisati, če bi predtem Andrej napisal svojo knjigo Kristali sreče, saj jo je res dobro napisal. Vsa leta sem si zapisovala o stvareh, ki so se me bolj dotaknile. Ne dnevnika, za to je specialist Andrej, ki si je na odpravah vse zapisoval. Željo, da bi skupaj napisala o najini poti na Everest, sva v sebi nosila res dolgo. Način življenja pa nama tega ni dopuščal.

Andrej: Življenje nama je vse druge želje odpihnilo. In nisva imela te izkušnje, kako pisati knjigo. Ko sem pisal drugo, sem že vedel: treba se je usesti in napisati, drugega ni. Z odlašanjem ne prideš nikamor, če napišeš vsak teden eno stran, tudi ne. Moraš biti zbran. Ko je bila epidemija in je bilo vse zaprto, sva si ta čas lahko vzela.

Marija: To je bil tudi razlog, zakaj je najprej nastala najina skupna knjiga. Leta 2020 je minilo natančno 30 let, odkar sva bila na vrhu Everesta. Marca je bilo vse zaprto in nismo vedeli, koliko časa bo vse skupaj trajalo. Mislila pa sva si, da če piševa oba, lahko še v istem letu ob obletnici izdava skupno knjigo. Zamislila sva si, da bo izšla do 7. oktobra. In tudi je.

Vaša knjiga Kristali sreče pa je bila vsaj delno napisana že prej, kajne?

Andrej: Leta 1987, ko sem bil na neki dolgočasni odpravi in sem imel veliko časa, sem pravzaprav že napisal besedilo za celo knjigo. Imel sem šop listov, popisanih na roko. Ko sem prišel domov, pa sem se takoj začel pripravljati za odpravo na K-2 in potem na goro Šiša Pangma, vsako leto je bilo nekaj … Glavo sem imel povsem drugje, in nisem se mogel zbrati za pisanje. Zapise sem tako založil v kleti in skoraj pozabil nanje. Ko sva pisala prvo knjigo, sva malo pobrskala po vseh dotedanjih zapiskih. In našel sem tudi te. A sem si stvari že drugače zamislil, tako da sem jo vendarle napisal na novo. Res pa je, da sem iz tistih prvih zapisov črpal ideje in delčke tudi prepisal. Tako mi je bilo lažje.

Imata v načrtu še kakšno novo knjigo?

Andrej: Napisati moram še eno. Pri tej sem namreč prišel šele do polovice. Dolgo že plezam. Letos je 50 let, odkar sem začel.

Ena od vajinih »upokojenskih« dejavnosti je tudi gorsko vodništvo.

Marija: To je zdaj pri naju kar v ospredju, sploh poleti. Na ta način ohranjava stik z gorami. Zase lahko rečem, da tako v gorah odkrivam tisto, česar prej pri plezanju nisem uzrla. V času plezanja sva vedno iskala težje in nove smeri. Gosti pa imajo velikokrat željo po plezanju po lažjih smereh. Z njimi odkrivam nov svet.

Kaj ste takrat prezrli, zdaj pa vidite?

Marija: Odkrivam bisere v naših gorah, ki jih prej nisem.

Andrej: Vodenje je daleč stran od alpinizma. Tehnika varovanja je drugačna. Prej zlepa nisem bil v navezi z nekom, ki ga nisem poznal. Tu pa prvič vidiš človeka tam, pod goro, pod steno. Srečava se na primer zjutraj v Vratih in greva v Triglavsko steno ter jo preplezava. Že pri vstopu je torej treba prepoznati človeka, ga videti, kako se obnaša, in to je res izziv. Moraš biti kar psiholog in zdi se mi kar naporno delo.

Ali vodita bolj skupine ali posameznike?

Andrej: Večinoma posameznike. Na nekatere ture tudi ne smeš peljati več kot enega ali dva. Na kakšen štiritisočak greš lahko s štirimi. Velikokrat pa vodiva tudi trekinge, to pa so skupine.

Marija: Leto pred epidemijo covida smo šli z gospo, ki je bila stara 77 let, v bazni tabor na 4100 metrih. Letos sva isto turo ponovila z vnuki. To so pohodi po deželi, ki je hribovita, ni pa plezanja. Če so v skupini gorniki, ki se odločijo, da bi spotoma šli tudi na kakšen šesttisočak, naredimo tudi to. Uživava tudi v tem. 

Maja Korošak, fotografija: Tina Horvat


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media