KULTURA KRATKE

POSVEČENO

Leto Kajuha, Ravnikarja in Tavčarja

Vlada je letošnje leto razglasila za leto Karla Destovnika Kajuha kot poklon njegovi ustvarjalnosti in vlogi v kolektivni zavesti Slovencev. Tako bodo zaokrožili dogajanje, ki je potekalo že lani, ko smo zaznamovali stoletnico Kajuhovega rojstva (13. 12. 1922). Mladi pesnik je bil glasnik slovenskega naroda, za katerega je delal z vso ljubeznijo, besedo in dejanji, trpel je in izkrvavel. Padel je 22. februarja 1944 v napadu nemške izvidniške patrulje na Žlebnikovi domačiji v Šentvidu nad Zavodnjem. Pred vojno je objavljal v revijah Mladi Prekmurec, Sodobnost in Slovenska mladina ter kasneje v Slovenskem poročevalcu. Pisal je pesmi s tematiko narodnoosvobodilnega boja in tudi ljubezenski pesmi. Številne njegove pesmi so uglasbene. Prva tiskana izdaja njegovih pesmi je izšla leta 1945 v Ljubljani. NUK je ob stoletnici Kajuhove smrti digitaliziral njegovo zapuščino, ki jo hranijo v tej knjižnici in obsega dve mapi raznovrstnega gradiva na papirju in nekaj predmetov. Sestavljajo jo posamezne pesmi, rokopisni zvežčiči, pisma in korespondenca, fotografije, partizanska beležnica, redki prvi natisi pesmi iz partizanskih tiskarn ter drugo gradivo, kot so časopisni izrezki in prepisi pesmi, piše na spletni strani knjižnice.

Ministrstvo za kulturo pa letošnje leto posveča arhitektu Edvardu Ravnikarju in pisatelju Ivanu Tavčarju. Oba sta se s svojimi deli zapisala v slovensko (kulturno) zavest. Dela Ravnikarja (1907–1993), če omenimo le Cankarjev dom in stolpnici na Trgu revolucije, pozna vsak Slovenec. Zanimivo je, kako mu je uspelo povezati Plečnikovo izročilo, pri katerem je diplomiral, z znamenitim arhitektom Le Corbusierjem, med katerima je odkril presenetljive sodobnosti, zato je Ravnikarjeva arhitektura svojevrstna sinteza tradicije in modernosti. Ivan Tavčar (1851–1923) velja za enega pomembnejših slovenskih literatov, je avtor številnih črtic, povesti in romanov, v katerih je prikazoval predvsem življenje v rodni Poljanski dolini. Najbolj je poznan po povesti Cvetje v jeseni, ki so jo odlično prelili v filmski format s Poldetom Bibičem in Mileno Zupančič v glavnih vlogah, ter zgodovinskem romanu Visoška kronika.

GLEDALIŠČE

Ruta – regionalni gledališki festival

Predstavniki šestih gledališč z območja nekdanje Jugoslavije so leta 2019 v Beogradu oblikovali območno zvezo gledališč, ki jo sestavljajo: Beogradsko dramsko pozorište, Dramski teatar Skopje, Kamerni teatar 55 iz Sarajeva, Gradsko pozorište Podgorica iz Črne gore, Mestno gledališče ljubljansko in Kazalište Ulysses iz Zagreba. Cilj festivala Ruta je občinstvu omogočiti ogled reprezentativnih uprizoritev iz regije in uresničiti velike koprodukcije kot tudi dolgoročno sodelovanje med gledališči in vsakoletno izvedbo več predstav v šestih mestih z območja nekdanje Jugoslavije. Imenitni igralci in ugledna gledališča bodo gostovala v Mestnem gledališču ljubljanskem konec januarja in v začetku februarja.

Da me je strah, noviteta v Prešernovem gledališču Kranj

Družinska drama je nastala po avtobiografskem romanu Maruše Krese, v katerem je glavna protagonistka vojna. Pisateljica, rojena v povojnem obdobju, jo je doživljala skozi oči svojih staršev, odlikovanih partizanov in pomembnih političnih funkcionarjev v SFRJ. Orisala je medsebojne odnose, različne oblike merjenja moči, kjer se je tovarištvo izrodilo v strah, nezaupanje in zavist. Igrajo Vesna Jevnikar, Miha Rodman, Borut Veselko in Tina Resman.

Linhart – otvoritev sezone v Šentjakobskem gledališču Ljubljana

Dramatiku Andreju Rozmanu Rozi se zdi »Zoisov in Linhartov čas zelo pomemben za našo narodno identiteto, ker se je po njem naša kultura obrnila v smer teatra in humorja«. Brez Zoisovega denarja in Linhartovega praktičnega, svobodoljubnega in drznega duha bi ostali brez žlahtnih komedij (Županova Micka, Matiček se ženi), iz predstave pa izvemo, zakaj je Linhart sploh prišel v Ljubljano in kako se je s pomočjo pokrovitelja Zoisa uveljavil. Odlična režija je delo Juša A. Zidarja, igralci pa so dobro odigrali svoje vloge.

BALET

Madame Bovary na odru mariborskega baleta

Podpisuje ga mednarodno priznana in večkrat nagrajena koreografinja in režiserka Valentina Turcu. Kljubuje konvencijam in presega zgolj na interpretacijo Flauberteve mojstrovine. Svet Emme Bovary, ki je pravzaprav zrcalna podoba naše družbe, je prežet z lažnimi novicami, lažno lepoto, lažnimi odnosi, željo po odobravanju in priznanju ter hrepenenjem po pozornosti pogosto enako banalnih in notranje praznih ljudi. Tako kot Flaubertev pretresljivi, a brezhibni literarni slog nas baletna pripoved popelje na vznemirljivo potovanje samoodkrivanja, polno kontrastov med naelektrenim spolnim vzburjenjem in otopelostjo, velikimi idejami in šibkostmi telesa. Strastna in obenem pretresljiva koreografska vizija Emminega notranjega sveta povsem ustreza Chopinovi glasbi, ki jo dopolnjuje minimalističen ambient glasbenih del Philipa Glassa.

Fotka:

Giselle

Ljubljanski balet je v koprodukciji s Cankarjevim domom obudil beli balet Giselle. To je zgodba o nesrečno zaljubljenem in prevaranem mladem dekletu s podeželja, ki se, potem ko ji ljubezen stre srce, znajde v vilinskem svetu nekdanjih zaročenk, ki so umrle, še preden so se poročile in potešile svojo plesno strast. Kot koreograf se na koprodukcijski oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma vrača José Carlos Martínez, nekdanji prvak baleta pariške operne hiše in dolgoletni umetniški vodja španske narodne plesne skupine Compañía Nacional de Danza, trenutno pa direktor baleta pariške operne hiše. Orkestru ljubljanske Opere dirigira Kevin Rhodes. Na sporedu v Gallusovi dvorani januarja.

RAZSTAVE

Matej Sternen v Narodni galeriji

Med slovenskimi impresionisti (Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama) je edini končal dunajsko umetnostno akademijo, živel je tudi v Münchnu in obiskoval slikarsko akademijo Antona Ažbeta. Na novoustanovljeni ljubljanski univerzi pa je potem poučeval predmet prostoročnega risanja. Pričujoča razstava (avtor Andrej Smrekar) spremlja Sternenov opus. Razdelili so jo v tri dele. Na razstavišču Narodne galerije je na ogled 74 slik, v galeriji Narodnega doma s 146 deli predstavljajo njegove risbe in grafike, tretji del razstave pa je posvečen njegovemu restavratorskemu opusu. Do 10. aprila bodo potekala javna vodstva in predavanja. Razstavo spremlja bogat katalog.

Huzjanovovo Plenjenje prostora

Tak naslov je Zdenko Huzjan izbral za razstavo svojih del v Likovnem salonu Kočevje, ker meni, da sodobno človeštvo ne pleni le našega planeta, ampak tudi prostor zunaj zemeljske oble, in plenjenja nima nikdar dovolj. Slikar je leta 1997 postal redni profesor za risanje in slikanje na oddelku likovne pedagogike Pedagoške fakultete v Ljubljani, a njegov slikarski opus je velik, njegova dela hranijo v zbirkah nacionalnih muzejev in galerij, napisal je tudi šest pesniških zbirk. »V svojih delih obravnava teme obstoja, bivanja, poudarja eksistencialno stisko,« je med drugim zapisala avtorica razstave Nadja Kovačič. Na ogled do 25. februarja.

Fotka: Zdenko Huzjan, image 1

FILM

Pošvedrani klavir

Filmsko-glasbena povest, ko radio postane film, ki s pomočjo igranih in animiranih vložkov pripoveduje zgodbo o starem zapuščenem klavirju v studiu 1 Radia Slovenija. Izhodišča za zgodbe so resnična, podprta s pričevanji poznavalcev, vse drugo pa je plod domišljije in ustvarjalnega zanosa avtorjev. Na ogled bo januarja v Kinodvoru. »Tudi glasba je pošvedrana, vendar duhovita, kot je duhovit film sam. Prek nje se potopimo v klavir in zgodbe, ki ga ovijajo. Ko avtor v filmu molči, njegova glasba še kako pripoveduje,« so med drugim utemeljili vesno za najboljšo izvirno glasbo na Festivalu slovenskega filma ter nagrado Društva slovenskih filmskih publicistov in publicistk. V njem so se povezali dobro znani avtorji: režiser, scenarist in montažer Miha Vipotnik, mojster fotografije Rado Likon, glasbenik Gregor Strniša, igrajo Ciril Horjak, Janez Škof, Saša Pavček, Gregor Strniša, Lukas-Luderer Manfred, Anja Drnovšek, Igor Štamulak in Matija Milčinski.

N. B.