Igrajte se z vnuki, da bodo v šoli uspešnejši
V osnovno šolo, v kateri delam v svetovalni službi, je prišla babica učenke in me nagovorila: »Moja vnukinja ima težave z branjem. Že pol leta čakamo, da bi prišli do obravnave v svetovalnem centru na napotnico. Vprašala sem jih, ali lahko medtem sami doma kaj naredimo. Pa mi niso želeli dati nobenega nasveta, češ da morajo najprej videti otroka. Veste, stari starši imamo v družini običajno edini čas, da se lahko ukvarjamo z otrokom. Starši so vse dni zaposleni. Rada bi vedela, kako naj pomagam vnukinji.«
Njene misli so me nagovorile, da sestavim tale zapis. V naši šolski svetovalni službi se strokovni delavci časovno največ ukvarjamo z učenci, ki so povprečno inteligentni, nekateri so tudi zelo bistri, pa imajo vseeno učne težave. Te težave so lahko povezane z motnjami branja in/ali pisanja, kažejo se kot težave pri pravopisu ali računanju, koordinaciji, orientaciji, morda imajo otroci motnjo pozornosti in se ne zmorejo osredotočiti na delo ter miselno odtavajo vsako minuto, morda pa so tako nemirni, da ne zdržijo niti nekaj sekund mirnega sedenja. Svetovalne službe po vseh šolah opažamo, da se te težave pojavljajo pri vse več učencih, govorimo že o desetih odstotkih učencev, ki so torej povprečno ali nadpovprečno inteligentni, imajo pa tako imenovane specifične učne težave. Še dodatnih 20 odstotkov učencev pa ima težave z učenjem zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti, zaradi drugojezičnosti, nespodbudnega okolja ali pomanjkanja motivacije.
Še bolj nas skrbi to, da je tudi vedno več učencev, ki ne znajo pravilno držati pisala, ne zmorejo nanizati ogrlice, tudi v višjih razredih ne znajo uporabljati škarjic, pišejo povsem nečitljivo in se to stanje ne izboljša, si ne znajo zavezati vezalk, ne znajo teči, ujeti žoge, ne razumejo osnovnih zahtev učitelja, niti v 9. razredu ne zmorejo tvoriti enostavnih povedi in jih zapisati, imajo velike težave pri ohranjanju pozornosti … Tudi nemirnih, hiperaktivnih je vse več; ti so sicer v nekih drugih časih veljali za nevzgojene.
Dobrodošla pomoč starih staršev
Zato bi vas želela spomniti, da lahko prav vi, ki se družite ali morda sobivate z vnuki, veliko podarite najmlajši generaciji.
Živimo v času, ko so najpreprostejše, najbolj prvinske, a najpomembnejše dejavnosti za otrokov razvoj postale butične. Izginile so! In tudi od tod toliko težav v šoli. Ali ste tudi vi opazili, da otroke le še vozijo ali pa se vozijo sami? Z vozički, poganjalčki, električnimi skiroji … Če bi bilo to tako dobro za otrokov razvoj, bi se že rodili s koleščki na stopalih. Zato vnuku ne kupite električnega avtomobila, s katerim se bo vozil, ampak ga namesto tega odpeljite ven, da bo samostojno hodil, tekel in padel.
Tisti, ki se ukvarjamo z otroki s specifičnimi učnimi težavami, na izobraževanjih poslušamo o tem, kako naj se ukvarjamo z učenci. Smejali bi se, kajti to so natanko tiste aktivnosti, ki ste jih najverjetneje počeli tudi vi kot otroci in so vam bile povsem samoumevne. Recimo. Vi ste plezali po drevesih in lestvah, je tako? Otroci bi morali več plezati. Danes nam stroka razlaga, da je za koordinacijo in orientacijo v besedilu oziroma zapisu odlično dvoransko plezanje. Naj bom konkretna: precej učencev na primer med branjem preskakuje vrstice, pisati začnejo kar na sredini strani, nato ne zmorejo podpisati števil drugo pod drugo in jih zato napačno seštejejo … To je stvar ploskovne orientacije – orientacije na papirju, ki jo torej lahko izboljša celo takšna dejavnost, kot je plezanje.
Ali se spomnite, da smo si včasih risali in pisali po hrbtu? To je odlična aktivnost za razvijanje pozornosti in koncentracije. Uporabite svojih pet prstov in otrok naj ugiba, s koliko prsti se ga dotikate na hrbtu. Verjetno se bo zelo zabaval. Gibanje še kako stimulira razvoj najvišjih možganskih funkcij, zato so nujne, prepotrebne dejavnosti za današnje otroke vse mogoče igre z žogo, od podajanja do metanja na koš, skoki s kolebnico, lovljenje, gumitvist …
Nič ne bo nikoli nadomestilo dobrih starih dejavnosti, kot so sestavljanje kock in domin v kačo, preštevanje kamenčkov in fižolčkov, lovljenje zajčka z ogledalom, gnetenje testa in oblikovanje piškotov, sinhrono risanje (z obema rokama hkrati), petje, igranje na glasbila (otrok naj posnema ritem), poslušanje pravljic, pripovedovanje zgodb, opisovanje dogodkov …
Otroku boste dali največjo doto, če ugasnete televizijo in mu odvzamete telefon. Počnita raje vse drugo, tudi dolgčas je obvezen, saj spodbuja ustvarjalnost. Kako naj otrok postane ustvarjalen, če mu odrasli zapolnimo ves dan z aktivnostmi, kadar pa jih nima, mu vklopimo televizijo ali pa se igra s telefonom in računalnikom? Seveda se brez animacije ne znajde in niti ne ve, kako naj se samozaposli. Tega se mora naučiti.
Pogovarjajte se z otrokom. Sprašujte ga tako, da bo moral razmišljati in oblikovati svoje misli v povedi. Danes strokovni delavci za učno pomoč najpogosteje poučujemo prav slovenščino, medtem ko imajo otroci z angleščino precej manj težav. Ali je to normalno?
Pošljite otroka na vrt po kar koli že – tako se bo učil opazovanja. Naučite ga rokovanja z nožem. Ne vem, ali ga dva učenca od stotih v osnovni šoli sploh uporabljata pri kosilu. Niti ga ne znajo. Dajte mu v roke metlo in grablje. Včasih ne vem, ali naj se smejem ali jočem, ko jih gledam, kako se lotijo grabljenja listja, namreč to nalogo jim včasih dodelim, čistilke pa jih učijo pomesti, kar se izkaže za težji izziv od katere koli matematične naloge. Z metlo sploh ne znajo »postrgati« smeti s tal.
Opazujem učence, kako v jedilnici pospravijo za sabo. Saj niti mize ne znajo pobrisati! Pašteto razmažejo s krpo, politega mleka še opazijo ne. Mar niso to spretnosti, ki smo jih nekdaj vsi usvojili doma? Danes za tako preproste stvari zmanjkuje časa, ker so starši do večera zaposleni, nato so preutrujeni, otrok pa mora popoldne in zvečer obiskovati učne ure kitajščine in klavirja. Mama raje pospravi sama, ker nima energije, da bi učila otroka.
Predšolskemu otroku dajte nalogo, da pomije posodo, pa čeprav imate pomivalni stroj. Pomagajte mu. Saj ne gre za pomito posodo, gre za to, da otroci na opisane načine pridobivajo ročne spretnosti. Z metlo, grabljami, krpo in kockami, nekdaj pa so jih vsekakor pridobivali tudi s pletjem na njivi, ličkanjem koruze ter luščenjem fižola in graha. To so izjemno učinkovite dejavnosti za razvoj fine motorike, saj pripomorejo tudi k lepši, manj okorni pisavi.
Na enem od predavanj smo strokovni delavci dobili namig, naj testiramo učence, ki ne znajo odštevati in deliti. »Vsi ti imajo težave s hojo nazaj. Preverite sami. Zato je treba pri učenju včasih iti več korakov nazaj. Ne začeti pri odštevanju, ampak pri plazenju, plezanju, hoji, teku vzvratno. Vse to smo počeli nekoč, a teh iger ni več. Še kako bi jih potrebovali!« nam je povedala predavateljica.
Kako pomagati pri učenju branja?
Pogosto so stari starši tisti, ki imajo edini v družini čas, da lahko otroku pomagajo pri učenju branja. To je proces, ki vsaj na začetku praviloma zahteva vsakodnevno sodelovanje odraslega človeka. Nekateri svetujejo, da naj otrok bere deset minut na dan. Osebno temu nisem naklonjena, saj predvsem slabši bralci nenehno sprašujejo, ali je že minilo deset minut. Raje kot to z otrokom skupaj določita število vrstic ali dolžino zgodbe. Svetujem, da otroku ponudite na izbiro, kaj lahko bere, sploh če mu branje ne gre, če se upira. Na ta način bo imel občutek, da je upoštevan, da njegovo mnenje šteje, da ni potisnjen v kot.
Če je branje še zelo zatikajoče, če otrok besede zaključuje po svoje, če nima volje do branja ipd., se usedite zraven njega. Bere naj glasno. Pomembno je, da glasove veže, da jih vleče in jih ne izgovarja posamezno. Če naj prebere besedo riba, bi slišano zapisali takole: rrrrrriiiiibbbbaa.
Če se med branjem zmoti, ga opozorite tako, da napačno prebrano besedo pokažete s prstom, nežno potolcite s prstom po besedi. Prst umaknete šele potem, ko otrok besedo prebere pravilno. Napake ne komentirajte. Ne uporabite besede »ne«. Otrokom je všeč, če jim besedo v pomoč (občasno) zašepetate. Če je slabši bralec in nima veselja do branja, nikar ne vztrajajte, da se lomi z branjem težjih besed. Dogovorita se, da vam besedo, ki se mu zdi težka, pokaže s prstom in jo preberete vi.
Če preskakuje vrstice, mu brano vrstico omejite tako, da s papirjem zakrijete drugo besedilo. Papir nato premikate vrstico za vrstico navzdol. Občasno ga posnemite. Posnetek naj posluša in ga komentira. In še to. Nikakor ni potrebno, da je branje muka. Otroka lahko prelisičite tako, da se izgovorite, da slabo vidite in naj vam prebere recept. Lahko vam bere nakupovalni seznam, vremensko napoved, televizijski spored ali pa deklaracije, saj imate alergijo na oreščke in ne želite, da so v živilih arašidi, mar ne? Zelo primerne se lahko izkažejo tudi minute pred spanjem, ko bi otrok naredil vse, samo da mu ne bi bilo treba spati. In še najpomembnejša stvar pri učenju branja: pohvala. Povejte mu, kaj vam je bilo všeč, in ga pohvalite, ker se je potrudil, da je do konca opravil nalogo.
