Mojstrica nabiranja filmskih zgodb
NAŠ POGOVOR
Nadja Velušček je bila profesorica slovenščine in italijanščine na srednjih šolah v Novi Gorici in (stari) Gorici. Že od otroštva jo je zaznamovala meja, ki je postala tudi osrednja tema njenih dokumentarnih filmov, za katere je prejela več uglednih nagrad. Ustvarja jih skupaj s hčerko Anjo Medved, ki je diplomirala iz režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Je ženska z izostrenim posluhom za dogajanja v današnjem svetu. Ni ji vseeno, kaj se dogaja in kakšen svet bomo zapustili potomcem.
Bili ste profesorica slovenščine in italijanščine, ki ste ju poučevali tako v Sloveniji kot Italiji. Kakšne so bile razlike med našim in italijanskim šolstvom?
Pravzaprav sem poučevala še v Jugoslaviji in Italiji. Osnovna razlika je bila, da smo imeli v Jugoslaviji predpisane učbenike in učni načrt, medtem ko so v Italiji profesorji samostojno izbirali učno gradivo. Seveda na slovenskih šolah tega ni bilo ravno na pretek. Počutila sem se kot Osimski sporazum in personam. V Sloveniji sem poučevala italijanščino, v Italiji pa slovenščino. Atmosfera v slovenskih šolah na obeh straneh meje je bila v bistvu sorodna, le s to velikansko razliko, da je bilo takrat v Novi Gorici v razredih čez 30 učencev, v Gorici pa sem imela celo razred le s tremi učenci. Zelo dragocena izkušnja je bil zame pouk na sicer slovenskem oddelku za informatiko, ki je bil zaradi pomanjkanja opreme organiziran v okviru italijanske višje tehnične šole Fermi. S kolegi Italijani sem se odlično razumela in seveda smo si z navdušenjem izmenjevali mnenja. Ugotovila sem, da smo si, čeprav na istem mestu, tudi neskončno daleč, ker premalo poznamo sosedov vrt. Tako sem nekoč kolegici profesorici italijanskega jezika predstavila našega pesnika Srečka Kosovela, za kar mi je bila neskončno hvaležna. Povedala mi je, da je bila to ena njenih najzanimivejših učnih enot tako zanjo kot za učence. Tudi med slovenskimi in italijanskimi učenci ni bilo stikov in tako sem si izmislila gledališče, v katerem so sodelovali oboji, seveda tako, da sta postala oba jezika bolj nosilca zvoka in ritma kot pa pomena. To je bilo ob koncu osemdesetih let. Mislim, da se someščani obeh Goric in sploh obmejnega prostora še vedno premalo poznamo. Neznanec pa je vedno na neki način sumljiv. Nujno bi bilo, da ne bi spoznavali le jezika, temveč tudi kulturo, zgodovino in prostor soseda. Najprej se moramo spoznati in šele nato se lahko spletejo vezi.
Da bi se ljudje na obeh straneh meje bolje spoznali in razumeli, ste čez nekaj let v okviru goriškega Kinoateljeja organizirali tečaj slovenščine za Goričane. Kako so se odzvali?
Zelo dobro. Ker smo ugotovili, da takrat v Gorici te ponudbe ni bilo oziroma je bila prepuščena le italijanskim navdušencem, ki pa žal niso imeli dovolj jezikovnega znanja, smo se, da bi si zagotovili strokovnost poučevanja, povezali z oddelkom slovenščine kot drugim jezikom Filozofske fakultete v Ljubljani.
Zelo pri srcu mi je bil tečaj, namenjen Slovencem, ki iz kakršnih koli razlogov niso bili deležni slovenske šolske izobrazbe. V tem primeru to ni bil pouk tujega jezika, temveč ozaveščanje in ovrednotenje najintimnejše materine govorice.
Znani ste bili po tem, da ste na zanimive načine dopolnjevali pedagoško delo.
Ko sem še učila italijanščino na srednjih šolah v Novi Gorici, sem vodila gledališko skupino. Pri snovanju predstav smo razbijali standardne okvire. Dijakom sem pustila, da so bili ustvarjalni, niso se učili na pamet le besedil, ampak smo jih raje oblikovali skupaj. Naše predstave so bile tako mešanica gledališča in performansa z veliko eksperimenti. Z njimi smo popotovali po vaseh, tam igrali na prostem, v zgodbe pa vpletali domačine in vaška jedra. Pri dijakih sem budila zanimanje za »svet z druge strani meje«, radovednost po odkrivanju neznanega, ki je tam čez.
Kje ste se seznanjali z organiziranjem kulturnih dejavnosti?
V okviru Zveze kulturnih organizacij, kjer je bila moja prva služba in me je močno zaznamovala. Prva izkušnja s filmom se je zgodila prav tu, ko smo skupaj s Silvanom Furlanom in Jožetom Dolmarkom organizirali filmsko gledališče v Novi Gorici, poimenovano Filmski torki. Kasneje sem skoraj tri desetletja soustvarjala program čezmejnega Kinoateljeja v Gorici.
Kakšne spomine imate na Kinoatelje?
Ko sem se leta 1989 prvič srečala s »kinoateljejevci« in dr. Darkom Bratino, me je prevzela prav njihova odprtost v italijanski prostor bodisi v samem mestu kot tudi širše na območje države. Že odločitev za film jih je razlikovala od drugih društev, ki so se ukvarjala z bolj tradicionalnimi in varnimi vsebinami gledališča, literature in glasbe, tako da so bili označeni za tiste, ki nekam »štrlijo ven« in celo da niso dovolj slovenski. Pridružila sem se jim z dušo in srcem. Naša najpomembnejša prireditev je postal festival Film video monitor, ki je predstavljal celoletno slovensko produkcijo filma, televizije in videa, in česa takega takrat Slovenija še ni imela. Ni čudno, da se je vsako pomlad celotna filmska druščina iz Ljubljane preselila v Gorico. Lepo je bilo. Podobno kot dr. Darko Bratina tudi sama mislim, da je film najboljše sredstvo za razumevanje družbe, zgodovine in kulture. Obenem omogoča beleženje sedanjosti in tudi spomina. Morda je v tem celo nekakšen absurd, morda filmska kamera ni najprimernejše sredstvo za beleženje tistega, kar ni vidno, pa vendar ...
Zdaj ustvarjate v okviru zavoda KINOkašča. Bi nam ga lahko predstavili?
Zavod KINOkašča/CINEMattic se ukvarja s filmsko produkcijo in je obenem tudi hranilnica spomina na obeh straneh goriške meje. Ob snemanju dokumentarcev in predvsem v pogovorih z ljudmi, ki se spominjajo časa zgodovinskih prelomnic, smo ugotovili, da imajo ti posnetki, ne glede na to, ali bodo uporabljeni v filmu, neprecenljivo vrednost. Tako ob produkciji filmov nastaja tudi arhiv spomina ob zavedanju pomembnosti ohranjanja pripovedi nekega prostora, ki ga omogoča kamera s svojim specifičnim jezikom in načinom zapisovanja. Zavod sva s hčerko Anjo ustanovili leta 2012, da bi ob Kinoatljeju pridobili nove možnosti za razpise in s tem nove priložnosti za snemanja. Zaradi novih okoliščin, ki so nastale znotraj organizacije Kinoatelje, od leta 2016 svoje delo nadaljujeva le v okviru KINOkašče. Kašča kot shramba pridelkov, ki jih hranimo za zimo, pa ni le metafora za arhiv, ampak tudi konkreten prostor v kmečki hiši na goriškem podeželju, kjer je sedež zavoda.
Večkrat ste rekli, da vas je zaznamovala meja. Zakaj?
Meja je zaznamovala že moje otroštvo. Kako, bom pojasnila kar z besedami, ki sem jih kot spremno besedilo napisala k filmu Moja meja: »Gorica, 16. september 1947. Priključitev Primorske k Jugoslaviji. Meja se je vrinila med hiše in ulice, med polja in vrtove, vrinila se je med ljudi in razdelila svet na dve polovici. Postala je pregrada in izziv. Rodila sem se s to mejo čez mejo. Moja mama je bila Goričanka, oče iz Soške doline. Ko sta se poročila, se je meja neprepustno zaprla za njima. Od tistega trenutka se je moje življenje, življenje moje družine in vseh Primorcev zaletavalo v nevidni, vendar zato toliko bolj neprebojni zid, ki ni prečkal le ulic in vrtov, temveč tudi čustva, misli in pričakovanja ljudi na obeh straneh meje.«
Svoje zgodbe nisem vpletla v film, ker bi bila zanimivejša od drugih, ampak ker smo želeli z osebnimi pripovedmi o veliki zgodovini spregovoriti bolj intimno. Tu ob meji ima vsakdo, ki je preživel ta čas, svojo mejo, svoj film.« Sicer pa je meja zapisana tudi v sam začetek Nove Gorice. Po priključitvi Gorice Italiji leta 1947 so začeli graditi novo Gorico. Zato so ljudje prvo poimenovali stara. Tako imamo zdaj dve mesti na istem mestu. Zgodbo o Novi Gorici smo osvetlili v filmu Mesto na travniku. V resnici imata obe mesti svoj travnik. V (prvi) stari je le po imenu, v novi pa nepozidan travnik priča o njenem izvoru.
Dokumentarni filmi o meji so izredno dragoceni, ker o meji in življenju ob njej pripovedujejo tisti, ki so jo doživeli. Kdo so in kako ste jih našli?
Rada imam prispodobo nabiralke gob. Grem v gozd, iščem in najdem. Seveda se tudi pozanimam, in ker nas predvsem zanimajo starejši, tisti, ki so si že izpisali svoj življenjski film, je izbor omejen, je pa žlahten in dragocen. Starejši ljudje radi pripovedujejo. O spominih spregovorijo doživeto, skupaj z barvami, vonji in vremenom. Pred kratkim sem slišala menda znan afriški pregovor, ki pravi, da ko umre star človek, je tako, kot bi pogorela knjižnica. No, mi skušamo ohraniti vsaj nekaj knjig. Arhive smo seveda iskali predvsem v Slovenskem filmskem arhivu. Prav v tistem obdobju so odprli tudi arhive JNA v Beogradu z zanimivimi posnetki goriškega prostora. Vsekakor pa so nam vedno zelo pomembni osebni fotografski arhivi in tudi družinski posnetki na super 8, ki jih še vedno zbiramo.
Na večer odstranitve mejnih zapornic leta 2007 se je carinska hišica spremenila v snemalni studio, v katerega ste povabili prebivalce obeh Goric, da bi pred kamero obujali spomine na življenje ob meji. So se odzvali?
Bilo je neverjetno, med ljudmi je zavladala prava evforija, zato smo sam dogodek poimenovali EU-forija. Ljudje so prihajali iz vseh krajev in potrpežljivo čakali v vrsti pred priložnostnim studiem, v katerega je Anja namestila kamero, da bi se izpovedali svojih »švercarskih grehov«. Spovednica tihotapcev, kot smo jo poimenovali, je bila priložnost, da končno razkrijejo svoje iznajdljive »švercarske« sposobnosti, ki so jih morali do takrat skrivati. To je bil začetek desetletnega projekta spominodajalskih akcij, ki ga je Anja vodila v okviru Kinoateljeja in čigar namen je ohranjanje spomina ter oblikovanje odprtega arhiva, ki se podobno kot družinski album razvija s časom in postaja nekakšno darilo, ki ga prebivalci obeh mest poklanjajo prihodnjim generacijam z željo, da se zgodovina v teh krajih ne bi ponovila.
Ali so se vas katere izpovedi še posebej dotaknile, vas pretresle?
Prijatelj iz Gorice je na primer opisal svoj božanski občutek svobode, ko se je kot deček z novo prepustnico prvič odpeljal s kolesom čez mejo. Zelo pa se me je dotaknila tudi pripoved gospe, ki kot otrok ni razumela, zakaj se je njena nona skrivala, ko je s sosedo govorila slovensko. Šele kasneje je spoznala, da je bil za to kriv njen nono, ki je bil italijanski fašist in nacionalist. Izpovedat se je prišla s plonk listkom v rokah, s katerega je v slovenščini prebrala: »Dober dan, nona Marija. Sem Italijanka, ne razumem in ne govorim slovensko, ampak danes tukaj sem tudi Slovenka.«
Danes je na bivšem mejnem prehodu na Erjavčevi ulici prireditveni in delovni prostor nevladnih organizacij, ki ga upravlja Društvo humanistov Goriške. Tako se je začela uresničevati vizija o ohranitvi verige mejnih prehodov, ki jih je zasnoval že pokojni Andrej Malnič, takratni direktor Goriškega muzeja, in carinske hišice končno postajajo mesto povezovanja in ne več ločevanja.
Na mejnem prehodu na Pristavi oziroma Rafutu je Goriški muzej ustanovil Muzej tihotapstva, pred kratkim pa je Associazione 47/04 iz Gorice na italijanski strani postavila zanimivo stalno razstavo o zgodovini obeh Goric v 20. stoletju, pri kateri sodelujemo. Pomembno je, da se ta prostor oživlja z obeh strani.
Ali so se navade tu živečih ljudi zelo spremenile, odkar je padla meja?
Mladi, ki zdaj odraščajo v Novi Gorici, si težko predstavljajo, da je bil pred leti tukaj čisto drugačen svet. To ni bila le meja med dvema različnima državama in družbenima sistemoma, ampak so bili tu nekoč različni tudi vonji, barve, zvoki. Te razlike izginjajo, saj nas globalizacija meče v isti koš. Poudarila bi Anjino misel, da moramo ob skrbi za povezovanje ohranjati tudi razlike.
Vaš opus dokumentarnih filmov je obsežen. Katerim vsebinam poleg meje ste se še posvetili?
Eden najinih prvih filmov je spregovoril o prvi svetovni vojni. Naslov filma Niso letele ptice so besede, s katerimi je mama svoji deklici, moji prateti, hotela razložiti, da to, kar ropota na nebu, niso ptice. Bila so letala. Nebo ni več pripadalo le pticam. Prav ta film me opominja, kako pomembno je zbiranje spomina. Naših pričevalcev ni več, ostale pa so njihove oči, ki so videle nedosegljivo preteklost, ostale so žive besede v zdaj že skoraj pozabljenem narečju, ostal je otroški nasmeh, vtisnjen v naguban obraz. Tega ne moremo shraniti v knjigo, zato kamera lahko beleži tudi spomin in je torej pravi pripomoček za ohranjanje nevidnega. Naj naštejem še nekaj tem in filmskih naslovov: O obmejnih vaseh v Benečiji, kjer je zgodovina drugačna od goriške, smo spregovorili v filmu Sešivalnica spomina, Proti toku je film o solkanskih kajakaših, Ujeta voda opozarja na ohranjanje kalov in vodnjakov, Vžgano v spominih pa je pretresljiva izpoved o grozotah požganih vasi med drugo svetovno vojno. Morda bi posebej omenila še dokumentarni film Trenutek reke, posvečen reki Soči. Toda Soča je tudi Isonzo in sva spet pri meji, le s to razliko, da se reka požvižga nanjo in tisočletja iz svojega rojstnega gnezda v gorah teče v svoje morje, v svoje izginjanje. Trenutek reke ni le film o Soči, ampak predvsem o ljudeh, ki jo imajo radi, živijo z njo in skrbijo zanjo. Moram dodati, da sem tudi sama »soškarka«, to pomeni, da sem živela v Plavah pri »centrali«. Tako še vedno rečejo stanovanjskim blokom, ki jih je fašistična Italija zgradila skupaj z elektrarno, mi smo ji vedno rekli centrala, kjer je bil zaposlen tudi moj oče. Seveda nimam nobene predstave, kako je bila v Plavah videti Soča, preden so zgradili elektrarno, vem pa, kakšna je bila, preden so zgradili jez v Solkanu. Bila je drzna, neukrotljiva, samosvoja, takšna, kakršne morajo biti vse reke na svetu. Zato nisem navdušena nad gradnjo novih elektrarn na reki Soči.
Film Trenutek reke je vzbudil izjemno pozornost. Ali je morda zato kot posledica filma nastal tudi okoljski projekt, imenovan Soča sooča?
Naša zaveza je, da film vedno vrnemo ljudem, ki so ga vsebinsko omogočili. To pomeni, da smo filme o meji predstavljali po zapuščenih vaseh ob njej, film o Soči pa seveda vzdolž njene struge od izvira do izliva. S Sočo smo soočili naravovarstvenike, umetnike, filozofe, znanstvenike, lokalne politike, da bi ugotovili, kaj lahko naredimo zanjo. Popotovali smo od Trente, Kobarida, Tolmina, Kanala, Gorice do izliva. Mislim, da se je zgodilo enajst dogodkov, ki so vsak na svoj način razkrivali problematiko Soče in s tem narave. Zaključek je ob izlivu povezal vsa prejšnja srečanja.
Za svoje delo ste prejeli več nagrad, med drugim nagrado treh uprav za čezmejno sodelovanje EZTS, nagrado Franceta Bevka, ki jo novogoriška občina podeljuje za izredne ustvarjalne dosežke v umetnosti in kulturi, lani pa ste na 11. mednarodnem festivalu dokumentarnega filma Dokudoc prejeli plaketo za dokumentarno ime leta 2022. So vas nagrade razveselile?
Seveda. Nagrada pomeni, da je tvoje delo videno in cenjeno. Hvaležna pa sem tudi zvestemu občinstvu, ki s pozornostjo in naklonjenostjo spremlja naša pripovedovanja in raziskovanja, in seveda predvsem našim spominodajalcem, ki so nam zaupali svoje večkrat trpke in boleče spomine.
Zanimivo je, da ste skoraj vse dokumentarne filme ustvarili skupaj s hčerko Anjo Medved, ki jih je režirala. Kako vama uspe, da tako lepo sodelujeta?
Morda so naju v to popeljali kar delo, skupno zanimanje in zaupanje. Ko skupaj delava, se najmanj prepirava. Med delom pozabiva, da sva mati in hči. Imava tudi razdeljeno odgovornost. Jaz sem bolj nabiralka zgodb, Anja pa iz kupa materiala s filigransko natančnostjo in občutkom za ritem in poetičnost zgradi film.
Pri ustvarjanju dokumentarnih filmov so izredno pomembni snemalci, direktorji fotografije. S kom vse sodelujete?
Po začetnih izkušnjah, v katere nas je z veliko potrpežljivostjo in znanjem uvajal Radovan Čok, so se v najini ekipi zvrstili različni snemalci: Hijacint Jussa, Miha Bitežnik, Feruccio Goya, Jan Mozetič, Aljoša Abrahamzberk in Fabris Šulin. Vsi vemo, da je pri nastajanju filma izredno pomembna ekipa, ki ti stoji ob strani, pa čeprav je večkrat zelo maloštevilna, vsaj v najinem primeru, zato so vsa moja priznanja in nagrade tudi njihove.
Že nekaj časa ste v pokoju. Ali imate zdaj čas samo za tisto, kar ste si želeli delati?
Da, in to je privilegij. Živim v Šmihelu v kmečki hiši, ki je tudi sedež najinega zavoda KINOkašča. Želimo si, da bi z novimi vsebinami nekdanje kmečke prostore, ki so bili nekoč bistveni za preživetje, dopolnili in oplemenitili z novimi ustvarjalnimi vsebinami. Tako na skednju nastaja večnamenska dvorana z možnostjo bivanja za gostujoče umetnike, kašča se bo spremenila v knjižnico in delovne prostore, klet pa bo ostala klet, torej prostor za vino in še kaj. Zavod poskuša najti tudi nov zagon za kulturne projekte, povezane s prostorom. Naša prva soseda je gotska cerkvica sv. Mihaela z dragocenimi freskami in lesenim gotskim kipom svetnika. Zelo smo ponosni nanjo in se nekako vzajemno varujemo. V organizaciji Kulturnega doma Nova Gorica tu že domuje izjemno zanimiv festival srednjeveške in renesančne glasbe Flores musicae.
Spoznavamo, da človekove pravice, izbojevane skozi zgodovino, niso stalnica. Še manj so dokončno izbojevane pravice žensk. Bi rekli, da moramo biti na vse to pozorni tudi zdaj?
Spominjam se, kako sem se kot mlada ženska sramovala praznovanja 8. marca, ki je bilo bolj podobno pustu kot poklonu že izbojevanim pravicam. Nisem se zadovoljila z nageljčki! In ker sem živela ob meji, sem imela priložnost videti svet tudi z druge strani. Dekleta in ženske so se tam prepričljivo zavzemale za svoje pravice. Čez nekaj let pa so tudi one le še norele. Ne vem, upajmo, da novih sprememb ne bomo prehudo plačali in da se zgodovina ne bo spet ponovila, kot se je že tolikokrat.
Ali vas radosti, da se tudi ženske režiserke vedno bolj uveljavljajo v svetovni ter slovenski filmski produkciji?
Seveda. Še se spominjam, kako nemogoče se mi je zdelo, da bi kdaj prisedla k moškim kolegom.
Gorica in Nova Gorica sta že bili izbrani za skupno evropsko prestolnico kulture. Boste sodelovali tudi vi?
Z Anjo snujeva projekt Rešilec spomina, s katerim nadaljujemo beleženje spomina na Goriškem, pripravljava pa tudi film o spominih na drugo svetovno vojno. Verjamem, da si ti dve mesti resnično zaslužita to izjemno priložnost in da jo bomo dobro izpeljali.
Film omogoča beleženje sedanjosti pa tudi spomina.
