Vzrok kolcanja je lahko tudi bolezen
Miha Zabret, dr. med, specialist otorinolaringologije
Vsakdo tu in tam kolcne, če pa nas kolcanje spremlja pogosto in daljše obdobje, to ni samo zelo moteče, pač pa je lahko posledica bolezni, tudi hude. Če nam značilni »hik« nikakor ne da miru več kot 48 ur, je pametno obiskati zdravnika, ki nas bo po potrebi napotil na nadaljnje preglede.
Najpogosteje kolcajo dojenčki, saj se ob dojenju ali hranjenju po steklenički želodček raztegne, poleg tega pa običajno pogoltnejo še nekaj zraka. Velikokrat kolcajo tudi ljudje, ki uživajo veliko gaziranih pijač in alkohola. Kolcanje je posledica nenadnega hkratnega skrčenja trebušne prepone, medrebrnih in trebušnih mišic, pri čemer pride do hipnega vdora zraka v pljuča, ki mu sledi nagla zapora grla. Dogodek slišimo kot tipičen »hik«, ki nastane ob zapori grla, pojasnjuje Miha Zabret, dr. med., specialist otorinolaringolog s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana.
»Kolcanje je posledica delovanja refleksnega loka, ki ga sestavljajo vstopna čutna področja (senzorna aferentna pot po vagusnem živcu, freničnem živcu in torakalnih simpatičnih vlaknih), integracijski center v možganskem deblu in izstopna motorična pot (eferentna pot po freničnem živcu, akcesornem živcu in medrebrnih motoričnih živcih). Kolcamo vedno, ko se refleksni lok nekje na svoji poti vzdraži in aktivira. Lahko gre za čutne dražljaje v predelu prebavil, lahko za draženje določenih živcev. Možno je tudi kolcanje zaradi sproženja centrov v možganskem deblu, na kar lahko vplivajo določene snovi v krvi, dražljaji v možganih ali pritisk tumorja.«
Če ne preneha, k zdravniku
Ločimo tri oblike kolcanja, razlaga sogovornik. »Prvo je povsem nenevarno prehodno samoomejujoče kolcanje, ki traja največ 48 ur. Drugo je dolgotrajno ali perzistentno kolcanje – to traja več kot 48 ur. Tretja oblika je nevarna oblika ali iztirjeno kolcanje, ki lahko traja tudi več kot dva meseca.« Prvo obliko doživi večina ljudi vsaj nekajkrat v življenju; sprožijo jo lahko gazirane pijače, vroče ali zelo hladne jedi in pijače, prevelike količine alkohola, preobilen obrok, nosečnost, nenadno močno razburjenje ali požiranje zraka.
Vzroki za perzistentno in iztirjeno kolcanje pa so lahko bolj nevarni. »Med centralnimi vzroki (v možganih) gre lahko za kap, nekatere žilne bolezni, možganske tumorje, vnetja in poškodbe. Med perifernimi vzroki (drugje v telesu) pa gre lahko za bolezni mediastinuma (medpljučja), tumorje prepone, bolezni bezgavk prsnega koša, srčno kap, tumorje požiralnika, želodčni refluks, volvulus (zasuk) želodca, vnetje sluznice želodca.« Nevarno kolcanje pa je lahko tudi reakcija na določena zdravila, ki se uporabljajo pri anesteziji ali kot kemoterapevtiki. Kolcanje pogosto spremlja Parkinsonovo bolezen.
Kolcanje je torej lahko tudi nevarno oziroma nakazuje na resno bolezen, vendar »po navadi le pri perzistentnem ali iztirjenem kolcanju – torej kolcanju, ki traja dlje od 48 ur in največkrat že samo po sebi pomembno znižuje kakovost življenja«. Osebnega zdravnika obiščemo, če kolcanje vztraja več kot 48 ur, saj je potrebna nadaljnja diagnostika, pravi specialist otorinolaringologije. Treba je namreč izključiti nevarne in ogrožajoče bolezni in stanja, ki prizadenejo delovanje refleksnega loka kolcanja. Zdravnik nas po potrebi napoti k specialistu gastroenterologu, pulmologu, nevrologu ali otorinolaringologu.
Iskanje vzroka in zdravljenje
Vzrok kolcanja je največkrat zelo očiten. Kolcajoči običajno ve, da se je preveč najedel, popil preveč alkohola, prehitro popil veliko količino gazirane pijače, ali pa je vzrok nosečnost. »Pri dolgotrajnejših oblikah kolcanja je vzrok navadno težje ugotoviti, razen če imamo že predhodno znano patološko stanje, ki je z veliko verjetnostjo povezano s kolcanjem; morda je že postavljena diagnoza raka požiralnika, morda ima oboleli znano bolezensko dogajanje v medpljučju.« Kadar pa se dolgotrajno kolcanje pojavi prvič, je običajno potrebnih precej obravnav in diagnostičnih preiskav, da se ugotovi vzrok, pojasnjuje specialist Miha Zabret.
Prehodno samoomejujoče kolcanje zdravljenja ne potrebuje, saj hitro mine samo od sebe ali pa si pomagamo sami (kako, si oglejte v okvirčku). Pri dolgotrajnejšem kolcanju pa je »najbolj učinkovita terapija odstranitev osnovne motnje, ki je kolcanje povzročila – na primer odstranitev tumorja požiralnika ali medpljučja, zdravljenje gastroezofagealne refluksne bolezni«. Kadar to ni mogoče, lahko kolcanje »zdravimo« tako, da ta refleks z določenimi zdravili zavremo (na primer z antikonvulzivi, gabapentinom, baklofenom, prokinetiki, metoklopramidom, valproatom), nas pouči sogovornik. »Možno je narediti tudi blokado aferentnih vej vagusnega živca ali si pomagati z akupunkturo.«
Samopomoč pri kolcanju
Seveda smo otorinolaringologa vprašali tudi za nasvet, kaj naj sami storimo ob nadležnem kolcanju. Naštel je kar nekaj načinov samopomoči:
- žrelni refleks: prst porinemo globoko v žrelo, da se nam spahne,
- zadrževanje sape: z nekajsekundno apnejo naj bi ponovno vzpostavili fiziološke ritme freničnega živca,
- supramaksimalna inspiracija: vdihnemo, kolikor je mogoče globoko, in sapo držimo 20 sekund,
- trikrat zapored izvedemo modificiran Heimlichov manever/prijem: postavimo se za kolcajočega, z rokami objamemo zgornji del njegovega trebuha, z eno roko naredimo pest in jo postavimo pod rebra, z drugo roko objamemo pest in nato razmeroma nežno sunemo proti sebi od popka navzgor proti žlički; s tem naj bi stabilizirali krč prepone,
- nazofaringealna stimulacija: pitje zelo mrzle tekočine ali vstavitev nosno-žrelne cevke skozi nos v žrelo – s tem stimuliramo vagusni živec, da prekinemo patološko stimulirani refleksni lok kolcanja,
- mehanizmi delovanja nekaterih manevrov še niso bili zadosti pojasnjeni, a se ponekod uporabljajo že stoletja: grizenje limone, vlek za jezik, rektalna masaža, spiranje želodca, prestrašenje, dihanje v vrečko, goltanje granuliranega sladkorja ali spolni odnos.
Specialist Miha Zabret ob tem opozarja, da je vse opisane načine samopomoči ob kolcanju treba izvajati premišljeno in odgovorno, da ne napravimo več škode kot koristi.
