Spoštovanje do starejših se začne v družini
Največjo nevladno organizacijo Zvezo društev upokojencev Slovenije, ki združuje skoraj 200.000 članov, zadnja leta vodi Janez Sušnik. Sredi junija zaključuje svoj drugi mandat. Z njim smo se pogovarjali o problemih in izzivih, s katerimi se srečujejo starejši in upokojenska organizacija, ter tudi o nezadovoljstvu nekaterih upokojencev zaradi nizkih pokojnin.
Pred vodenjem Zdusa ste imeli izkušnje z delom v gospodarstvu in politiki. Verjetno se delo na teh področjih razlikuje ...
Če primerjam delo v gospodarstvu, politiki in upokojenski organizaciji, kjer sem najprej vodil šenčursko upokojensko društvo in potem gorenjsko pokrajinsko zvezo društev upokojencev, bil član upravnega odbora Zdusa, podpredsednik in na koncu tudi predsednik, lahko rečem, da so velike razlike. Nikoli se nisem mogel sprijazniti, da delo v politiki tako bistveno odstopa od dela v gospodarstvu. V politiki pravzaprav ni meril za merjenje učinkovitosti delavcev in vodilnih, v gospodarstvu pa nekaj pomenita samo rezultat in presežek dohodkov, ki omogočata nadaljnji razvoj podjetja.
Nisem si mislil, da bom kdaj predsednik Zdusa. Ob izvolitvi Antona Donka za predsednika sem privolil, da bom opravljal delo podpredsednika, ko pa je g. Donko zaradi bolezni odstopil, sem prevzel tudi vodenje. Spoznal sem, da so člani društev zelo različni ljudje – verni, neverni, pripadniki različnih političnih strank, vendar med seboj dobro sodelujejo, kar mi je zelo všeč. To omogoča, da ni delitev in da lahko čim več postorimo za dobro upokojencev.
Ste velika organizacija z nekaj manj kot 500 društvi, 13 pokrajinskimi zvezami in skoraj 200.000 člani. Kako pa poteka komunikacija med vami?
Pred spremembo statuta so bili predsedniki pokrajin predstavniki društev, ki so usklajevali delo društev, in kot člani upravnega odbora Zdusa so prenašali informacije v bazo in nazaj. Ko smo spreminjali statut Zdusa, je ljubljanska upravna enota predlagala piramidalni sistem, da bo zastopan sleherni član društva upokojencev, kar pomeni, da so društva upokojencev člani pokrajinskih zvez, pokrajinske zveze pa skupaj z njimi člani Zdusa. Pričakoval sem, da bo komunikacija dobro tekla naprej, vendar ugotavljamo, da nam zelo manjka neposreden stik z društvi.
Mnogi vam očitajo, da ste pri izboljšanju gmotnega položaja upokojencev naredili premalo. Kaj pa vam je uspelo premakniti?
Ko smo se začeli poglabljati v socialne transferje in pokojnine, smo ugotovili, da najnižja pokojnina za 40 let dela znaša le 442 evrov, socialni cenzus pa je bil malo manj kot 500 evrov. Leta 2018 smo pri ministrici za delo Anji Kopač Mrak izposlovali, da se minimalna pokojnina za 40 let dela dvigne na vsaj 500 evrov, zahtevali smo celo več. Ravno tako smo predlagali dvig odmernega odstotka za izračun pokojnin s tedanjih 57,25 na 63,5 za moške za 40 let dela in pa 24-letno povprečje, vendar to takrat ni bilo sprejeto. Se je pa ta odstotek izenačil z letošnjim letom, ko velja za moške in ženske enak odmerni odstotek 63,5. To se je spremenilo tudi po naši zaslugi. Zvišale pa so se tudi plače. Danes znaša zagotovljena pokojnina 688 evrov, z vlado pa se pogovarjamo, da bi se še letos povečala na nekaj čez 700 evrov. Kar pa je še vedno premalo za 40-letno delo, saj je prag revščine že 827 evrov.
Toda nizke pokojnine izvirajo iz nizkih plač.
Da bi ta problem rešili, bi bilo treba nekaj narediti predvsem na področju plač. Minimalna plača, ki znaša okrog 870 evrov, ob upokojitvi ne prinese niti 500 evrov pokojnine. Naš pokojninski sistem ima solidarnostno varovalko, to je odmera od najnižje pokojninske osnove, kar pomeni, da tisti z nizkimi plačami prejemajo pokojnino, ki je višja od tiste, ki bi jo prejemali, če bi bila odmerjena od dejansko vplačanih prispevkov. Takšnih pokojnin je okrog 35 odstotkov. Med njimi jo prejema tudi veliko obrtnikov in kmetov, ki so ves čas plačevali minimalne prispevke. Za njihove pokojnine doplačajo drugi oziroma državni proračun. Ta delež bi morali zmanjšati, drugače bo pokojninska blagajna vse bolj obremenjena.
To se lahko spremeni pri tistih, ki še delajo. Kaj pa se lahko naredi pri teh, ki že prejemajo nizko pokojnino?
Kdor ima nizko pokojnino, lahko na centru za socialno delo zaprosi za varstveni dodatek. V posebno težkem položaju so tisti, ki po smrti partnerja ostanejo sami. Največkrat pa je ovira za pridobitev varstvenega dodatka premoženje. Žal potem na raznih shodih govorijo, da imajo samo 500 evrov pokojnine. To pomeni, da niso delali polne dobe, ker bi sicer prejemali zagotovljeno pokojnino, ali pa ne izpolnjujejo pogojev za varstveni dodatek.
Pokojnina je ekonomska kategorija, ki je odvisna od plačanih prispevkov in obdobja plačevanja. Pokojninska blagajna ne sme in ne more reševati socialnih problemov, zato je pomembno, da so ljudje čim dlje zaposleni, kajti tako najbolj poskrbijo za svojo pokojnino. Ko ne gre, je treba zaprositi za socialno pomoč.
Ves čas ste se zavzemali za sodelovanje z vsemi strankami. Kako je bilo uspešno?
V Zdusu sem sodeloval s štirimi vladami in bilo je kar nekaj posluha, uspelo nam ni le pri letnem dodatku in pri razliki, ko ni bilo usklajevanja pokojnin od leta 2010 do 2015. Šele pod Janševo vlado smo dosegli, da se je teh 8,6 odstotka za nazaj nadomestilo z izrednim usklajevanjem pokojnin. Kljub temu pokojnine zaostajajo za povprečnimi plačami in bruto domačim proizvodom. Če bi bila formula rednega usklajevanja pokojnin ravno obratna, kot je, in bi bilo upoštevano 60 odstotkov inflacije in 40 odstotkov rasti plač, bi se za upokojence bolje izteklo, ampak žal je tako zapisano v zakonu. Zato je potrebna tudi izredna uskladitev, da se nadomesti razlika zaradi visoke inflacije.
Zdaj se za naklonjenost upokojencev borita tudi Ljudska iniciativa Glas upokojencev in Inštitut 1. oktober, ki ju vodi bivši poslanec SDS Pavel Rupar. Kako ocenjujete njihove proteste in zahteve?
Kako naj se pokojnine dvignejo za 20 odstotkov, da bo najmanjša znašala 750 evrov? Menim, da je Rupar izkoristil šibke ljudi. Zelo veliko jim obljublja, toda njegove zahteve so nerealne. Če bi prišel k nam, bi mu razložili, kaj pomenita zakona ZPIZ-1 in ZPIZ-2 in da so bile napake narejene že v času Ropove vlade. Zadnjič je rekel, da je februarska uskladitev pokojnin za 5,2 odstotka rezultat njegovega dela, vendar je izpeljana po zakonu. Očitno ne pozna našega pokojninskega sistema. Ljudi ne bi smel tako zavajati, in čeprav nekateri živijo v težkem položaju, bi moral rešitve iskati na drugačen način. Mislim, da smo dovolj bogata in razumna država, da bomo poskrbeli za primerne pokojnine upokojencev, tiste najnižje pa dopolnili s socialnimi transferji. Zdus se takim provokacijam in zavajanju upokojencev ne bo pridružil, poleg tega teh problemov ne moremo reševati na ulici.
V zadnjem času se je pri potegovanju za izredno povišanje pokojnin Zdus povezal s Sindikatom upokojencev Slovenije. Zakaj se niste že prej povezovali s sorodnimi organizacijami?
Sindikat smo večkrat vabili k sodelovanju, pa ni bilo neke pripravljenosti. Na svetu Zpiza smo pri predlogu za izredno uskladitev pokojnin iskali glasove in tako smo skupaj s sindikatom upokojencev oblikovali skupni predlog za izredno uskladitev pokojnin, in sicer v višini 3,5 odstotka + 1 odstotek za usklajevanje za nazaj za upokojene pred letom 2011. Za vlado je očitno to boleče, saj se do njega še ni opredelila. Verjetno bo glede izredne uskladitve kaj več povedal predsednik vlade Robert Golob na Dnevih medgeneracijskega sožitja na Gospodarskem razstavišču (revija je šla v tisk pred dogodkom, op. J. D.). Pričakujemo izredno uskladitev in ne draginjskega dodatka ali le začasne uskladitve, kot je bila novembra in decembra.
Toda upokojenci ne potrebujejo le višjih pokojnin. V Zdusu spremljate tudi druga področja, kot sta zdravstvo in sociala. Ali sodelujete pri izboljšavi zakona o dolgotrajni oskrbi?
Pri prejšnji vladi, ki je pripravila zakon o dolgotrajni oskrbi, smo pri vsebinskem delu zelo veliko sodelovali, vendar nam je uspelo le v dveh členih, to je pri e-oskrbi in da pri oskrbi lahko pomagajo tudi prostovoljci, ki imajo na voljo dodatna izobraževanja. Sodelujemo tudi pri izboljšavi zakona. Do 3. maja smo morali poslati pripombe, škoda je le, da nas niso vključili že prej, tj. pri nastanku osnutka.
Za upokojence je zelo pomembno tudi zdravstvo, zato zdravstveno politiko ves čas spremljamo in opozarjamo na probleme. Zdaj sta v razpravi predloga zakona o ZZZS in zdravstvenem informacijskem sistemu, vendar ju je strokovni svet Zdusa zavrnil. Prav tako je naša velika skrb bivalni standard, težave so še posebej v mestih, kjer starejši bivajo v starih blokih brez dvigal, brez dostopnih ramp za vozičke ali imajo velika stanovanja in z njimi prevelike stroške.
Kako jim pomagate?
Svoj čas smo imeli svetovalnico, vendar smo jo opustili. Nekateri upokojenci bi lahko stanovanje zamenjali za manjše ali ga prodali in šli v dom, ampak so temu nasprotovali svojci. Opozarjamo pa na nujnost ureditve stanovanj brez dvigal in dostopa z vozički, kar bi morala pomagati urediti država.
S pomočjo programa Starejši za starejše obiskujete in pomagate najbolj pomoči potrebnim vrstnikom. Kaj opažajo vaši prostovoljci?
S pomočjo programa Starejši za starejše pomagamo in spremljamo, kako starejši živijo, kakšne težave imajo in ali so zdravstveno in socialno ogroženi. Prostovoljci opažajo, da nekateri živijo zelo skromno, vendar ne jamrajo. Na podeželju je ta program uspešnejši kot v mestih, saj se ljudje med seboj poznajo. Tudi v času covida so bili naši prostovoljci s pomoči potrebnimi ljudmi v stikih po telefonu, prinesli so jim, kar so potrebovali. Največji problem pri starejših je osamljenost, zato so obiski naših prostovoljcev tako pomembni, poleg tega jim pomagajo pospraviti stanovanje, prinesejo hrano iz trgovine, uredijo zdravniško pomoč ali prevoz do zdravnika. Če živijo sami, jim pokosijo še travo okrog hiše. Pomagajo pa urediti tudi varstveni dodatek ali dodatek za pomoč in postrežbo.
Na terenu deluje okrog 3500 prostovoljcev, opažamo pa, da se mlajši upokojenci slabše vključujejo v prostovoljno delo.
Kako pa se je obnesla e-oskrba, ki je zaživela lani?
E-oskrba, ki omogoča storitev na daljavo, je zelo pomembna, saj je v pomoč starejšim, ki živijo sami doma in so najbolj ogroženi, da se počutijo varnejše in samostojnejše. Skupaj s Telekomom smo s temi napravami opremili 5000 starejših po vsej Sloveniji. Uporaba je do septembra brezplačna, zato si prizadevamo, da bi ministrstvo za solidarno prihodnost poskrbelo za pokrivanje teh stroškov tudi v prihodnje, kajti 70 odstotkov uporabnikov tega stroška ne bi zmoglo plačati. Prav tako bi radi vključili še dodatnih 4000 oseb, saj se je tovrstna pomoč zelo dobro izkazala. Glede na stanje v Sloveniji pa bi jo potrebovalo okrog 40.000 starejših, invalidov in kronično bolnih ljudi.
V društvih skrbite tudi za športne dejavnosti, pohodništvo, druženje in tudi za ohranjanje rokodelstva. Kako jih spodbujate, da skrbijo in širijo zavedanje o ohranjanju kulturne dediščine?
Rokodelske sekcije delujejo v 170 društvih in združujejo okrog 2000 rokodelcev. Pri tehniški kulturi smo naredili velik napredek, sodelovali smo tudi pri pripravi zakona o rokodelstvu. Na podlagi tega zakona bo država plačala enega človeka, ki bo skrbel za razvoj rokodelstva, prikazovanje rokodelskih veščin in prenos znanja. V šolah bodo potekale delavnice, ki bodo mlade spodbujale k ohranjanju bogate kulturne dediščine. Naši člani so vešči najrazličnejših ročnih del, od pletenja košar, vezenja do izdelovanja čipk. Svoje izdelke tudi radi pokažejo na številnih razstavah.
Za našo prihodnost bo pomembno medgeneracijsko sodelovanje. Kako bi ga še okrepili?
V ta namen smo se povezali z dijaško in študentsko organizacijo ter mladinskim svetom. Skupaj tvorimo Medgeneracijsko koordinacijo Slovenije (MeKoS) in si pomagamo z nasveti ter skupaj nastopamo na vladi in ministrstvih. Mladim predstavljamo, kaj delamo starejši in s katerimi problemi se ukvarjamo, po drugi strani spoznavamo mlade, kaj delajo in kakšne težave imajo oni.
Kako mladi gledajo na starejše, ste optimistični?
V MeKoSu se lepo pogovarjamo, kako pa je v praksi, je največ odvisno od vzgoje mladih doma, saj vidite, kaj se je zgodilo v Beogradu. Pri mnogih mladih ni nobenega spoštovanja ne do staršev ne do učiteljev ne do drugih. Starši celo hodijo v šolo zagovarjat svojega otroka z odvetnikom. To ni dobro. Mi smo te vrednote živeli, še starše smo onikali.
V Zdusu opozarjate tudi na staromrzništvo. Kako bi odpravili stereotipe o starosti in staranju?
Mnogi ljudje in tudi vladni resorji pogosto menijo, da so starejši razvojno breme države, da poberejo veliko denarja in nam niso naklonjeni. Toda tudi mlajši bodo nekoč starejši. Vsak si želi doživeti čim več let zdrav. Družba se mora zavedati, da je starejša generacija naredila veliko dobrega za to državo. Spoštovanje do starejših pa se začne v družini. Večkrat je premalo cenjen njihov prispevek, ki ga še vedno dajejo družini in družbi, od varstva vnukov, razne pomoči mladim do prostovoljstva. Zelo dobro bi bilo, da bi upokojencem, ki bi še želeli delati, omogočili, da poleg plačila za delo dobivajo tudi zasluženo pokojnino, saj bi si tako popravili gmotni položaj. V Zdusu pa si želimo, da bi bili aktivni tudi v društvih upokojencev, kjer lahko izbirajo med številnimi dejavnostmi, ki pomagajo ohranjati tako telesno kot tudi duhovno vitalnost.
Starejši so manj vešči uporabe novih tehnologij, kar jim povzroča dodatne skrbi, izključenost in odvisnost od drugih. Kako jim pomagati in približati digitalizacijo?
Projekt digitalizacije izvajamo skupaj s Simbiozo, ki upokojence v društvih poučuje uporabe pametnih telefonov in računalnikov. Za delavnice smo na razpisu pridobili nekaj sredstev in želimo digitalno opismeniti in opremiti tudi društva, kjer še ne uporabljajo elektronskih naprav. Zavzemamo se tudi za to, da bi starejši, ki niso vešči uporabe novodobnih naprav, še naprej imeli na voljo tudi klasične poti v bančništvu, zdravstvu in javni upravi. Sicer pa zelo spodbujamo člane k učenju uporabe novih tehnologij, ker je potem vse veliko lažje. Žal imamo še veliko digitalno nepismenih.
Ljudje, ki se upokojujejo danes, imajo drugačne želje in pričakovanja, kako bi živeli v pokoju. Kako jih skušate pritegniti v vaša društva?
Če je društvo aktivno, je zanimivo tudi za nove člane. V nekaterih društvih so tudi pri tem zelo uspešni. Ukvarjajo se z raznoraznimi dejavnostmi, ki jih tudi sofinanciramo iz Zpizovih sredstev za rekreacijo. Novi člani prinesejo novo energijo in zagon, kar v društvih potrebujemo.
Pred časom so bila trenja med Zdusom in osrednjo mestno zvezo upokojencev. Ali ste nesoglasja rešili?
Nismo jih še rešili do konca. Na prvi stopnji je sicer mestna zveza tožbo proti nam dobila, vendar sodišče nekaterih stvari sploh ni upoštevalo, zato smo se pritožili. Želimo pa si, da bi zadevo čim prej rešili.
Počasi zaključujete svoj drugi mandat in vodenje Zdusa. Ali je že znano, kdo bo prevzel vajeti?
Ne še. Postopki tečejo, 19. junija bo zbor članov Zdusa – delegatov iz 13 pokrajin, ki bodo izvolili predsednika in dva ali tri podpredsednike.
Na kaj ste še posebej ponosni, da ste pod vašim vodstvom uredili?
Čeprav smo imeli tudi različne poglede, smo se na upravnem odboru znali dogovarjati. Večkrat smo bili v dilemi, kadar je šlo za Hotel Delfin in njegov razvoj, nekaj nesoglasij je bilo tudi glede protikoronskih ukrepov, toda prevladala je pamet, in vesel sem, da imamo članstvo, ki nas podpira, in dobre strokovne službe. Pred kratkim smo ustanovili še eno pokrajino, ki bo vključevala društva, ki združujejo člane po poklicni pripadnosti, kot so obrtniki, vojaki, policisti. Želim si, da bi Zdus še naprej uspešno deloval kot organizacija civilne družbe in vključeval čim več upokojencev. Pa da bi se Hotel Delfin v Izoli razširil, za kar smo si v mojem mandatu zelo prizadevali.
Če je društvo aktivno, je zanimivo tudi za nove člane.
