Rehabilitacija po nevroloških boleznih in poškodbah
Zdravje
Terapija recoveriX je sestavljena iz 25 obravnav, v tem času pa si pacient približno 6000-krat predstavlja gib.
Podatki kažejo, da samo tretjina ljudi, ki je preživela možgansko kap, lahko živi povsem samostojno. Drugi imajo bolj ali manj hude in dolgotrajne posledice, bolečine, težave pri gibanju, nehotene gibe ter ohromelost udov ali strani telesa, kar seveda močno vpliva na kakovost življenja.
Poškodbe možganov povzročijo nevrofiziološke spremembe, ki so značilne za spastično ohromelost. To so izguba moči, ko bolnik ne more premikati roke ali noge, zvečan tonus, ki povzroči zakrčenje uda v nenaravnem položaju, ojačani refleksi, zaradi katerih prihaja do nehotenih gibov ob dotiku, ter izguba mišične mase in s tem oslabitev mišice (atrofija). Če povemo zelo preprosto, te spremembe nastanejo zaradi prekinitve povezave med tremi živčnimi celicami oziroma motoričnimi nevroni, ki v možganih nadzorujejo gibanje. Prekinjeno »potovanje« električnega signala med nevroni, kar nam sicer omogoča motorične predstave, bolnik občuti kot nezmožnost ali okrnjeno zmožnost izvajanja hotenih gibov. Stanje se pogosto kaže kot nepopravljivo, saj nobena rehabilitacija ni učinkovita.
Več upanja pa bolnikom nudi metoda recoveriX, ki omogoča celovitejši pristop. Gre za prvi rehabilitacijski sistem z možgansko-računalniškim vmesnikom, ki povezuje mentalne dejavnosti (zlasti predstavljanje gibov) z motoričnimi funkcijami. Metoda je osnovana na izjemni sposobnosti naših možganov, da se spreminjajo in prilagajajo novim informacijam in situacijam. Zelo poenostavljeno rečeno, deluje tako, da si morajo bolniki predstavljati gibanje rok ali nog, ko sistem uspešno prepozna motorično predstavo, pa se vključita virtualna resničnost in funkcionalna električna stimulacija.
Nadzor nad gibi
Kot pravi dr. Andraž Stožer, dr. med., znanstveni svetovalec: »Sistem recoveriX v obliki vmesnika možgani-računalnik združuje tri zelo uveljavljene nevrofiziološke in fizioterapevtske koncepte, to so motorična predstava, navidezna resničnost in funkcionalna električna stimulacija, v smiselno biološko povratno zanko, ki krepi plastičnost možganov oziroma njihovo sposobnost, da se po bolezni ali poškodbi prizadete funkcije nauči preostali zdravi del možganov.«
Metoda ni boleča niti neprijetna. Bolniku na glavo namestijo kapo z elektrodami, ki merijo, kaj delajo možgani, in prepoznajo, kdaj oseba sodeluje in si pravilno zamisli gib. Elektrode ima tudi na roki, ki je ne more več premikati oziroma je gibanje zelo oteženo. Bolnik si predstavlja (v mislih) določen gib roke, pri čemer gleda v monitor, na katerem mu slika navideznega gibanja rok pomaga pri ponovnem učenju. Če je zamisel giba pravilna, se navidezna roka na zaslonu premakne in pošlje možganom povratno informacijo, da so si gib ustrezno zamislili, kar je ključno za učenje in motivacijo. S pomočjo električne stimulacije pa se hip zatem premakne tudi bolnikova roka, kar pošlje možganom dodatno povratno informacijo in pomaga pri preprečevanju atrofije mišice. S tem bolnik, ko vidi gibanje navidezne roke na zaslonu, hkrati pa vidi in čuti gibanje lastne roke, spodbudi možgane k ponovnemu učenju motoričnih funkcij.
Terapijo že uspešno uporabljajo v več kot 20 državah po svetu, na Finskem je celo dostopna v okviru javnega zdravstva. Pri nas jo za zdaj izvajajo samoplačniško v Mariboru, Kranju in Termah Dobrna. Primerna je za bolnike z motoričnimi okvarami zaradi možganske kapi ali drugih poškodb oziroma bolezni centralnega živčnega sistema, tudi za bolnike z multiplo sklerozo. Klinično je že priznana kot učinkovita rehabilitacija pri težavah z gibanjem rok, študije pa so obetavne tudi za težave z nogami.
Kot pravi dr. Stožer, je na ta način mogoče bistveno izboljšati grobo motoriko, fino motoriko, hojo, tremor, spastičnost, občutljivost, spomin in koncentracijo, in to ne glede na starost bolnikov ali čas trajanja gibalnih omejitev oziroma koliko časa je preteklo od možganske kapi. Terapija je primerna tudi za posameznike, ki se jim po rehabilitaciji motorične motnje več ne izboljšujejo. Zahteva pa veliko motivacijo bolnika, zlasti njegovo pozornost in koncentracijo. Terapijo je priporočljivo začeti čim prej, ko bolnikovo zdravstveno stanje omogoča sodelovanje, vendar pa je znanstvena študija, v kateri je sodelovalo 51 bolnikov različnih starosti in z različnimi stopnjami prizadetosti, pokazala, da recoveriX možganom pomaga povrniti izgubljene funkcije tudi več desetletij po možganski kapi ali nevrološki motnji.
