Vino naj bi bila prva alkoholna pijača na tem planetu

Martinovo oziroma 11. november je med pridelovalci in ljubitelji vina čaščen praznik, ko naj bi se grozdni sok spremenil v vino. Poimenovan je po dnevu, ko so pokopali priljubljenega francoskega škofa Martina.

Svetnik Martin (po latinsko Martinus, pomeni mali Mars oziroma izhaja iz imena Mars, rimskega boga plodnosti in vojne) se je rodil okoli leta 316 v Sombotelu (Szombathely) na današnjem Madžarskem. Njegov oče je bil častnik rimske vojske, ki je ob upokojitvi dobil kos zemlje v italijanskem mestu Pavia blizu Milana, kamor so se nato preselili. Čeprav ne mama ne oče nista bila kristjana, se je Martin že pri desetih letih odločil, da se bo posvetil veri. Vendar se je na očetovo željo pridružil rimski vojski v Galiji (Francija), kjer je ostal okoli 20 let. Iz tistih časov je znana zgodba, ko je v mrzlem jutru naletel na berača, oblečenega v tanke cunje. Z mečem je prerezal svoj debeli vojaški plašč na pol in ga z eno polovico ogrnil. Od takrat se je posvečal dobrodelnim delom. Sprejel je krščansko vero in ni želel več nositi orožja, zato so ga odpustili iz vojaške službe. Vrnil se je k bogoslužju, potoval in pridigal po zahodni Galiji, danes delu ozemlja Francije. Zaradi svoje velike skromnosti je bil med ljudmi zelo priljubljen. Ko so verniki želeli, da postane škof v francoskem mestu Tours, je Martin zavrnil imenovanje, a so ga z zvijačo zvabili, naj obišče bolnega meščana. Legenda pripoveduje, da se je ob spoznanju, za kaj gre, skril, njegovo skrivališče pa so z gaganjem izdale gosi. Škof Martin je bil do smrti znan po svojem zavzemanju za reveže in po nasprotovanju duhovščini, ki se je vedno bolj oddaljevala od Kristusovega zgleda skromnosti. Na enem od potovanj po svojih župnijah je zbolel za mrzlico in 8. novembra leta 397 umrl v francoskem kraju Candes, nedaleč od domačega Toursa. Po prepirih o kraju pokopa so njegovo truplo ob spremstvu velike množice ljudi po reki Loari prepeljali v Tours in ga 11. novembra pokopali v majhni kapelici zunaj mesta, danes je na tem mestu znana bazilika sv. Martina.

Čeprav škof Martin sam ni gojil trte, se mu po izročilu vendarle pripisuje pomembna vloga pri širjenju vinogradništva po tourski regiji. Tako se je 11. november v vsakoletni koledar zapisal kot praznik tega svetnika in dan, ko se grozdni sok oziroma nečisti grešni mošt z blagoslovom spremeni v vino.

Vinska trta pred Adamom

Praznovanje goda svetega Martina oziroma martinovanje je prišlo k nam iz nemško govorečih dežel. Star običaj je bil, da so se na ta dan sosedje in prijatelji v kleti zbrali na pokušini mladega vina, ki je nastalo iz mošta. Vinogradnik je želel tako dobiti objektivno oceno kakovosti njegovega vina. Bogata pogostitev – z obvezno pečeno gosjo – je bila hkrati prošnja za dober pridelek v naslednjem letu.

Če veljajo ugotovitve zgodovinarjev, ki so v Španiji in okolici Pariza našli starodavne odtise listov trte, se je ta rastlina pojavila v obdobju eocena, torej pred približno 57 milijoni let, ko na Zemlji še ni bilo človeka. Znova so sledi trte zasledili ob proučevanju obdobja miocena, tj. približno 40 milijonov let kasneje, na območjih, kjer danes o njej ni ne duha ne sluha: na Islandiji, Grenlandiji in Aljaski. Legenda pripoveduje, da je odličen lokostrelec Badan, sin mogočnega perzijskega vladarja Šamerana, nekega dne s strelom puščice smrti rešil orla, ki se mu je kača ovila okoli vratu. Leto dni kasneje je ta orel priletel na dvor ter iz kljuna izpustil nekaj pešk, iz katerih je čez čas vzklila mladika, ki je bila vsem tuja. Po nekaj letih se je na rastlini pojavilo grozdje, ki se je jeseni obarvalo temno modro. Sadež je bil poln soka, zato so se domislili, da bi ga iz njega iztisnili. Čez čas so prestrašeno opazili, da so v soku mehurčki in vre kar brez kuhanja. Ker so se bali, da je strupen, so ga dali piti na smrt obsojenemu, ta pa ne samo, da je ostal živ, postajal je vedno bolj dobre volje, dokler ga ni premagala utrujenost in je trdno zaspal. Od takrat naprej so gojili trto in vino je še danes dobrodošla pijača v človekovem življenju.

O starosti žlahtne kapljice priča tudi stiskalnica, ki so jo leta 1969 izkopali arheologi v bližini Damaska v Siriji, izvirala pa naj bi iz šestega tisočletja pr. n. št. Grozd je bil starim Egipčanom simbol zdravja in življenjske moči, vino pa sveta pijača, ki so jo darovali bogu rodovitnosti.

Pijača, ki je uničila rimski imperij

A že v davnih časih je vino ljudem delalo preglavice. Na kamnitem stebru templja v Babilonu se je ohranil vklesan razglas kralja Hamurabija, da smejo vinski trgovci prodajati vino samo po določeni tarifi, niso ga smeli redčiti z vodo, razgrajanje pa je bilo prepovedano. Zgodovina še poroča, da je tudi egipčanski kralj Ptolomej XI. v zadnjem stoletju pr. n. št. uvedel kaznovanje opitih oseb.

Nazdravljanje z vinom se je do današnjih časov ohranilo še iz časov starih Grkov in prek Rimljanov. Grški zgodovinar Herodot (484–424 pr. n. št.) opisuje običaje starih Perzijcev, ki so o težavah in pomembnih zadevah radi razpravljali rahlo vinjeni. Če so dogovor ali idejo presodili za sprejemljivo tudi naslednjega dne, ko so bili trezni, so dogovorjeno uresničili.

Na sever, na ozemlje današnje Evrope, je vino prišlo v času Aleksandra Velikega. V zgodnjem Rimu je bilo vino velika redkost; moški so ga najprej smeli piti šele po 35. letu starosti, ženske pa sploh ne. Romul, ustanovitelj Rima, je izdal zakon, po katerem so prekršek (pijančevanje) kaznovali celo s smrtno kaznijo. Iz Rima izvira tudi znameniti rek: In vino veritas (v vinu je resnica). Rek naj bi sicer izumil starogrški lirik Alkaj, kasneje pa so ga prevedli v latinščino in se je v taki obliki po vsem svetu ohranil vse do danes. Širitev rimskega imperija je začelo pospeševati vinogradništvo in vinarstvo tudi v zasedenih provincah in tako tudi pri nas. Rimljani so v slabih letinah vino radi popravljali, da je bilo manj kislo, so dodajali svinec, ki je preprečil povretje vsega sladkorja, kar je pomorilo več ljudi kot marsikatera tedanja bolezen. Torej ne le svinčene cevi rimskih vodovodov ali svinčeni kozarci, ampak tudi oplemenitenje vina s svincem je po mnenju nekaterih zgodovinarjev eden izmed vzrokov propada rimskega imperija.

Vlado Kadunec, fotografija: J. D.