Teža tihih pričakovanj nas lahko zlomi

Dobro počutjeseptember '25Medgeneracijsko

PSIHOLOGIJA

Dedki in babice so pravi balzam za otroke, tudi vnuke. Vedno nasmejani, polni razumevanja in toplih besed. Vseeno se lahko zgodi, da se nasitijo te vloge in bi želeli biti slišani in razumljeni tudi takrat, ko potrebujejo čas zase.

Babica v moji soseski, poimenujmo jo Marta, je imela 64 let, ko je začela opažati, da jo določene stvari vedno bolj utrujajo. Ne telesno, temveč v srcu. Vedno je veljala za tisto, ki vse ve, ki se vedno znajde, ki ima nasmeh na obrazu tudi takrat, ko je težko. V družini je bila tihi steber, ki nikoli ne vpraša za pomoč, a jo vsi od nje pričakujejo. Vnuki, otroci, prijatelji, tudi sosedje. Vsi. Kot da pričakujejo, da bo razumela, znala, naredila. In prav tiho, brez besed, so ta pričakovanja naraščala. Nihče ni rekel: »Marta, ti si odgovorna za vse to.« A ona je to čutila. Kadar ji ni uspelo narediti vsega, je niso obsojali, a pogled, molk, rahlo privzdignjena obrv – vse to ji je govorilo več kot tisoč besed.