Vse dobro šteje
Veseli smo, kadar nas bralci pokličete in poveste, da vam revija ogromno pomeni, ker iz nje izveste marsikaj koristnega. Pravite, da vam daje pogum in vam je potem lažje, če vas kaj teži ali boli. Priznam, da pohvala dobro dene in se naslednje številke lotimo še z več elana. Večkrat pa nas pokličete tudi tisti, ki ste osamljeni in bi radi samo poklepetali. Vsak ima svojo zgodbo, največkrat pa je za njimi težko življenje.
Po izidu septembrske revije nas je poklicala bralka Marjeta, ki je bila tudi med interniranimi na Rabu. Ničesar se ne spomni, ker je bila stara komaj eno leto, po maminem pripovedovanju pa so zelo trpeli. Ob zgodbi z naslovom Lakota je strašna, a še hujša je žeja, se je zjokala. Zdaj je v domu in ima več zdravstvenih težav, ki prav gotovo izvirajo tudi iz tega obdobja. Spomnila je na boj staršev proti okupatorjem in tudi, kaj vse so prestali ničesar krivi otroci, zdaj pa ima večkrat občutek, kot da vse to ni nič vredno. Vendar ona je ponosna na svojo mamo in vse, ki so se borili za svobodo.
Tega ne more nihče izbrisati, njihov boj še kako šteje, da lahko zdaj živimo v svobodni in eni najlepših dežel na svetu. Tudi vsako še tako drobno delo, ki ga kdo opravi, je pomembno. Med upokojenci je veliko prostovoljcev, ki obiskujejo svoje vrstnike, jim pomagajo, predvsem pa preganjajo osamljenost, ki je huda nadloga v starosti. Ena takšnih je bila tudi Marija Jevnišek iz Celja, ki je konec avgusta izgubila boj z boleznijo. Kot zvesta in navdušena bralka Vzajemnosti nas je večkrat poklicala, nadvse rada pa se je udeleževala srečanj bralcev. Zelo je bila pozorna, vedno je s seboj prinesla darilca, ki jih je naredila sama. Z njimi se je zahvalila nam z uredništva, animatorjem in predavateljem za njihov trud. Njene energičnosti, topline in dobre volje ne bomo pozabili in zagotovo tudi vse, kar je dobrega naredila kot prostovoljka, ni bilo zaman.
Vse v življenju se sešteva in prej ali slej odmeri. Največ pa šteje zadovoljstvo, ki nas preplavi, ko se neko delo dobro opravi.