Ko se otopli, oživijo tudi klopi

15. marec 2017

Proti nekaterim nalezljivim boleznim je cepljenje še vedno najučinkovitejša zaščita, kljub temu je odziv na prostovoljna cepljena pri nas slab. Sekcija za preventivno medicino Slovenskega zdravniškega društva je tokrat opozorila, da je tako tudi glede cepljenja proti pnevmokoknim okužbam pri starejših prebivalcih in pri cepljenju proti klopnem meningoencefalitisu, čeprav imata obe okužbi za ljudi lahko hude posledice, povzročita pa lahko celo smrt.

Proti pnevmokoknim okužbam, ki se pri odraslih v večini primerov pokažejo v obliki pnevmokokne pljučnice, se kljub priporočilom medicinske stroke cepi relativno malo ljudi. V Sloveniji so leta 2015 zabeležili 332 pnevmokoknih okužb, zaradi katerih je 35 ljudi umrlo. Simptomi, ki kažejo na pnevmokokno pljučnico, so: visoka temperatura, kašljanje in bolečina v predelu pljuč. Povprečna doba hospitalizacije pri bolezni je 10 dni, samo okrevanje pa lahko traja več tednov ali mesecev, za kar 20 odstotkov ljudi pa je pnevmokokna pljučnica usodna. Cepljenje proti pnevmokoknim okužbam zdravniki priporočajo starejšim od 65 let, še posebej tistim, ki živijo skupaj z mladimi (vnuki so lahko prinašalci okužb iz vrtca in šole), srčno-žilnim bolnikom, diabetikom, bolnikom s kronično pljučno boleznijo (npr. KOPB, astma), bolnikom z oslabljenim imunskim sistemom, kadilcem in alkoholikom. Cepljenje je samoplačniško, če pa posameznik spada v rizično skupino bolnikov, je cepljenje proti pnevmokoknim okužbam brezplačno (stroške plača ZZZS). V rizično skupino sodijo: bolniki s prirojeno ali pridobljeno imunsko pomanjkljivostjo, okuženi s HIV, bolniki, ki do jim presadili kostni mozeg ali so jim odstranili vranico, bolniki s končno ledvično odpovedjo, levkemijo, limfomom, Hodgkinovo boleznijo, bolniki s presajenimi organi, nekateri bolniki na imunosupresivnem zdravljenju.

Še posebej pomembno je, da se cepijo rizični bolniki, saj je pri njih verjetnost za nastanek pnevmokokne okužbe za nekajkrat višja kot pri zdravih ljudeh, je opozorila specialistka družinske medicine dr. Marta Grgič Vitek. Cepijo se lahko pri izbranem zdravniku ali na območnih enotah Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), kjer lahko dobijo tudi dodatne informacije.

Za klopni meningoencefalitis ni zdravila

Še posebej nevarna bolezen je klopni meningoencefalitis, ki jo prenašajo okuženi klopi in zoper katero ni zdravila, lahko pa se proti njej zaščitimo s cepljenjem. Slovenija sodi zaradi okuženosti klopov z virusom klopnega meningoencefalitisa med najbolj ogrožena območja v Evropi.

V toplejših spomladanskih dneh oživijo tudi klopi, ki se nahajajo predvsem v podrasti, grmovju, v gozdu, travi in celo na vrtu. Nevarnost okužb je vse od februarja do novembra. Kadar gremo na sprehod ali izlet v naravo je pomembno, da se pred klopi zaščitimo z oblačili, da imamo čim več kože pokrite, namažemo se z repelentom, katerega vonj odganja klope, po vrnitvi domov pa pregledamo telo in se stuširamo, oblačila pa skrtačimo in po možnosti operemo. Če opazimo klopa, ga čim prej odstranimo s pinceto, za odstranjevanje pa ne uporabljamo krem, olja ali drugih mazil.

Klopni meningoencefalitis je virusna bolezen osrednjega živčevja, ki se prenaša z vbodom okuženega klopa. Bolezen običajno poteka v dveh fazah, prva se začne 7 do 14 dni po vbodu klopa, poteka pa podobno kot pri gripi (utrujenost, slabo počutje, bolečine v mišicah, vročina, glavobol). Sledi od nekaj dni do treh tednov miru, potem se pojavi druga faza bolezni z visoko temperaturo, močnim glavobolom, slabostjo, bruhanjem, lahko pa nastopi celo nezavest ali smrt. Na mestu vboda klopa pa na koži praviloma ni opaznih sprememb. Bolezen lahko pusti trajne posledice, kot so glavoboli, zmanjšana delovna spodobnost in sposobnost koncentracije, pareze pa tudi ohromelost. Eden do dva odstotka odraslih bolnikov pa za njo umre.

Najučinkovitejša zaščita pred klopnim meningoencefalitisu je cepljenje, ki je sicer za tiste, ki so okužbi izpostavljeni pri delu (npr. gozdarji, lovci,…) obvezno, priporočajo pa ga vsem osebam od enega leta starosti naprej, ki se gibljejo ali živijo na ogroženem območju zaradi okuženosti klopov z virusom klopnega meningencefalistisa, predvsem pa tistim, ki se gibljejo v naravi. Pri tem pa je treba poudariti, da lahko klopa dobimo tudi na vrtu ali na sprehodu s psom.

Prva dva odmerka cepljenja priporočajo že v zimskem času z enomesečnim razmikom, tretji odmerek pa čez 5 do 12 mesecev, nato pa so potrebni poživitveni odmerki, po 50. oz. 60. letu starosti so ti odmerki priporočljivi na 3 leta. Število prijavljenih primerov klopnega meningoencefalitisa iz leta v leto niha, lani je bilo v zadnjih desetih letih najmanj – 62 prijavljenih primerov, največ – 373 primerov, pa v letu 2006.

Pri nas je po en odmerek cepiva prejelo okrog 12 odstotkov prebivalcev, redno pa se jih cepi 7,3 odstotka, kar je zelo malo. V Avstriji, ki ima podobno razširjenost povzročitelja bolezni, so s promocijo zvišali delež cepljenih s 6 odstotkov v 80. letih na 88 odstotkov celotne populacije, ki je prejela najmanj en odmerek cepiva v zadnjih letih, 58 odstotkov pa se jih cepi redno, kar je prispevalo, da se je močno znižalo število obolelih. Epidemiologinja dr. Nena Guček Klopčaver je dejala, da so nekatere stvari v življenju naša izbira, med drugim tudi izbira med zboleti ali raje preprečiti bolezen. Dodala je, da se sama že 25 let vsako leto cepi proti gripi in čeprav obravnava tudi po 60 bolnikov na dan, do sedaj še ni zbolela za gripo. Pri tem pa je pomembno, da se proti gripi cepimo pravi čas, že v jeseni, z zaporednim cepljenjem pa je učinek še kumulativen. Še posebej bi se za cepljenje morali odločati starejši, saj z leti naš imunski sistem slabi. Cena cepljenja za odrasle je 18,39 evra, do konca marca pa se lahko cepimo po polovični ceni.

Izpoved bolnika

Tone Hočevar iz Ljubljane je za klopnim meningoencefalitisom zbolel kot otrok v 3. razredu osnovne šole. Bolezen, ki jo takrat ni poznal, mu je pustila trajne posledice. Ker je bil slaboten, so ga otroci pogosto šikanirali, njegovih težav pa tudi učitelji niso vedno razumeli. Bil je bister učenec, vendar je imel zaradi tresoče roke težave pri tehničnem risanju, nespreten pa je bil tudi pri igrah z žogo in zaradi tega izobčen iz družbe vrstnikov. To ga je še posebej prizadelo, potem pa se je našel v veslanju in leta 1972 odšel celo na olimpijske igre, kjer je kot kanuist na divjih vodah dosegel 14. mesto. Bolezen je na več področjih poslabšala kakovost njegovega življenja, vendar se ji ni nikoli vdal.

  Besedilo in fotografije: Jožica Dorniž