Svetovni dan bolnikov
Danes je svetovni dan bolnikov, ob katerem v Sloveniji poteka tradicionalno romanje bolnikov in ostarelih na Brezje.
Svetovni dan bolnikov je vpeljal papež sv. Janez Pavel II. leta 1992. Pri Slovenski škofovski konferenci izpostavljajo versko oskrbo v bolnišnicah, ki jo nudijo bolnišnični duhovniki. Skupaj z redovniki jih je okoli 30, ki v bolnišnicah obiskujejo in spremljajo bolnike, jim dajejo zakramente, opravljajo liturgična opravila pri njih in v bolniških kapelah (od 27 bolnišnic ima kapelo 23 bolnišnic,) ter nudijo pomoč ob spremljanju, katehezi in oznanjevanju smisla bolezni, trpljenja in smrti.
Pojem duhovnosti je širši kot pojem religioznosti
Na prvi nacionalni konferenci o duhovni in religiozni oskrbi v Sloveniji, ki je potekala marca lani Domu sv. Jožefa v Celju, so izpostavili, da duhovna oskrba ni vedno enaka religiozni oskrbi, da jo lahko presega in je namenjena vsem, ne glede na versko prepričanje, tudi tistim, ki se ne izrekajo za verne. Na konferenci so sprejeli nekatere zaključke, med drugim: da imamo vsi ljudje, ne glede na versko ali kulturno izhodišče duhovne potrebe, ki jih je potrebno prepoznavati in nanje sočutno ter spoštljivo odgovarjati; da je potrebna vizija duhovne oskrbe, ki bo na različne načine odgovarjala na duhovne potrebe sočloveka;Da je, ne glede na njegova osebna prepričanja in življenjske usmeritve, človek središče duhovne oskrbe; ter da je za prepoznavanje, ocenjevanje in zadovoljevanje duhovnih potreb potrebno znanje. Usposabljanja so potrebna za zaposlene različnih poklicev, ki se pri svojem delu srečujejo z duhovnimi potrebami sočloveka, kakor tudi za duhovne oskrbovalce, ki bi znanja pridobili na specialistični ravni.
Papež Frančišek je v poslanici ob svetovnem dnevu bolnikov bolnike pozval, naj se v preizkušnjah zatekajo h Kristusu, zdravstvene delavce pa, naj nikoli ne pozabijo, "da so diagnostični, preventivni in terapevtski postopki, raziskave, zdravljenje in rehabilitacija vedno v službi bolnika." Pozval jih je, naj si pri delu vedno prizadevajo "za spodbujanje dostojanstva in življenja vsakega človeka ter zavračanje kakršnega koli kompromisa v smeri evtanazije, pomoči pri samomoru ali zatiranja življenja, tudi v primeru neozdravljive bolezni".
