Prostovoljstvo, sintagma novega tisočletja

Prihodnje leto se bo Evropa posvetila problemom in uspehom prostovoljstva, tako kot se letos posveča boju proti revščini in socialni izključenosti. Prostovoljstvo je namreč prepoznano kot ena od uspešnih oblik, s pomočjo katere je v času krize mogoče izdatno omiliti hudo stisko, v kakršni so se in se še bodo znašli številni Evropejci.

Prihodnje leto se zdi še daleč, a priprave na leto prostovoljstva so že stekle. Uvodni veliki dogodek je pripravila Španija, ki je v Valencii teden dni gostila simpozij o komuniciranju med prostovoljci vseh evropskih držav. Šlo je za srečanje, na katerem je več kot 300 udeležencev razpravljalo o problemih prostovoljstva in hkrati opozorilo na primere dobre prakse. Ali smo bili tam tudi Slovenci, ki slovimo kot narod prostovoljcev? Ali smo pokazali karkoli iz našega prostovoljske ponudbe storitev od gasilcev do gorskih reševalcev, od dela z ljudmi, ki so se zatekli v Slovenijo, do prostovoljstva v Karitas in Rdečem križu ter seveda velikih prostovoljskih projektov, kakršne s pomočjo upokojencev uresničuje Zveza društev upokojencev?

Ne! Slovenci v Valencii nismo ničesar dali od sebe, ničesar nismo pokazali, nismo imeli svoje razstavne mize, imeli pa so  jo Romuni, Srbi, Hrvati, Bosanci, če ostanem samo na tem koncu Evrope. Tri zagrete ženske iz Slovenije (dve iz Slovenske filantropije in ena iz ZDUS), smo lahko dale le svoj prispevek v razpravah. In jim kot prave patriotke nismo omenile, da pri nas, čeprav je skoraj vsak deseti Slovenec tako ali drugače vključen v prostovoljsko delo, nimamo niti zakona o prostovoljstvu, tistega zakona, ki ga v parlamentu medijo že dva mandata, zakona, ki bi naposled omogočal legalno delo in zaščito teh, ki s svojim delom državi prihranijo na milijone evrov.

Ali smo se česa naučile iz simpozija in ali lahko svoja znanja o dobrih praksah iz drugih držav prenesemo našim prostovoljkam in prostovoljcem. Poglejmo! Uvod v to veliko srečanje je poleg političnih govorov, ki pa so povsod enaki, imel španski filozof in njihov najbolj znani prostovoljec prof. dr. Luis Aranguren Gonzalo, avtor številnih knjig o prostovoljstvu (več kot 20).

Po terorističnih napadih, je povedal Luis Aranguren Gonsalo, se je prostovoljstvo v Španiji razmahnilo, vsi so hoteli pomagati, ponujali so svoje znanje, čas, delo, ponujali pomoč v materialu, bili so na voljo podnevi in ponoči. Izkazalo se je, da je prostovoljstvo način življenja, ne pa le nekakšno dobrodelno popoldansko delo enkrat ali dvakrat na teden. V Španiji je zdaj registriranih več kot milijon prostovoljcev, ki opravljajo prostovoljno delo ne glede na vero ali politično prepričanje. Prostovoljstvo je v Španiji še vedno v tranziciji, ljudje so vse bolj naklonjeni prostovoljstvu kot takemu, pripadnost tej ali drugi organizaciji, tej ali drugi ideologiji ni več pomembna. Prostovoljstvo postaja v nasprotju z ideologizacijo družbe temelj za upanje. Prostovoljstvo je v nasprotju s potrošniško miselnostjo hkrati tudi skromnost, je predvsem generator novih vrednot, je povezovanje ljudi v boju proti samoizolaciji in indiferentnosti do tuje stiske. Prostovoljstvo je sintagma novega tisočletja, ki izpolnjuje življenje in s tem osrečuje ljudi, prostovoljstvo je pionir nove kulture in solidarnosti pri ustvarjanju novega, boljšega sveta. Ta temeljna misel španskega filozofa prostovoljstva se je zasidrala med udeleženci simpozija in vse do konca simpozija prežemala razprave in okrogle mize.

Španci so ponudili tudi ogled v živo tega, o čemer je govoril Gonzalo. Na obrobju Valencie se je ob obali naselilo nekaj deset družin priseljencev iz Afrike, ki so jim na pomoč priskočili prostovoljci. S pomočjo mesta so pridobili center za izobraževanje in druženje v aktivnostih, ki jih vodijo glede na želje mladih in starih prebivalcev. Skupnost prebivalcev tega naselja je pisana; tu so ljudje z Bližnjega vzhoda, iz severne Afrike, iz severne Evrope in Španije, nekaj Baskov, nekaj Italijanov ... Vsak izmed njih je prinesel s seboj svoje družinske navade, različnosti v verskih običajih in podobno. Priseljencev tukaj ne silijo v asimilacijo, ampak se ob njih Španci učijo sobivanja z drugačnostjo, ki jih oplaja in plemeniti. Videti srečne obraze žensk, ki so postregle z nenavadnim prigrizkom, srečo in vriskanje otrok, ki so se zunaj igrali, je bila izkušnja, ki je ne bom pozabila.