Sindikate potrebujemo vedno bolj
NAŠ POGOVOR
Za pravice se je treba vedno znova boriti, tudi za tiste, ki že obstajajo, pa seveda še za kaj drugega, pravi Francka Ćetković, predsednica Sindikata upokojencev Slovenije (SUS), ki deluje v okviru Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Ekonomistka po poklicu je bila na začetku delovne kariere zaposlena v mariborski tekstilni tovarni Svila, med letoma 1982 in 1986 je bila podpredsednica Zveze sindikatov Slovenije, nato je delala na drugih področjih, dokler se po upokojitvi ni znova pridružila sindikalistom. Od letos je tudi predsednica Sveta Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Kadarkoli se oglasi, opozarja na krivice, zahteva spoštovanje predpisov ter odločno zagovarja solidarnost in medgeneracijsko sodelovanje.
Kolikokrat še slišite vprašanje, zakaj bi upokojenci sploh potrebovali svoj sindikat?
To vprašanje še vedno pogosto slišimo, čeprav SUS obstaja že skoraj 30 let. Ustanovljen je bil po vzoru italijanskih sindikatov. Italijani imajo zelo močne upokojenske sindikate, so najštevilčnejši in tudi najbolj aktivni v okviru Evropske zveze upokojenih in starejših Ferpa.
Prepričana sem, da člani SUS veliko prispevamo k boljši družbi, tudi s svojimi izkušnjami in pogledi na rešitve. Dobro sodelujemo z drugimi sindikati v okviru Zveze svobodnih sindikatov, na primer zelo aktivni smo bili pri pokojninski reformi. Ne borimo se samo za pravice starejših, predvsem gojimo in poudarjamo solidarnost, vzajemnost in medgeneracijsko povezanost. Zdi se mi, da je na te vrednote treba vsak dan znova opozarjati.
Še vedno se dogajajo krivice. Na primer: več kot 90 tisoč ljudi je imelo 40 let delovne dobe, pa jim mora država izplačevati zagotovljeno pokojnino. Ta zdaj znaša 826 evrov. Žal veliko ljudem manjka le nekaj mesecev do polne delovne dobe, pa je ne dobijo. Če smo socialna država, mora imeti vsak državljan vsaj minimalne prejemke, da lahko, kolikor je mogoče, dostojno živi. Zato smo se borili za varstveni dodatek. Od 1. aprila je cenzus za pridobitev varstvenega dodatka 746 evrov. To je možnost za tiste, ki živijo sami in prejemajo 500 ali 600 evrov pokojnine, da vsaj malo izboljšajo svoj položaj. Veseli me, da smo pri pokojninski reformi končno dosegli dve izboljšavi pri varstvenem dodatku: da niso več potrebni podpisi otrok in da centri za socialno delo po uradni dolžnosti preverjajo in samodejno podaljšujejo to pravico.
V okviru reforme so bile sprejete tudi nekatere rešitve, ki ne vplivajo ugodno na višino pokojnin, vendar ne smemo pozabiti, da pokojnine temeljijo na plačah. Nekateri so nezadovoljni, češ 40 let sem delala, pa dobim enako kot oni. Ne, gre za socialno varnost iz drugega vira. Ta določila so res vključena v pokojninski zakon, vendar sredstva za to izhajajo iz postavke za socialo.
Treba se je veliko pogovarjati z ljudmi in razlagati. Tudi zato je naš sindikat dobrodošel. Imamo še eno prednost: SUS ima v okviru Zveze svobodnih sindikatov možnost v Ekonomsko-socialnem svetu dajati pripombe, mnenja in predloge. To možnost zastopanja interesov upokojencev imamo, ker po evropski ureditvi lahko v takih organih sodelujejo predstavniki vlade, delodajalcev in delojemalcev, kar smo posredno sindikati. Če zagovarjamo stališča na strokovnih temeljih in vemo, da imamo prav, smo kar glasni. Privolimo v najboljšo možnost, ki jo je mogoče izposlovati.
Vedno znova se zapleta pri minimalni plači, saj se je od nekdaj premalo poglabljalo v sistem plač. Če je minimalna plača tisoč evrov in je odmerni odstotek za pokojnino 70 odstotkov, koliko boš imel pokojnine? Vedno boš pod pragom revščine. Ampak če kot podjetnik delavcu ne moreš zagotoviti minimalne plače, zapri podjetje! Zagotovljena pokojnina je dobra rešitev, vendar je potuha delodajalcem, ker bo država dodala človeku, da bo nekako živel. Pravilno je, da zasluži toliko, da ima dostojno pokojnino.
Menite, da imajo sindikati še tako moč kot nekoč? Jih še potrebujemo?
Sindikate vsekakor še potrebujemo. Vse bolj. To se je pokazalo pri razpravah o pokojninski reformi. Nekateri so zelo zagovarjali drugi steber in kot zgled navajali Hrvaško, kako vlaga v gospodarstvo in baranta s tem pokojninskim denarjem. Ne povedo pa, v kakšni revščini živijo upokojenci in da so prvi steber uničili, ker so sredstva celo iz prvega prenašali v drugega. S tem denarjem kupujejo tovarne – za čigav žep? Za upokojence že ne.
Zelo občudujem sindikaliste po podjetjih in tovarnah. To so ljudje, ki morajo veliko vedeti in biti s srcem pri stvari, saj so močno na udaru. Opažam pa, da se mlajši težje odločajo za delovanje v sindikatu. Zato toliko bolj občudujem naše člane, vsi so že v letih, a imajo še toliko volje in energije. Dela nam še ne bo zmanjkalo.
Kako pa sicer živijo slovenski upokojenci?
V javnosti se veliko govori o nizkih pokojninah. Po podatkih iz letošnjega februarja 460 tisoč oziroma 85 odstotkov slovenskih upokojencev prejema do 1500 evrov pokojnine. Do 1000 evrov pokojnine prejema skoraj 56 odstotkov upokojencev oziroma 302 tisoč, do 800 evrov pa petina oziroma 110 tisoč. Nekaj čez 30 tisoč upokojencev, to je 5,8 odstotka, prejema zelo nizke pokojnine, do 500 evrov. Nekateri tudi zaradi osebnih okoliščin, ker so izbirali, koliko in kaj bodo delali, pa tudi koliko bodo vplačevali v pokojninsko blagajno; ali pa prejemajo pokojnino iz tujine in so v Sloveniji delali le kratek čas oziroma nimajo dovolj delovne dobe. Mnogi so izgubili službo, bili na čakanju ali prijavljeni na zavodu za zaposlovanje.
Predvsem ženske imajo zelo nizke pokojnine. Prag revščine je nekaj nad tisoč evrov in iz podatkov je jasno razvidno: bolj kot gremo po starostni lestvici do 85. leta, večji je delež žensk, ki živijo pod pragom revščine. Večinoma živijo same, v preteklosti so imele nižje plače, pogosteje so bile odsotne zaradi bolezni otrok, kar je vplivalo na pokojninsko osnovo.
Seveda pa za dostojno življenje v zrelih letih ni dovolj le pokojnina.
Samo na osnovi pokojnin ne moremo realno ocenjevati položaja upokojencev. Velika je tudi razlika, ali imam lastno stanovanje ali sem najemnica, ali imam še kakšen prihodek, morda vrt, ali živim sama ali v dvoje. Za solidno življenje je prav tako pomembno, ali imam dvigalo, če živim v večstanovanjski stavbi, ali imam dostop do javnega prevoza in mi ni treba dodatno plačevati, če moram na primer k zdravniku. Pohvaliti moram brezplačni javni prevoz, to je res velika pridobitev za starejše, čeprav so žal mnoge proge ukinili ali spremenili njihov potek.
Upoštevati je treba tudi, kje upokojenci živijo. Seveda ne moremo posploševati, vendar ko hodimo po terenu, opažamo, da ima na podeželju, recimo v Prekmurju, Prlekiji ali na Dolenjskem, skoraj vsak nekaj, s čimer se ukvarja: vrt, domače živali, brajde, vinograd. Tako se ljudje več družijo, so aktivni, manj mislijo na težave. Drugače je v mestih, recimo Maribor je delavsko mesto, v katerem je veliko industrije propadlo in nimajo kaj početi, imajo nizke prihodke. Tam človekoljubne organizacije veliko pomagajo.
Res pa pogrešamo temeljito analizo o socialno-ekonomskem položaju upokojencev. Skoraj 700 tisoč prebivalcev je kar nekaj, vendar država nima prave slike, kako v resnici živijo in kaj bi bilo treba urediti, da se razmere izboljšajo.
Sindikat upokojencev si že dolgo prizadeva za vgradnjo dvigal v večstanovanjske stavbe, saj bi s tem zelo dvignili kakovost življenja starejših. Kako daleč ste s pobudami?
S tem vprašanjem se res intenzivno ukvarjamo že kar nekaj let, pa žal nismo prišli do rešitev.
Na Hrvaškem je država prisluhnila potrebam prebivalcev, ki živijo v treh- ali večnadstropnih zgradbah. Letos je objavila razpis za sofinanciranje vgradnje dvigal. Program predvideva sofinanciranje ene tretjine celotnih upravičenih stroškov iz državnega proračuna, preostali del pa zagotovijo solastniki stavbe. O potrebi sofinanciranja poteka razprava tudi v evropskem parlamentu. Naša vlada oziroma pristojna ministrstva za pobude žal nimajo posluha, ker pravijo, da se ne da nič urediti, saj gre za zasebno lastnino. Zakaj pa so se potem evropska sredstva lahko uporabljala za obnovo pročelij?
Menim, da bi morali stanovanjsko zakonodajo spremeniti v tistem delu, ki govori o upravljanju zgradb in dolžnostih lastnikov. Ne velja, da streha ali dvigalo nista problem tistih, ki živijo v pritličju – to je vendar obveznost vseh stanovalcev. Ministrstvo za solidarno prihodnost je organiziralo nekaj posvetov, na katerih so precej govorili o tem. Dobrobiti vgradnje dvigal bi se morali zavedati tudi župani, saj lahko krajani na ta način dlje ostanejo na svojem domu, ni toliko potreb po gradnji domov za starejše.
Prepričana sem, da bi morale občine narediti dosti več za starejše, ni treba čakati samo na državo. Zelo si prizadevamo, da bi po občinah imeli svete za starejše. Mariborski svet za starejše veliko in dobro dela, Ljubljana ga ima že dolgo, pa ne vem, koliko je aktiven. Na Ptuju je bil županjin odgovor, da ga ne potrebujejo, ker že imajo odbor za zdravje in socialo. A starejši vendar nismo samo socialni in zdravstveni problem, tudi druge stvari nas zanimajo in se lahko vključujemo v odločitve na ravni mesta, da bomo bolje živeli.
V sindikatu ste kritični tudi do izvajanja zakona o dolgotrajni oskrbi.
Vedno pravim: končno imamo zakon, kakršen koli je že, dajmo na njem graditi, ga dopolnjevati, popravljati, če je treba. Začeli pa smo le. Ali veste, da smo prvi predlog z dr. Tothom predstavili že pred več kot 20 leti?
Rekla bi, da je s tem zakonom institucionalno varstvo na neki način urejeno. Zdaj so se pokazale težave, kot sta preveliko število stanovalcev v višjih kategorijah in previsok znesek zbranih prispevkov. Če je kdo ravnal v neskladju z zakonodajo ali špekuliral za večji zaslužek, je to treba urediti. Potreben je nadzor. Pri nas je problem upravljanje javnih zavodov, ne le na področju sociale. Vsak ustanovitelj ima v nadzornem svetu svoje ljudi – ti bi morali sproti spremljati poslovanje. Kaj torej delajo?
Žal je stroka prepogosto podrejena politiki. Nekatere rešitve že na začetku niso bile dobre, na primer premier je vztrajal pri socialni kapici v višini 780 evrov, kolikor znaša zagotovljena pokojnina. Tako, na pamet, se cene vendar ne določa! Zdaj pa eni doplačujejo, drugi plačujejo manj.
Večno se bomo ukvarjali tudi s previsokimi cenami v DSO koncesionarjev. Še vedno nismo rešili dileme, zakaj stanovalci koncesionarjem v okviru cene plačujejo še nadomestilo za vložena sredstva. Zasebnik je vložil sredstva v gradnjo doma, nato pa postavil višjo ceno, da si je povrnil stroške. Zato se sprašujem: je stanovalec potem delničar doma? Če se država že odloči in podeli koncesijo, naj nadomestilo lastniku zagotovi sama, ne pa da to bremeni stanovalca. Le nadzor in stroka lahko uredita razmere na tem področju. Menim pa, da bi morale občine prevzeti veliko večjo odgovornost in spremljati početje izvajalcev.
Bi morali upokojencem ukiniti plačevanje prispevka za dolgotrajno oskrbo?
Jaz sem za solidarnost. Če mora prispevek plačevati nekdo, ki pri 18 ali 20 letih šele začne delati, zakaj ga ne bi plačevala tudi kot upokojenka. V sindikatu upokojencev se ne strinjamo, da prispevek za dolgotrajno oskrbo plačujejo samo aktivni prebivalci. Prav pa bi bilo, da najdemo rešitev, ali naj se plačuje iz bruto ali neto zneska. Zdaj prispevek dejansko bremeni pokojnine, iz bruto bi šel iz proračuna, tako kot prispevek za zdravstvo.
Ne strinjam se s tistimi, ki se pritožujejo, zakaj plačujemo, če nič ne dobimo za to. Gre vendarle za socialno zavarovanje – to pomeni, da se zavarujem za primer, če bom oskrbo potrebovala. Najbolj bom srečna, če je ne bom potrebovala in bom lahko sama skrbela zase. Težko je ljudem dopovedati, da je plačevanje prispevka za dolgotrajno oskrbo del sistema socialnega zavarovanja.
Kar zadeva dolgotrajno oskrbo na domu – to je obveznost lokalnih skupnosti, pri kateri so občine večinoma odpovedale. Na to smo jih opozorili v javnem pismu. Če občina sklene pogodbo z izvajalcem, še ni nič urejeno; nadzirati mora, kako izvajalec dela. Kaj pomeni, da izvajalec ne more zagotoviti števila ur, kot je določeno v pogodbi? Ali ponuditi del storitev v okviru dolgotrajne oskrbe, del pa v sklopu pomoči na domu? Ali pomoč na domu lahko izvaja, dolgotrajne oskrbe pa ne? Večinoma so izvajalci obeh storitev isti, torej imajo ljudi. S terena slišimo različne zgodbe, naši člani jih preverjajo. Če imam odločbo o tem, kaj mi pripada, kako mi lahko torej izvajalec reče, da mi teh storitev ne more zagotoviti?
Da ne omenjam, kako nedopustno je, da morajo ljudje mesece čakati na odločbo o upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. Prav tako ni jasno, zakaj ne morejo združiti baz podatkov v enoten informacijski sistem. Če ne gre drugače, bi lahko pomagala ZZZS, ki ima že dolgo odličen informacijski sistem.
Kaj lahko v svetu Zpiza, katerega predsedovanje ste prevzeli letos, dosežete dobrega za upokojence?
Svet Zpiza sestavljamo predstavniki delodajalcev, sindikatov, vlade in tri predstavnice upokojencev. Ker se predsedniki menjujejo, smo zdaj na vrsti mi. Predsedovanje zame ni le formalno vodenje sej, ampak resna obveznost. Spremljamo izvajanje zelo zahtevnega obveznega sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Kot vedno poudarja Anka Tominšek, ki je tudi v svetu Zpiza: odločbo o pokojnini dobiš enkrat za vselej, in če je kaj narobe zapisano, si lahko prikrajšan ali pa dobiš nekaj, kar ti ne pripada. Zato je tako pomembno, da je sistem stabilen, da so strokovni delavci dobro usposobljeni in da jih je dovolj. Pokojninski sistem je treba varovati in skrbeti, da dobro deluje, saj je od njega odvisno več kot 600 tisoč ljudi, ki vsak mesec prejmejo pokojnino. To je vrednota, ki jo morda premalo cenimo. Zato vedno znova opozarjamo: krepimo sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Lahko obstaja tudi drugi ali tretji steber in vanj vplačuje, kdor lahko, vendar mora imeti vsak človek dostojno pokojnino iz prvega stebra, če izpolnjuje pogoje. Dobro je, da imamo v svetu možnost razpravljati o aktualnih vprašanjih. Smo nekakšni varuhi sistema, če lahko tako rečem. Prejemamo tudi pobude, ki bi lahko sistem ogrozile.
Mislite na predlog, da bi tisti, ki so formalno upokojeni, a še delajo, prejemali celotno pokojnino, ne le 20 oziroma 40 odstotkov?
Da, taki predlogi so se pojavljali že prej. Spet pozabljamo, da govorimo o socialnem zavarovanju. V naš pokojninski sistem sta vgrajeni solidarnost in vzajemnost. Nimamo rentnega sistema, ne varčujemo zato, da bi iz tega črpali. Prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačujem zato, da bom imela sredstva za preživetje, ko ne bom mogla več delati. To pa je v nasprotju z načelom: delam in imam pokojnino. Taki predlogi lahko vodijo k počasnemu razkroju obveznega pokojninskega in invalidskega sistema. Ali naj se strinjamo s tem, da naj upokojenci in upokojenke delajo, da bodo lahko preživeli? Ali naj dopustimo, da bodo delodajalci z delom upokojencev vplivali na konkurenčnost mladih zaposlenih? Ali naj dopustimo, da bo to prispevalo k nedostojnim plačam?
Vprašajmo se, kdo največ dela po upokojitvi. Zagotovo ne tisti, ki so imeli fizično naporno delo. Sprejeli smo delne rešitve, na primer, da lahko po upokojitvi delaš še nekaj let in prejemaš delno pokojnino. Prav je, da nekomu ni treba oditi v pokoj na točno določen dan. Kot upokojenec lahko delaš tudi po avtorski in drugih pogodbah, od tega ima nekaj tudi država. Če želiš biti aktiven, si lahko tudi prostovoljec. V nekaterih državah imajo možnosti nadaljnjega dela ob prejemanju pokojnine, a z veliko omejitvami. V Avstriji upokojenec, ki je izpolnil vse pogoje, lahko dela in prejema plačo ter pokojnino. Vendar je treba opozoriti, da tako največkrat pride v višji dohodninski razred in plača več davkov. Predčasno upokojeni delavci in delavke pa imajo zelo omejene možnosti dela.
Nehvaležno je primerjati ureditve v posameznih državah, ker so povsod pokojninski sistemi zapleteni. Tako ne moremo kar primerjati naših in avstrijskih povprečnih pokojnin, ker imajo oni všteto že 13. in 14. pokojnino. Pri nas se v plače ne štejejo malica, potni stroški, letni regres in podobno, zato se tudi ne upoštevajo v osnovi za izračun pokojnin.
Starejši nismo samo socialni in zdravstveni problem.