Pomanjkanje geriatrov
Zgodovina človeštva ne premore podobnega primera: da bi bil delež starejših med celotnim prebivalstvom tako velik, kot je zdaj, in da bo zaradi naraščajoče dolgoživosti človeštva v prihodnje še večji. Družbene potrebe starejših so drugačne, drugačne pa so tudi njihove možnosti za aktivnejše sožitje z mlajšimi. Starejši drugače obolevajo in jih je treba drugače zdraviti. Tu pa se zadeve zapletejo, saj specialistov za delo s starejšimi nimamo, enako pomanjkanje pa je značilnost vseh izobrazbenih ravni.
»To dejstvo je alarmantno,« je opozoril odbor za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, ki že nekaj let deluje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, v svojem sestavu pa združuje zdravnike-akademike, predstavnike Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo ter medgeneracijsko sožitje, predstavnike različnih strokovnih in političnih ustanov ter predstavnike medijev. Na zadnji seji, decembra lani pa so odborniki pozdravili dejstvo, da so pred nedavnim pri Slovenskem zdravniškem društvu ustanovili sekcijo za geriatrijo, kar bo nedvomno spodbudilo razvoj gerontologije in geriatrije. Najpomembnejšo vlogo pri tem ima ministrstvo za zdravje, ki si prizadeva na teh področjih doseči raven vodilnih evropskih držav.
Zdravniki ugotavljajo, kako kmalu začne proces staranja vplivati na zdravstveno stanje vsakega posameznika. Zdravila ne pomagajo, včasih jih zdravniki predpisujejo pacientom, ki jih bolj kot bolezen pestijo leta in to, kar ta prinašajo s seboj. Pomoči iz okolja je večinoma premalo, tisti, ki si najdejo posteljo v domovih za ostarele, pa so zgledno oskrbljeni le do hujših zdravstvenih zapletov. Ko pa postanejo nemočni, jim še tako prizadevno osebje ne more dovolj učinkovito pomagati. »Smo 30 let za potrebami in razvojem, ki bi učinkovito sledil potrebam,« so dejali razpravljajoči na odboru SAZU. V širši družbi nam manjka strategija aktivnega staranja, še bolj problematični pa so nujni pogoji, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi lahko uresničevali to strategijo.
Inštitut Antona Trstenjaka je na opisanem sestanku poročal o svojem delu. To poteka v treh glavnih smereh: za socialno in zdravstveno gerontologijo ter medgeneracijsko sožitje, proti zasvojenosti in omamam ter za celostno antropologijo, antropohigieno in logoterapijo. Pri tem institut izhaja iz celostnega vrednotenja staranje in medgeneracijskega sožitja. Povezuje se z vsemi dejavniki s podobno usmerjenostjo. Na seznamu njihovih znanstvenih raziskav je raziskava o potrebah, možnostih in stališčih do staranja, ki poteka na vzorcu 1800 reprezentativnih prebivalcev Slovenije, starih 50 let in več. Raziskali so tudi uporabo zdravil za starostnike, ki marsikdaj ni ustrezna in je v marsičem pretirana. Uvajajo program Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) za vključitev v svetovno mrežo starosti prijaznih mest. V Sloveniji so takšna mesta za zdaj Ljubljana, Celje, Maribor, Velenje in Ruše.
Na inštitutu uresničujejo tudi program razvoja in širjenja sodobne mreže medgeneracijskih programov – z enoletnim šolanjem so doslej usposobili že več kot 2000 prostovoljcev iz vseh generacij. Prizadevajo si, da bi dobili kakovosten zakon o dolgotrajni oskrbi, kakršnega že imajo nekatere razvite države EU. Delujejo tudi preventivno: za krepitev zdravja v starosti, za preprečevanje padcev, ki so starostnikom pogosto nevarnejši od srčno-žilnih bolezni. Poleg dela za starejše in z njimi pa si na inštitutu prizadevajo za preventivo alkoholizma med mladimi in za socialno delo z zanemarjenimi otroki, mladostniki in starimi ljudmi.
Posvet se je končal s spodbudnimi ugotovitvami, da živimo nenavadno zanimive čase, v katerih se lahko starejši marsičesa naučijo od mladih, tako kot se ti lahko bogatijo ob življenjskih izkušnjah starejših. Bistveno je, da ostanejo – vsem generacijam v veselje – ti solidarnostni odnosi kakovostni, tako da se nikomur ni treba bati, da bi doživljal svoja pozna leta sam in brez možnosti za potrebno, na temeljni ravni predvsem medicinsko pomoč.
