Bodi prostovoljec – spreminjaj svet

Srečanja v domu Brigita
Osnovna šola Puconci, »šola bistrih misli in pridnih rok« s 445 učenci, v občini z enakim imenom, »kjer si Ravensko in Goričko podajata roko,« si je poleg osnovnega poslanstva, vzgoje in izobraževanja ter pisane palete obšolskih dejavnosti zadala še plemenito poslanstvo - prostovoljstvo.
Socialna delavka Anica Malačič takole razmišlja: »Ideja o prostovoljstvu se je udejanjila leta 2008, ko smo se povezali z društvom upokojencev Puconci in se udeležili izobraževanj o pomenu prostovoljstva in o temeljnih načelih opravljanja tega dela. Pri DU smo dobili potrebne informacije o občanih, ki bi se želeli družiti z mladimi in ki potrebujejo različne oblike pomoči. Tako smo v minulih dveh letih obiskali kar nekaj starejših. V letošnjem šolskem letu pa se pet prostovoljk iz 8. razreda - Staša, Maruša, Tamara, Maša in Tina - vsak prvi petek v mesecu odpravi v Dom Brigita v Puconcih 20. Druženje s starejšimi, ki živijo tu, osmošolkam pomeni dragoceno in koristno naložbo v vesele trenutke in prijetne občutke obojestranskega zadovoljstva. V prostovoljstvu vidim predvsem vzgojno poanto, saj mladim privzgajamo čut in željo po pomoči in občutek, da smo storili nekaj dobrega, plemenitega. Dekleta pa v teh rosnih letih spoznavajo, da nam sreče, miru in notranjega zadovoljstva ne prinašajo le televizija, računalnik in nekontrolirano zapravljanje prostega časa, kar vodi v naveličanost in dolgočasje. Druženje s starejšimi, z njihovimi izkušnjami in življenjskimi modrostmi pa nas osebnostno bogati.«
Skupina prostovoljk je stkala trdno vez prijateljstva in zaupanja s Tiniko, Karlom, Ireno, Zlatico, Ido Marijo, Irmo in z drugimi.
Maruša Jakoša: »Težav pri našem delu pravzaprav ni, vsaj tistih nepremostljivih, ne. Vsebino le redko načrtujemo vnaprej, pač pa ravnamo spontano, iskreno, odvisno tudi od razpoloženja. Včasih je zaradi slabega sluha starejših otežena komunikacija, vendar se znajdemo. Omeniti moram najstarejšo v domu – Tiniko Šiplič, ki pri svojih dvaindevetdesetih letih zna na pamet kar 21 pesmi, ki jih nima zapisanih.
Tamara Kocen: »Vsak prostovoljec ima svojo zgodbo o tem, zakaj pomaga po svojih močeh. Še več pa je zgodb tistih, ki potrebujejo to pomoč in jo po svoje doživljajo. Zdi se mi bistveno, da ljudem, ki niso več pod streho rodnega doma, podarimo teh nekaj trenutkov in jih osrečimo. Ob tem me navdaja prijeten občutek koristnosti tega mojega početja. To pa je tudi plačilo za naše delo.«
Tina Kološa: »Iskrica iz mojega dela: z gospo, ki pa je, žal, ni več v domu, sva se pogovarjali o tem, kako je prišla v dom. Ob svojem odhodu se je morala posloviti od bližnjih, pa tudi od mačke in psa. Ob tem so ji solze polzele po licih in tudi sama nisem ostala ravnodušna. Koliko življenjskih, veselih in žalostnih zgodb izvemo na teh naših srečanjih!«
Maša Marič: »Za to dejavnost me je navdušila sošolka, ki je že tretje leto prostovoljka, sama pa sem to šele prvo leto. Omeniti moram naše nastope, ko s pesmijo, plesom in glasbo tem ljudem pričaramo nekaj domačnosti in dobre volje. Iz oči jim sijejo hvaležnost, zaupanje, življenjski optimizem. Takrat začutiš, da si nekomu potreben.«
Staša Sever: »V tej dejavnosti sodelujem 3 leta in zdi se mi, da drugače sploh ne more biti. Ko bom končala osnovno šolo, se bomo morali posloviti in vem, da mi bo takrat težko. Mislim si, da bi bilo tudi meni težko, če bi bila na njihovem mestu in bi si želela takih stikov …«
Besedilo in fotografija:Janez Konkolič

V duhu sodelovanja vseh generacij!
Na ploščadi Maximarketa se je 5. maja razprostrla pisana avenija stojnic, na katerih so društva in različne ustanove pokazale, kako in na kakšne načine pri njih deluje medgeneracijsko sodelovanje. Vse to seveda z željo, da bi sodelovalo čim več mladih in starejših.
Organizatorji so tako počastili 29. april, mednarodni dan medgeneracijske solidarnosti, prvo obletnico ustanovitve gibanja za medgeneracijsko sodelovanje in evropsko leto prostovoljstva. Mladi prostovoljci pa so v sklopu akcije »Jaz tebi vrečko, ti meni zgodbo« v trgovini ponudili pomoč starejšim občanom pri pakiranju nakupljenega v vrečke in prenašanju do avtomobilov, pa tudi do doma. Starejši so v zameno za prijazno pomoč poklepetali z mladimi in z njimi delili različna doživetja.
Sodelovanje med vsemi tremi generacijami je odločilnega pomena za prijaznejšo in bogatejšo družbo. »V preteklosti smo gradili prostore za vsako generacijo posebej, toda napredek in izboljšanje razmer bo le v skupnem sožitju in sodelovanju vseh generacij,« je poudaril Andrej Jus, direktor Inštituta Hevreka, ki je pripravil ta dogodek. Da je sožitje med generacijami odločilnega pomena za naš razvoj, je poudarila tudi Vlasta Vivod, državna sekretarka za področje medgeneracijskega sodelovanja pri vladi.