Prizadene me, če si kdo osamosvojitev lasti kot osebno zaslugo

»Zelo sem ponosen, da sem bil zraven,« pravi 77 – letni akademik in pisatelj, univerzitetni učitelj in politik dr. Matjaž Kmecl, ko se pomenkujemo z njim o 25. juniju 1991, o razglasitvi samostojne in neodvisne države pred dvajsetimi leti, ki jo je doživljal kot član Predsedstva Republike Slovenije. Ne skriva slabe volje zaradi sedanjega klavrnega stanja v državi, vendar pa ostaja optimist.

Najprej, kako se spominjate uresničevanja tega dvestoletnega slovenskega sna?
Takrat smo bili vsi v nekakšnem vročičnem stanju, ne samo predsedstvo (vanj sem bil med 11 kandidati izvoljen na prvih neposrednih volitvah). Vse skupaj je bilo mešanica velikega zanosa, toda tudi stisk in strahu, tehtanja in tuhtanja, kako naprej, alarmantnosti (ko je general Adžić po televiziji pretil, da bo vojska zravnala Slovenijo z zemljo). Na drugi strani je tudi večina ne-Slovencev na plebiscitu glasovala za slovensko neodvisnost; kar nekaj neslovenskih častnikov JLA je odreklo pokorščino svojemu poveljstvu, nekateri so celo organizirano predali enote slovenski osamosvojitveni oblasti itd. Poglavitno, kar mi ostaja v spominu, je nenavadno trdna in enotna volja slovenske celote do zadnjega pobiča, da moramo na svoje, naj stane kar hoče. Toliko bolj me zato zmeraj prizadene, če si in ko si kdo lasti takratno osamosvojitev kot osebno zaslugo. Vanjo je bilo vgrajenih nepreštevno veliko žrtev iz prejšnjih rodov, tudi vojaških, vendar prav tako pesniških, učiteljskih, duhovniških, kmečko uporniških in vsakršnih drugih. Vanjo je bila leta 1991 vgrajena volja in odločnost vseh Slovencev in tudi večine tukajšnjih ne-Slovencev. Zelo sem ponosen, da sem bil zraven.

Kako ste se kot kulturnik znašli pri sprejemanju tedanjih prelomnih političnih in vojaških odločitev?
Sodeloval sem pač po svoji najboljši presoji. Pesnik, kulturnik, urednik in podobno je bil tudi prijatelj Ciril Zlobec; Dušan Plut je bil univerzitetni učitelj geografije, Ivan Oman kmet, poklicni politik je bil samo predsednik Milan Kučan. Toda bili smo zelo dobro uglašeni, komajda je kdaj prišlo do prehudega razhajanja mnenj. V dramatičnih dneh konec junija in julija 1991 smo se dodatno in vsakodnevno sestajali v široki koordinaciji tako imenovanega državnega vrha, tudi do 20 ali 30 glav. Torej sem bil pač eden med njimi. Me je pa v slovenskem političnem življenju že zelo zgodaj motilo uveljavljanje osebno in strankarsko prestižnih interesov – ne glede na skupno dobro. V nekem javnem nastopu sem bil do tega kritičen, pa so z vseh strani padli po meni. Kasneje se je pokazalo, da je takšna zgodnja partokratičnost in osebno karieristična oblast resnično ena od hujših nevarnosti za mlado državico – do danes se je razraslo v stanje, do katerega smo (skoraj) vsi kritični, pa ne vemo, kako ven iz njega.

V kolikšni meri vas je in vas navdaja mešanica občutkov zadovoljstva, sreče in ponosa, da ste neposredno sooblikovali odločitve, ki so pripeljale do samostojne in mednarodno priznane slovenske države kot nemara največjega dosežka Slovencev v zgodovini?
Zame je največji dosežek Slovencev v zgodovini to, da smo sploh kulturno obstali. Nekajkrat smo bili na robu izumrtja, in vendar smo imeli med prvimi svoj prevod Biblije, imamo že skoraj pol tisočletja izoblikovan knjižni jezik, vsaj toliko časa tudi dovolj dokumentiran zgodovinski spomin. Tri četrt stoletja nazaj smo bili obsojeni na izbris, pa smo se – najmanjši – med prvimi v Evropi uprli, ustanovitev OF je šla v ta okvir; tudi osamosvojitev 1991 je do velike mere temeljila na kulturnem samoohranjanju, na uporu proti kulturni unifikaciji. Seveda pa je bila osamosvojitev formalnodržavna krona takšne zgodovine. Toliko bolj smo seveda zdaj odgovorni za svojo sedanjost in prihodnost. Prav ta čas smo v precejšnji krizi in se – kot nekdaj partizanski borci – večkrat sprašujem: Smo se za to borili? Sem pa ob vsej slabi volji kljub vsemu optimist in imam sedanje naše državno stanje za pubertetno težavo mlade državice, za grde mozolje na mladostnem licu.

Bomo še kdaj dosegli tolikšno enotnost naroda in složnost politike kot tedaj? Nemara bi bila koristna tudi ob iskanju izhodov iz sedanje vedno globlje gospodarske, socialne in moralne krize države, v kateri je poštenost vse redkejša vrlina, domoljubje nostalgična navlaka in nacionalni interes nepotrebna skrb.
Zakaj ne? Smo trpežen narod in če bomo spet kdaj obstojno ogroženi, bomo stopili skupaj. Očitno za zdaj še ni tako hudo. Je pa žal mnogo resnice ob naštevanju gnilih reči med nami. Prebral sem neko oceno, ki se mi zdi zelo tehtna: pri osamosvajanju smo predvsem mislili na splošno spremembo sistema in smo spremenili ustavo, temeljni zakon – žal pa obnemogli pri izvršni zakonodaji. Nastal je hibrid, ki je prekrasna mlaka za ribarjenje v kalnem. Pri tem nosi svoj delež greha pravniška in ekonomistična elita, čeprav ju imamo za nekakšni posvečeni kasti. Ampak bomo tudi to prestali, vprašanje je le, s kako hudimi in globokimi ranami.

Na katerih področjih je stanje duha in ravnanj v današnji slovenski družbi najbolj oddaljeno od osamosvojitvenih ciljev in pričakovanj?
Predvsem na ravni nacionalne samozavesti. Že stari Grki so vedeli, da je demokracija kot oblast ljudstva mogoča samo, kadar gre za skupnost dovolj samozavestnih in neponižanih posameznikov. Mi pa si s serijami afer in blamaž to dvoje kar naprej spodnašamo, naša samopodoba trpi iz dneva v dan bolj. Sploh nismo najslabši, si pa dopovedujemo, da smo. Za vsako ceno. Vendar: kako boš demokratična država, če plavaš v smrdljivih oblakih korupcije, kraje in vsega najslabšega – in če ti s tem iz dneva v dan kapljajo na glavo?

Zdi se, da sta gmotni pohlep in osebna korist, tudi nekaterih osamosvojiteljev, marsikje prevladala nad skupnim dobrim in željo po napredku države?
Gre za osnovne človeške instinkte, za primarni egoizem, za teren, na katerem se uresničuje morala; kjer se začenja ločevati moralno od nemoralnega, visoke fraze od nizkih dejanj, skupno dobro od pritlehne umazanije. Ponašanje z osamosvojiteljstvom narekuje tudi ustrezna dejanja, recimo da vsaj malo zgledna, ne pa tolikšen kup sprenevedanja, kolikršen se nam je že nabral na narodnem dvorišču.

Ob nekaterih pojavih (razprodaja slovenskih podjetij in nepremičnin tujcem, mačehovski odnos do materinega jezika, privatizacijski in tajkunski zaslužki na računih tujih bank, uhajanje uspešnih podjetnikov in vrhunskih strokovnjakov drugam, zaposlitvena brezperspektivnost mladih ...) se poraja celo občutek o ogroženosti obstoja dvomilijonskega slovenskega naroda. Ste zaradi tega tudi vi zaskrbljeni?
Sem in nisem. Vse to, o čemer govorite, ni dobro. Jaz bi dodal še skrajno brezčutnost in sramotnost ravnanja s tujimi delavci (sram me je zaradi ravnanja lastnikov in menedžerjev gradbenih pa tudi drugih podjetij do najetih tujih, zvečine bosanskih delavcev, ki jim preprosto ne plačajo njihovega težaškega dela): kako naj potem razumemo Cankarjevo trditev, da je slovenski narod narod-proletarec, če pa naši 'gospodarstveniki' ravnajo z resničnimi proletarci kot najhujši in najbolj brezsrčni oderuhi? To je seveda znamenje nevarne moralne, socialne, kulturne in človeške gnilobe, razkroja. Po drugi strani pa verjamem v samoočiščevalnost slovenskega naroda, v njegovo pravičnost, ki mu jo je privzgojila zgodovina. Mogoče sem prevelik optimist, ampak verjamem. Bi pa rad dodal opozorilo na nekatera znamenja, ki kažejo, kako nas vidijo drugi kot možnost razprodaje po znižanih cenah: ne samo razprodaja Krasa, ki je z nacionalnega vidika zagotovo bolj nevarna, kot je videti, temveč tudi poskusi ropanja naše zgodovine. Svoje fojbarstvo pripisujejo nam, slike o fašističnem streljanju slovenskih talcev obračajo, kot da nesrečne italijanske talce streljajo naši ljudje (ker sami takšnih dokumentov nimajo in jih tudi nikoli niso mogli imeti); in jih potem tudi ni sploh nič sram, ko jih kdo na to opozori.