Kaj bomo jedli?

Strokovnjaki Organizacije Združenih narodov napovedujejo, da se bodo do leta 2050 cene hrane podvojile in da se bo, posledično, človeštvo soočilo z lakoto. Za podražitev je več vzrokov. Najprej navajajo posledice klimatskih sprememb, zaradi česar se krčijo za kmetijsko pridelavo primerne površine. Drugi razlog, ki je tudi povezan s klimatskimi spremembami, pa je usihanje vodnih virov.
Kako dramatične so posledice usihanja vodnih virov, se najbolj očitno kaže v Afriki, kjer so zaradi pomanjkanja vode že izbruhnili vojaški spopadi. Tretji razlog za pomanjkanje hrane pa je skokovito naraščanje števila prebivalstva. Najbolj pa se bo prebivalstvo povečalo v nerazvitem delu sveta, kjer pa je že zdaj več lačnih kot sitih.
V Združenih narodih so v minulih desetletjih sprejeli vrsto dokumentov, ki opozarjajo na nevarnosti, ki jih prinaša poglabljanje prepada med razvitim in revnim delom našega planeta, vendar kakega resnega odziva zlasti najbolj razvitih držav doslej še ni bilo. Če sledimo črnogledim napovedim, je dokaj verjetno, da bodo stoletje, ki se je komaj začelo, poleg spopadov za surovinske vire zaznamovale tudi vojne za hrano in vodo.
V Evropski uniji je za zdaj hrane dovolj, celo preveč, zato kmetijska politika  unije tudi s finančnimi sredstvi spodbuja omejevanje proizvodnje. Pri tem največ subvencij dobijo veliki proizvajalci, medtem ko malim kmetom (takih je večina tudi v Sloveniji) ostane zgolj drobiž. V tekmi za večjo konkurenčnost pri pridelavi hrane se je Slovenija v zadnjih dvajsetih letih slabo odrezala. V tem času so se obdelovalne površine zmanjšale za polovico, samooskrba pa se je z 90 odstotkov znižala na manj kot polovico. Tako se je naš primanjkljaj v uvozno-izvozni bilanci živilskih in kmetijskih proizvodov povzpel na vrtoglavih 900 milijonov evrov.
Kaj storiti? Bomo kot država in družba čakali, da se bo zgodilo, kar se pač ima zgoditi, ali pa bomo poiskali rešitev? Najprej bi bilo treba povečati prehransko samooskrbo in spodbuditi povečanje kmetijske pridelave. Pri tem je pač treba upoštevati naravne možnosti in podpreti tiste kmetovalce, ki si v resnici prizadevajo, da bi bilo na naših trgovskih policah več domačih živil. Drži, da je uvožena solata pogosto cenejša kot domača, vendar bi se morali vprašati, kako je pridelana in kaj pravzaprav jemo. Brez tveganja smemo reči, da lep videz živil še ne pomeni, da jih proizvajalci niso ustrezno kemično obdelali. Uvozniki sicer zatrjujejo, da so ti izdelki neoporečni, vendar nedavne izkušnje v Nemčiji ne potrjujejo tega. Sicer pa vsaka gospodinja ve, kakšna je razlika med domačo in industrijsko pridelano zelenjavo.
Tržnica kot ogledalo
Dokaj verodostojno ponazoritev razmer pri oskrbi z živili lahko dobimo, če obiščemo tržnico. Ljubljanska je še posebej zanimiva, saj ni zgolj prostor za nakupe, temveč je tudi pomembno družabno središče. Zlasti ob sobotah je tu veliko ljudi. Med priljubljenimi branjevkami je tudi 65-letna Majda Znoj iz Zgornjega Kašlja pri Ljubljani. Že 42 let prodaja na tržnici in svoje stranke dobro pozna. »Veste, kupcu, ki ga poznam že leta, preprosto ne morem podtakniti zelenjave, ki je sama ne bi jedla. Moj odnos do strank temelji na zaupanju. Brez tega ne moreš; naš odnos je drugačen od tistega v supermarketih. Drži, v velikih blagovnicah lahko kupuješ tudi nekaj centov ceneje, vendar je to, kar prodajam na svoji stojnici, zares sveže in pridelano doma. Morda za oko ni tako privlačno, vendar mi lahko verjamete, da kupcem ne ponujam s kemikalijami obdelane zelenjave. Do take zelenjave imam odklonilen odnos, pravzaprav se je bojim, ker mislim, da povzroča številne bolezni. Morda s kemikalijami 'podprta' zelenjava ni neposreden razlog za nastanek bolezni, koristna pa zagotovo ni. Ali ste se kdaj vprašali, kaj je vzrok za vse številnejše alergije ali celo rakasta obolenja?«
Znojevi imajo posestvo, veliko 16 hektarjev, pridelujejo pa predvsem vrtnine - solato, čebulo, peso, korenje, kolerabo … V ožji družini so trije – Drago, Majda in hči. Veliko morajo delati, da obdelajo vse njive, vendar se ne pritožujejo. »Drži, da je treba trdo delati, če hočeš, da kaj zraste. A če ne pridelaš, tudi nimaš česa prodati. S pridelavo zelenjave je težko obogateti, vendar tudi nimamo kakih velikih pričakovanj … Morda se sliši nenavadno, a doslej še nisem bila na morju. Nekajkrat sva bila z Dragom v toplicah, resnih počitnic pa pri naši hiši ne poznamo. Je pač preveč dela, tudi ob nedeljah.«
Domačim proizvajalcem so v resnici največja konkurenca velike trgovske hiše, ki živila praviloma kupujejo na tujem. »Mi preprosto ne moremo tekmovati z velikimi trgovskimi verigami. Nazadnje se bo zgodilo, da bomo domači pridelovalci obupali in slovenskih pridelkov preprosto ne bo več. Ali se kdo vpraša, zakaj se nenehno zmanjšujejo zemljišča, namenjena kmetijski pridelavi? Tu bi morala odločno poseči država in kmetom omogočiti, da se bodo sposobni soočiti s tujo konkurenco. Spodbuditi bi morali kupovanje doma pridelane hrane, vendar hkrati zagotoviti, da bo ta kakovostnejša od uvožene … Drži, da pri nas nimamo velikih proizvajalcev, ki bi bili primerljivi z velikimi prehrambenimi verigami v tujini, vendar je lahko naša prednost, da bomo ponujali pridelke, ki bodo po kakovosti presegali uvožene. Za zdaj kake velike zavzetosti, da bi to dosegli, ne vidim …«
Kupci pogosto nasedajo tudi zavajajočemu oglaševanju, ki nas prepričuje, da je posamezen izdelek »naravno pridelan«. Najbrž bi morali takim trditvam priložiti potrdila pristojnih inšpekcijskih služb, ki pa kar naprej tarnajo, da imajo premalo ljudi. V bistvu bi morali zagotoviti sledljivost vseh prehranskih izdelkov, vključno svežo zelenjavo. »Ne verjamem, da je paradižnik, ki ga kupimo sredi zime, po kakovosti enakovreden tistemu, ki ga pridelamo na naši njivi. Seveda pa ga nimamo januarja, ker pač takrat naše njive počivajo pod snegom.«
Sicer pa so se zelo spremenile tudi naše prehranske navade in skladno s tem tudi nakupovanje živil. Nič ni narobe, če smo dovzetni tudi za dobre izkušnje iz drugačnih okolij, vendar moramo vedeti, da ni vse dobro zgolj zato, ker je tuje ali drugačno. »Malce me preseneča, če pride k meni na stojnico mlajša gospa, ki ne ve, kakšno zelenjavo potrebuje za govejo juho. Seveda ji povem in ji tudi svetujem, kako dolgo naj kuha juho in kakšno meso naj kupi … Ja, mi smo pač zrasli ob tradicionalni slovenski hrani in k temu zagotovo sodi goveja juha, pražen krompir, govedina in solata. Seveda z domačega vrta …«
Kaj nam sporoča izkušnja branjevke Majde, ki že štiri desetletja na tržnici prodaja domačo zelenjavo? Najprej to, da moramo biti pri nakupu živil izbirčni. Čeprav se je strošek za hrano v družinskem proračunu relativno zmanjšal, je vendarle najbolj pomembno, da kupujemo neoporečna živila. Formalno morajo to zagotoviti državne inšpekcijske službe. Prav tako je pomembno, da na državni ravni sprejmemo dolgoročen načrt, kako zagotoviti prehransko samozadostnost Slovenije. Tega ne bo mogoče brez zares premišljene strategije na področju kmetijske politike. Ne gre zgolj za premišljeno dodeljevanje državnih subvencij in uveljavitev nacionalnih posebnosti v Evropski uniji. Veliko lahko storimo tudi brez »bruseljskega blagoslova«. Denimo s spodbujanjem ekološko neoporečne pridelave hrane in z varovanjem vodnih virov. Oboje je odločilnega pomena za zdravje države in njenih državljanov in tega bi se morali bolj kot doslej zavedati tisti, ki smo jih izvolili, da oblikujejo tako politiko.