Skupne, ki dajejo moč

»Tako kot smo me nekoč dobile od starejših članic pomoč, ki smo jo potrebovale, jo zdaj dajemo naprej,« pravi članica skupine za samopomoč ženskam, obolelim za rakom dojke, ki že peto leto deluje v Kranju. Je ena izmed devetnajstih v Sloveniji, vse pa sodijo pod Društvo onkoloških bolnikov Slovenije. Skupine vodi ena od bolnic, ki ni več na zdravljenju, vsaka ima tudi strokovnega vodjo iz medicinskih vrst ...

Na svoja srečanja, ki so po navadi enkrat na mesec, vabijo strokovnjake, ki jih seznanjajo z novostmi pri zdravljenju ali pa jim pomagajo prebroditi stiske, ki se pojavljajo med zdravljenjem in po njem. »Strah nikoli ne izgine povsem,« je povedala Nina Hladnik, ki je pred štiriindvajsetimi leti zbolela za rakom. Pred štirinajstimi leti je ustanovila prvo skupino na Gorenjskem, in to v Radovljici, sodelovala pa je tudi pri ustanovitvi kranjske.
V skupino vabijo kot predavatelje psihologe, zobozdravnike, psihiatre, zdravnike iz protibolečinske ambulante, članice seznanjajo z novostmi na trgu protez, spodnjega perila in kopalk za bolnice po operaciji dojke. Pripovedujejo jim tudi o rekonstrukciji dojk. Tako članice dobijo zelo koristne in potrebne informacije in zmanjša se njihov strah. Izvedo, kakšne težave se lahko pojavljajo pred operacijo, po njej in med zdravljenjem, denimo: za kakšne posege naj bi šlo pri operaciji, kakšne so posledice odstranitve dojke, kakšno je pooperativno okrevanje, pa tudi kakšne spremembe lahko pričakujejo ob kemoterapiji, obsevanju in kakšne težave se lahko pojavijo v družini, kako se soočiti s svojo ženskostjo, kako živeti z boleznijo ...
»V teh skupinah bolnice v resnici izvedo vse, kar potrebujejo in želijo izvedeti,« je povedala Marija Eržen, diplomirana medicinska sestra, ki strokovno vodi skupino iz Kranja. A skupine za samopomoč niso namenjene samo informiranju. Daleč najbolj dragoceno je to, da bolnice med seboj izmenjujejo izkušnje in se med seboj podpirajo. Marija Eržen pove, da so ji ženske iz skupine dale veliko. »Ne bojim se več tega, da bi sama zbolela. Tako zelo so optimistične, tako uspešno so prebrodile svoje stiske, spremenile način življenja, na novo postavljajo odnose in na drugačen način so začele skrbeti zase ...«

Pile so petrolej
Mimi Resman, ki je zbolela za rakom že pred 35 leti, je povedala, da v tistem času ni bilo nobenega svetovanja. »Takrat tudi od zdravnikov nismo dobile nobenih informacij, kako po operaciji. Ženske smo se vse pogovorile med seboj. Jedle smo konjsko meso in pile petrolej.« Takrat je to veljajo kot nekaj, kar pomaga pri rakavih boleznih. Mimi Resman je bila prva članica prve skupine, ki se je ustanovila v Ljubljani. S to skupino je hodila na jogo, avtogeni trening in na vsa predavanja. Potem se je pridružila skupini v Radovljici, čez nekaj let pa kranjski skupini. »To, da imam raka, sem ugotovila sama. Malo sem se opazovala, čutila sem že nekaj bolečin, potem pa sem v knjigi prebrala, da je treba iti čim prej na zdravljenje, in sem to tudi storila. Odločila sem se še tisto uro.« To je bilo februarja, maja pa je bila že operirana. »Bila sem pogumna, mislila sem si: če so prestale druge, bom tudi sama. Le tega sem se malo bala, da kirurg ne bi naredil napake. A o vsem tem nisem veliko premlevala in nisem se pretirano vznemirjala,« se spominja Mimi Resman. »Ko je bilo zdravljenje končano, sem se počutila zdravo. Vsi so se mi čudili, kako optimistična sem bila.«

Nič več sramu

Francka Jošt je zbolela pri sedeminpetdesetih letih za rakom črevesja. Takrat je bila povsem izgubljena, saj, kot pravi, ni videla niti ene odrešilne bilke, ki bi se je lahko oprijela, ali človeka, s katerim bi se lahko pogovorila. Poleg tega je bilo pred petnajstimi leti spoznanje, da imaš raka, posebno na črevesju, še tabu. Zato se je razveselila povabila v radovljiško skupino bolnic z rakom dojke. Kaj je dobila tam? »Novo moč za življenje. Tam sem lahko prvič javno spregovorila o svoji bolezni. Tako sem se je nehala sramovati. Druga stvar, ki mi je pomagala, da sem se pobrala, je bilo srečanje vseh bolnic v Cankarjevem domu. Tam sem videla množico veselih žensk, ki so mi dale moč, saj sem si lahko rekla - če zmorejo one, bom tudi jaz.« Pred šestimi leti je zbolela še za rakom dojke in prestala tudi to operacijo. »Takrat sem zdravniku rekla, naj mi odreže celo dojko, čeprav bi mi lahko izrezal le del tkiva. Danes sem zadovoljna, da sem se tako odločila, saj nimam nobenih posledic. To, da nimam več ene dojke, sem sprejela brez težav. Ko se je rana zacelila, sem bila ozdravljena.«
Francka Jošt tudi pove, da je življenje po tem dogodku obrnila na glavo. »Tako sem morala narediti. Pozornost sem obrnila nase in vase. Pred tem sem pristajala na marsikaj, kar mi ni bilo všeč, potem pa sem se začela postavljati zase in se naučila reči tudi ne. Postala sem bolj odločna.« Začela je iskati svoj jaz. »Spominjam se, da se pred boleznijo niti v ogledalo nisem nikoli pogledala. Le toliko, da sem videla, ali se moram še počesati. Nisem pa vedela niti tega, kakšne barve so moje oči! Prej sem le delala za druge, zdaj se veliko družim z drugimi, molim zanje in največji uspeh, ki sem ga dosegla in na katerega sem zelo ponosna, je, da sem si ustvarila zelo velik krog znancev in prijateljev, s katerimi se lahko brez zadržkov objamem.« Zelo pomembno se ji zdi, da je njihova skupina usmerjena v to, da druga drugi pomagajo. »Starejše članice damo sebe in svoj čas na voljo tistim, ki prihajajo. Vprašajo nas lahko o vsem, kar jih zanima. To, kar smo me dobile od starejših članic takrat, ko smo to potrebovale, dajemo danes naprej. Tistim, ki to potrebujejo.«

Sprejemanje sebe in bolezni
Ko je zbolela Nina Hladnik, se je nenehno spraševala, zakaj se je to zgodilo prav njej. Dolgo časa je čutila zavist do zdravih žensk. Ko je hodila k psihoterapevtki, ji je ta povedala, da je to povsem normalno čustvo, ki se v takšnih razmerah pogosto pojavi. Vendar pa ji je bolezen prinesla tudi veliko dobrega. »Znam poskrbeti zase. Z domačimi si znam razdeliti delo doma, medtem ko sem se pred tem obremenjevala z gospodinjskimi opravili in z vzgojo otrok. S tem ko se ženska doma pogovori in se z drugimi dogovori o delitvi dela, veliko naredi zase,« je prepričana Nina.
Članice skupine se strinjajo, da je najslabše, če se ženska, ko izve diagnozo, zapre vase in skriva svojo bolezen. Nina Hladnik: »Treba je izgovoriti besedo rak. Ta bolezen je taka kot vse druge.« Žal pa je veliko bolnic, ki še dolgo po operaciji zavračajo vsak pogovor o njej. Nekatere nočejo niti na rehabilitacijo v toplice, čeprav ima vsaka pravico do tega. Ne želijo sprejeti svoje bolezni. »Različne smo. Treba pa je spoštovati odločitev vsake posameznice. Dobro pa je, če pridejo v skupino čim prej.« Informacije, kje delujejo skupine za samopomoč lahko poiščete na: www.onkologija.org.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media