Bolgari spoštujejo starejše

»Bolgari smo Evropejci, žal pa živimo v najrevnejši državi Evropske skupnosti. Naša povprečna pokojnina je 80 evrov, povprečna plača 300, zajamčena ali najnižja pa 130 evrov na mesec,« povzame 53-letna profesorica angleščine Milena Popova, ki kot asistentka na fakulteti zasluži približno 300 evrov na mesec.

Da s sinom preživita, še prevaja, je svetovalka za mednarodno izobraževanje tistih, ki želijo nadaljevati študij v tujini, ter turistična vodička v njenem domačem mestu Ruse, ki je peto po velikosti v Bolgariji in ima le malo manj kot 150 tisoč prebivalcev.
»S svojim življenjem nisem zadovoljna,« mi pove brez zadrege. »Samo delam. Moj nekdanji mož mi namreč ne da niti enega samega leva (bolgarska denarna enota - op. N. Ž.) za 18-letnega sina Filipa. Za sina noče plačevati alimentov, pravi, da nekdanji babi že ne bo dajal denarja. Žal tako misli mnogo Bolgarov, zato ločene ali neporočene Bolgarke, ki nas je zares veliko, po navadi opravljamo več služb, da bi preživele sebe in otroke. V nasprotju z moškimi primemo za vsako delo, samo da nismo tako imenovani socialni primeri.«
Svojega nekdanjega moža ne toži za preživnino, ker ima rada svoj duševni mir, pa tudi zato, ker so odvetniki zelo dragi, postopki pa se vlečejo po nekaj let … Zaveda se tudi, da je njihov pravosodni sistem neučinkovit in včasih tudi podkupljen.

V domovih le bogatejši Bolgari
Po novem morajo Bolgarke delati do 63. leta, moški pa do 65. leta. »Novo pokojninsko zakonodajo smo brez posebnih pretresov sprejeli pred dvema letoma. Do tedaj smo morale ženske delati do 55. leta, moški pa do 60. leta. Saj delati ni težko, če imaš službo, če te nihče ne šikanira in imaš dostojno plačo. Če pa delo izgubiš tam okoli abrahama, ga težko najdeš znova.«
Poleg vseh svojih zaposlitev skrbi še za starša, ki imata nekaj več kot 80 let. Mama ne more več hoditi, oče pa ima težave s srcem. Sreča je, da gre lahko še sam v trgovino in potem si z mamo pripravita vse obroke. »Pospravljam jima jaz, pa tudi k zdravniku ju peljem, a s taksijem, ker sama nimam avta. Novega si ne morem kupiti, starega ne maram. Pravzaprav pa avta sploh ne potrebujem, saj imamo dobro organiziran javni prevoz.«
Že zdaj jo skrbi, kako bo usklajevala svoje življenje in delo, če bosta oba starša obnemogla. »Javnih domov za starejše praktično ni, zasebnih je res nekaj, a za potrebe starajoče se Bolgarije jih je veliko premalo. Tudi ne vem, kje bi vzela denar, da bi ju dala v dom, če morda vendarle dobila prostor zanju. Bivanje za vsakega stane nekaj več kot 400 evrov na mesec, torej pet povprečnih pokojnin. Zato ni čudno, da živijo v domovih za starejše le resnično bogati Bolgari.«
Zaupa mi, da sta ji dvosobno stanovanje, v katerem živi, leta 1979 za 5000 evrov kupila starša. Zdaj bi ga sicer lahko prodala za veliko več denarja, a bi potem ostala brez strehe nad glavo. »Kmalu po letu 1989, ko smo spremenili družbeni red, je kar 94 odstotkov Bolgarov zelo poceni kupilo svoja državna stanovanja. Torej v resnici nismo tako revni, kot mislimo, da smo. Večina Zahodnjakov namreč živi v najetih stanovanjih in hišah.«
Še iz socialističnih časov imajo mnogi tudi svoje vrtičke v predmestjih, kjer pridelajo vso potrebno zelenjavo, zato vsaj lačni niso. »Danes pa je nakup stanovanja ali gradnja hiše prava znanstvena fantastika. V večjih mestih in turističnih krajih namreč stane en sam kvadratni meter stanovanja blizu 2000 evrov!«
Prazni upi ob vstopu v EU
»Sinu želim zagotoviti boljše življenje,« po premoru reče Milena. Zato se že od malega uči nemško, rusko, špansko in angleško. »Če znaš tuje jezike, greš laže v tujino, pa tudi v Bolgariji so tuje govoreči kadri zelo iskani in dostojno plačani.«
Njen sin Filip ima še to srečo, da je bil rojen v ZDA, zato ima tudi ameriško državljanstvo. Tam je pred njegovim rojstvom študirala z nekdanjim možem.
Večina Bolgarov je po padcu komunističnega režima pričakovala, da bosta demokracija in kapitalizem že sama po sebi vse spremenila na bolje. Pa nista! V Bolgariji je zdaj 12-, ponekod celo 50-odstotna brezposelnost. »Čeprav imamo eno leto plačan porodniški dopust, ga mnoge ženske ne morejo izkoristiti, ker pač niso zaposlene. Potem se pa naši politiki čudijo, da nataliteta pada, da več ljudi umre, kot se jih rodi.«
Ko so vstopali v EU, so bili znova polni velikih pričakovanj, saj so bili prepričani, da se bosta zdaj tudi njim cedila le med in mleko. »Pa je življenje, vsaj za navadne ljudi, vse težje.« Zato številni mladi izobraženci razmišljajo le o tem, kako bi čim prej zapustili Bolgarijo. Že zdaj ima Bolgarija, ki ima blizu 7,3 milijona prebivalcev, kar kake 3 milijone zdomcev.
Pod eno streho več generacij
V Bolgariji je zagotovljena spolna enakopravnost v politiki, saj sedi med poslanci v parlamentu skoraj polovica žensk. »To je edina velika pridobitev komunizma, ki je uveljavil enakopravnost žensk.« So pa ljudje jezni, ko vidijo, da se stranke kar naprej prepirajo med sabo in sedaj je že skoraj vsem jasno, da jim gre le za oblast in denar. Vsaka nova vlada pa najprej izniči vse, kar je storila prejšnja.
Spregovori še o tem, da v Bolgariji poleg bogatih, ki so postali premožni v glavnem na tajkunski način, vlada še mafija, ki trguje z marsičem, tudi z orožjem, cigaretami, diamanti in mamili. Mnogi so celo prepričani, da je mafija povezana s politiko, zato si oboji želijo, da so v državi le »ovce«, torej neuki in poslušni ljudje, ki jih je mogoče brez težav voditi.
Zvem še, da sodi Bolgarija med najbolj ateistične države na svetu in da zato tamkajšnja ortodoksna cerkev nima skoraj nikakršnega vpliva na ljudi.
Družina je tudi v Bolgariji zelo pomembna. V navadi so bolj razširjene družine: tako največkrat več generacij živi pod skupno streho. Vsaj na podeželju, kjer imajo hiše. Za te družine je značilno, da so zelo zaprte in da si s pomočjo najrazličnejših socialnih omrežij zagotavljajo medsebojno pomoč. »Pri nas tudi zelo spoštujemo starejše ljudi. To se vidi tudi za jedilno mizo, kjer hrano najprej ponudijo najstarejšemu za mizo.«

Milena Popova nam še pove, da so Bolgari zelo ponosni na svojo kulturo in dediščino. Omeni še bolgarsko posebnost: »Če prikimamo z glavo, to pomeni ne in ne ja, kot drugod po Evropi,« sklene v smehu in še doda, da jim je država marsikaj vzela, njihove življenjske radosti pa jih ne more!

Republika Bolgarija na vzhodu meji na Črno morje, na jugu na Grčijo in Turčijo, na zahodu na Srbijo in Makedonijo ter na severu vzdolž reke Donave na Romunijo. Bolgarija je od 1. januarja leta 2007. članica EU. Uradni jezik je bolgarščina, ki je podobna makedonščini. Pišejo v cirilici. Med prebivalci je 86 odstotkov Bolgarov, tri največje manjšine pa so Turki, Makedonci in Romi.